nebo (301-400)

Hotejec je najprej stisnil ustnice in pogledal v	nebo,	nato pa se je zamaknil v prismuknjeno babnico	A
vreme. Jutranja meglica se je že raztajala,	nebo	je bilo jasno, Krn je žarel v prvem soncu.Matic	A
njim razgrnil njegov dan, ki je bil jasen kakor	nebo	nad njim: tam gori nikjer nobenega oblaka, tu	A
bila izven sveta in daleč od sveta, prav kakor	nebo;	razlika je bila samo v tem, da je Matic s sveta	A
da je Matic s sveta lahko stopil v vodo, na	nebo,	ki so se po njem tako brezskrbno drsale ptice	A
se tam oddahne, preden se začne vzpenjati na	nebo.	Mlada in ostra luč je po dolgem razklala dolino	A
odnaša po planoti široke zvoke harmonike.	Nebo	se raztrga.Sonce vrže na zemljo snop svetlih	A
Sonce sije po pogoriščih. Iz razvalin štrli v	nebo	visok dimnik. Iz dimnika se vije dim ...	A
stojita v pobočju in gledata proti goram, kjer se	nebo	že svetlika v prvi jutranji zarji. Zaslišij	A
stare trdnjave, po vitkem zvoniku, ki je kipel v	nebo,	po položnih strehah piranskega mesta. Nato pa	A
mrzli mesec jim je svetil z neba, zakaj zimsko	nebo	je bilo jasno in jutro še daleč.Od daleč so	A
nato so vsi srebrni po poševni poti odjadrali v	nebo.	Tantadruj se je spomnil Tratarjeve Jelčice	A
cerkvijo in nato vsi srebrni odleteli poševno v	nebo.	Zdaj pa se je tisoče in tisoče prav takšnih golobov	A
nato pa spet v mogočnem loku poševno drseli v	nebo.	Tako jasno je videl, kako hitijo nad njegovo	A
mrzel mesec jim je svetil z neba, zakaj zimsko	nebo	je bilo jasno in jutro še daleč... Zgodbe	A
Švignil sem kvišku, a glej, prav tedaj je	nebo	spet oživelo in utrnila se je zvezda.Razveselil	A
premislila, potegnila v nos prežo tobaka, pogledala v	nebo,	zamižala in rekla:»O, letos sem si pa samo nogo	A
kratki koničasti kazalec in z njim pokazal v	nebo.	Učiteljica Ermengilda Negretti samo	A
strnile in se zarile v temno modro težko kovinasto	nebo,	kakor bi hotele povedati, da ni ne izhoda ne	A
drevjem, kadijo cigareto za cigareto in strmijo v	nebo.	Čeljusti stiskajo do bolečin, grizejo se do	A
vasi, njive, travnike, pobočja, vrhove gora,	nebo	in dva velika oblaka nad Krnom - vse je v enem	A
ki se je dvigala, kakor bi šla naravnost v	nebo,	a naposled je le prilezla na vrh. Oddahnila	A
rekla, da so Temnikarjeve oči kot jasno poletno	nebo.	To se mi je zdelo tako lepo, da sem včasih pogledal	A
je zdelo tako lepo, da sem včasih pogledal v	nebo.	In bilo je res:	A
prekrižanih rokah. Nehote sem pogledal v modro	nebo,	nato pa stekel k Skopičniku in se skril v košato	A
neznansko visoko. Vladimirju se je zdel kakor samo	nebo	pred nevihto.Daleč nekje pod obokom je visela	A
koleslju, nagnil glavo, se zamaknil v zvezdnato	nebo	in pil vse otožne bridkosti, ki jih je noč točila	A
Nizko nad dolino je bilo poveznjeno modro	nebo	in po njem so plavali drobni oblački, ki jim	A
je nagnil skozi okno in se zamaknil v jasno	nebo,	kakor bi iskal nesrečno zvezdo, pod katero se	A
zadnjem silnem naporu, da bi vzletel, zbežal pod	nebo,	pod strop, pod zadimljen strop predmestnega	A
svojo služabnico, temen hrib ob boku, raztrgano	nebo	nad seboj.Pošast samovoljna.	A
konica gre skozi. Tam ostane luknja, razdrapano	nebo.	Vsa energija posvečena enemu samemu cilju, zajedanju	A
naprej, zob se oprijema, pod jezik leze, na	nebo	se lepi, čisto gnile zobe že ima, zbrušene in	A
Slutnja je velika, čez robove hiš sega visoko pod	nebo,	gloda v dušo in telo.Nekje v notranjščini zemlje	A
kot pred potresi in naravnimi katastrofami.	Nebo	se niža, vse stvari težijo k tlom, k zemeljski	A
čas tik pred poldnevom, ko je sonce najviše,	nebo	najniže, ko se obrazi ozrejo z nenadno, nezavedno	A
upognejo od silne sončne vročine in vsi zrejo v	nebo,	da bi učakali nevihto, ko se bo nebo razprlo	A
zrejo v nebo, da bi učakali nevihto, ko se bo	nebo	razprlo, dan razmaknil, čas zganil.To je trenutek	A
nagiba, zrak se razblinja, dim se suklja pod sivo	nebo.	Noge se premikajo počasi in vztrajno, vsak korak	A
nagiba, zrak se razblinja, dim se suklja pod sivo	nebo.	Za steklom pa dvoje oči, mirnih in skladnih.	A
verige, zemlja se boči, dim se suklja pod sivo	nebo.	Koliko grehov se je storilo v tej vročini, kaj	A
času tik pred poldnevom, ko je sonce najviše,	nebo	najniže?Se je zgodilo?	A
bojo več mogle zadržati. Takrat bo sodni dan,	nebo	in zemlja bosta ječala, ko bojo vztrajne živalce	A
svetle neonske reklame, štrleče v zrak, v prazno	nebo.	Ko ruševine. Dresden.	A
na široko odpre oči in dolgo dolgo zre v črno	nebo	nad seboj, brez razpoke, brez zvezd v črno nebo	A
nebo nad seboj, brez razpoke, brez zvezd v črno	nebo	nad seboj, ko reče: še zmeraj ni deževalo, sranje	A
loveškimi glasovi. Bližajo se robu višine, kjer je	nebo	najnižje, kjer se dotika zemlje, da ga je mogoče	A
posedejo v krogu na tistem koncu sveta, kjer je	nebo	najnižje. Zdaj smo sami, rečejo, naše srce	A
notranjosti, iz nemih oči, vse naokrog mirno	nebo	in spodaj padajoča dežela, pobočje k mestu,	A
razmika teža noči težkega dneva, že se redči	nebo,	blaga mehka trava vse naokrog, svetla vonjhava	A
magmaste težke, tople, velike - ko gleda črno	nebo,	z zemljo spojeno in usta tvoja kakor najboljše	A
svojimi votlimi, nasmehljanimi očmi v zemljo in	nebo	začudeno se ozirajo vanju, o potnika daljna	A
zraven gre, k očem, in se potem zopet umakne pod	nebo.	Nenavadne spake oblikuje, razteza se in krči	A
zadaj pa tista vrata treščijo dol. Raztrgano	nebo,	z velikimi vlažnimi lisami pomazani strop, zlomljena	A
sredi sten, molčečih pročelij z obeh strani.	Nebo	preklano, razdrapano, reče, to je konec tega	A
sukajočemu se dimu, ki se je vlekel s pogorišča v	nebo.	Popraskal se je po poraščenem obrazu in za hip	A
se nikoli ne zgodi. Čakanje postaja mučno,	nebo	nad pokrajino se temni in niža, kot pred nevihto	A
sončni prameni slikali svoje odseve na modro	nebo,	kjer bi naj bilo jutro začetka, po tistem gozdnem	A
naznanjal hladnejše dni. Temno je postajalo in	nebo	je pritiskalo k tlom.Njegov svod se je razpenjal	A
je na koncu zagledal širok svetlobni prostor.	Nebo	se je potegnilo s svojo modrino navzdol in tam	A
Še danes ga čaka dolina. Kot bi se	nebo	usmililo njegovega nerazumnega početja, ki bi	A
procesije. Bandera s sveto podobo je segala v	nebo	nad sključenimi postavami, ki so tolkle in tolkle	A
svetloba je daleč okrog žarišča spreminjala modro	nebo	v ostro, belo bleščečo ploskev.Sredi tega hudega	A
čipkastih oblačilih in v tesno sprijetih hlačah, a	nebo	se sploh ni odprlo in angelci sploh niso zapeli	A
blizu je škrjanček v ostrem vzponu zletel v	nebo.	In vendar to frfotanje vesele ptice.	A
pojasniti, ne krade, neurje, vedril, kazal je v	nebo	in v notranjost hiše, pa ni bilo potrebno, saj	A
seboj. Iz cerkve je prihajalo silno petje, v	nebo	segajoče.Oči so drsele čez tisto temno gomazenje	A
prostranstvo. Tam nekje, čisto na robu, sta se	nebo	in morje stikala.Ta mirna in neskončno tiha	A
senca segla v tisto mirno ploskev in gor, v	nebo.	Nekaj luči je videl spodaj in potegnilo ga je	A
naselij, na drugi strani se stikata voda in	nebo.	Tam, nekje za tisto črto, se začenja Zahodno	A
Mračnega Zahodnega morja, kjer se stikata	nebo	in zemlja v nori ples, sploh ni.Sploh ni otokov	A
razstreliti njihovo cerkev. Eksplozija je segla v	nebo	s svojim ognjem.Noč je žarela.	A
takrat, ko je najhuje, tja med zvezde in gor v	nebo,	da te potlej sploh ni več na tej galeji, da	A
mora biti tako sredi Zahodnega morja. Kajti	nebo	in voda sta se združila. Nekje je zahreščal	A
bobnenja izgubil vsak glas. Pošasti so razdivjale	nebo	in vodo in zemljo. Bili so sredi blaznega	A
videl, kako gre zemlja nizdol, tja pod drugo	nebo,	vse se je nagibalo tja k obzorju, k prostoru	A
skozi tisto bledikavo svetlobo. Nekaj sežnjev v	nebo	je segal motni sij, zgoraj pa ga je nizek svod	A
v neki drugi ogenj, v neko drugo, bolj modro	nebo?	Potikala sta se po zblaznelem mestu, iz katerega	A
s temo v očesnih votlinah brezupno strmel v	nebo	in dogajanje okrog sebe, roke so mu brezvoljno	A
ki bi pognal to kužljivo strd kam drugam, pod	nebo	ali v zemljo ali kam, ki bi razredčil sluz v	A
vlekli s svojo zateglo tulbo, ki je hotela seči v	nebo	in tam nekoga ganiti, pa se je izgubljala v	A
kot psica... ki bo zatulila tja gor v zvezdno	nebo,	in res zatuli, zavije, Jezus, reče, v sanjah	A
noči se že dani... Glej, v žarkih plava vse	nebo,	in petje zlega se lepo... vsi pašnik razsvetlen	A
zaustavili, vohljali sta in dvigovali glavi v	nebo,	k pomladni luni, poslušali, izginili med drevesi	A
in čeznjo. Ko so bili oblaki sploščeni čez	nebo	dol do roba zemlje, temni oblaki z nebesnega	A
njihov pogled je segel do vrha, kjer je štrlel v	nebo	zvonik Svetega Roka, bili so bogati kmetje,	A
kar naprej svoje italijansko sonce in modro	nebo	in se zato razen na barve putov in pomaranč	A
rdečelični, ampak beli, kakršno bi moralo biti tudi	nebo,	belo... dlje ni prišel s svojim razmislekom	A
najhuje, da se je Bog umaknil nekam pod daljno	nebo,	ki ga je gledal skozi raztrgano lizbonsko streho	A
prizora: ognji so goreli po koroški ravnici,	nebo	nad njimi je žarelo.Nič čudnega ne bi bilo,	A
ognjene svetlobe in isker, ki so plavale pod	nebo.	Iskre, ki so se trgale iz plamenov in potovale	A
ogenj, dim se je sukljal pod jasno jutranje	nebo,	med njima se je prižigal ogenj. Rdeče kresnice	A
prebujale zveri. Zvezde so bile visoko za oblaki in	nebo	globoko. Tam zgoraj je bila Zlata skrinja, lebdela	A
Ti bom malo pomagal, reče Mihael. Pogleda v	nebo	in nekaj zamrmra, kakor bi iskal opravičilo	A
zdaj noro vodovje pod seboj in potem spet temno	nebo	nad sabo in brez prestanka ponavlja, da je z	A
najbližji v tem trenutku, moli roke v zrak in prosi	nebo,	naj ga pusti kar tukaj.Kdor v takih okoliščinah	A
hiše v daljavi. Tako se je ozrl Mojzes z gore	Nebo	v obljubljeno deželo.Od grebena se bo mogoče	A
ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem, razpenjaš	nebo	kakor šotor, na vodah postavljaš gornje sobe	A
sonce na nebu, veliko sonce in ponoči jasno	nebo.	Svetnik je bil velik in njegovo telo je ležalo	A
bo od vzhoda do zahoda, od morja do morja čez	nebo	izpisalo veliko jezuitsko geslo: Omnia ad maiorem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani