nebo (501-600)

le nekaj minut, ni vedel. Opazoval je mirno	nebo	brez oblakov in skoraj pozabil na letala, ko	A
Tega je bil vesel.	Nebo	je bilo jasno, vendar se zemlja še ni posušila	A
prek sedeža, z mrtvimi očmi je bolščal v jasno	nebo.	Kri je počasi kapljala na umazano stopnico in	A
obrazu, ko je pošiljal dolg rafal v slovensko	nebo.	Udarna igla je udarila v prazno; spet se je obrnil	A
Krasen je bil dan. Modro	nebo	se je razpenjalo nad temnimi smrekami in širokimi	A
Tu je pri Sv. Andreju. Krasno se je žarilo	nebo,	ko so dospeli potniki do svojega cilja, in kmalu	A
razlil žar čez temni les. »Oh, takole žari	nebo	na Laškem,« je vzdihnila mati, »kjer se morijo	A
bandera, . / . / stran 150 . / kateri možje	nebo,	in vsak je imel že izbran svoj par. Nebo se	A
možje nebo, in vsak je imel že izbran svoj par.	Nebo	se je bilo lepo razvedrilo.Pred župno cerkvijo	A
pred svojo trumo, potem svetilke in pevke in	nebo	in pod nebom živi Bog; in lesk in blišč in zvonjenje	A
zapeli s krepkimi glasovi: Naj čuje zemlja in	nebo,	kar dans pobratimi pojo! Vse je utihnilo in	A
je bilo tako visoko od tal, videlo le mračno	nebo;	a srčna tesnoba jo je spravila spet pokonci	A
nadaljevali svojo pot. Pozno ponoči je bilo že;	nebo	napol oblačno in mesec se je zdaj pokazal, zdaj	A
da si ohladi glavo, in je čestital grofu. »	Nebo	in pekel,« je dejal, »papeža in husite ščuje	A
Miško ni imel miru. Njega ni oduševljalo jasno	nebo	italijansko, on ni poslušal krasnega petja;	A
nese človekov pogled, ne vidiš drugega nego	nebo	in rjavo ravan.Le redko so sejane tanje in po	A
robu puste, vse se blišči v ognju in zlatu in	nebo	še dolgo gori v rdečem plamenu.Zdaj zapoje večerni	A
Zatorej je hodil peš.	Nebo	je bilo oblačno in vse je kazalo na dež, ki	A
novih žrtev. Sonce se je skrilo na gore in	nebo	se je žarilo od večerne zarje.Slinar je do zdaj	A
junakov, zdravih i veselih; samo jedan ranjen.«	Nebo	je bil jasno, zrak miren in topel, le v košatih	A
čemeren in dremoten. Megla je bila pala na morje,	nebo	je bilo pa prek in prek zastrto liki s sivo	A
/ stran 13 . / Ko drugo jutro zarja prepne	nebo,	so naše mravlje že vse na nogah, nekaj posebnega	A
poznojesenskega dne. Že zjutraj so zagrnili	nebo	težki, umazanosivi oblaki, in sonce, ki ga je	A
katerih pričara jutranje sonce tisoč barv. Jasno	nebo	in temno, globoko morje je sijalo v njih. Minka	A
gozdove in še dalje ‒ tam kjer se je dotikalo	nebo	zemlje, visoke hribe. Potovanje v živinskih	A
Drevesa so pokala.	Nebo	se je zaoblačilo.Naletavati je začel sneg.	A
vrtnar . / . / stran 59 . / glej globoko je	nebo	beli mlini meljejo tudi tebe vzamejo ko ponudiš	A
tebe vzamejo ko ponudiš mi roko glej globoko je	nebo	beli mlinci padajo tudi s tabo je tako solze	A
nihče vedel kaj si morda je kdaj želel imel je	nebo	nad ljubljano imel je oblake in veter imel bo	A
zmešnjavi pograbili krilca in odleteli naravnost v	nebo.	Le najlepši izmed njih, ki jih je seveda zaman	A
je v teh krajih večer za večerom prihajala na	nebo	vsa vedra in nasmejana.Tako so minila mnoga	A
čaplja. Njene modre oči so žarele kot ravninsko	nebo	brez oblakov in njena polna usta so bila zmeraj	A
bilo namreč tako, kot če bi vprašala, čigavo je	nebo?	« Kraljeviču je bil ta odgovor tako všeč, da	A
Hodil je okoli hiše, se zaskrbljeno oziral v	nebo	in tuhtal, kaj naj napravi. »Če bo na mesto	A
nevidnih stopnicah, ki so vodile navzgor, v	nebo.	A oznaša sta ga zgrabila vsak za en rokav in	A
privzdigoval klobuk, ga vrtel na glavi in se oziral v	nebo.	Pa ne, da se bo iz tega kaj napravilo? je prešteval	A
poskočil in zatulil v snetljivo popoldansko	nebo.	Kaj sem storil ‒ kaj sem napravil? je zastokal	A
Glejte, na, glejte! se je oziral v ponevihtno	nebo.	Glejte, kak nebeški mir in kaka vedrina!	A
bolj tako, da je bilo nad njim vselej videti	nebo	‒ nebo, ki je bilo edino povsod enako in nedvomno	A
tako, da je bilo nad njim vselej videti nebo ‒	nebo,	ki je bilo edino povsod enako in nedvomno vsem	A
Zunaj je sedel na stopnico in se naslonil vznak.	Nebo	je bilo čisto, polno, da bi videl vanj. Blizu	A
tvojo srečo? Potem je spet dolgo nemo zrl v	nebo.	In je poslušal vase.	A
mene ‒ nezadržno, zmeraj znova, dokler se ni	nebo	nad nama že nevarno zavrtelo. Tedaj je vsa iz	A
vstran in se postopajoč sredi dvorišča zazrl v	nebo.	Ali ga slišiš? je zastokal.	A
stegoval tam in plahutal kakor da bi želel v	nebo.	Sem ga mar res samo zato tu tako potrpežljivo	A
prizdelo in je bil to še en pogled, ki ga je	nebo	namenilo samo nama?Saj bele so bile tudi pokrajine	A
pomladni dan je bil lep kot dojenčkov obraz in	nebo	je bilo čisto kot voda v gorskem studencu.	A
Pod večer je čeznjo padla senca, nato so še	nebo	prekrili zarjasti oblaki.Na listih se ji je	A
očk, kot so tvoje, zazre sem v to naše globoko	nebo	in v teh prostranstvih, v katerih se rojevamo	A
11 . / Regratova roža se je zazrla v globoko	nebo	in je vse do jutra zasanjana premišljevala o	A
dokler niso vsa njena krhka padalca poletela v	nebo	in zasejala v zemljo tisoč novih regratovih	A
tod spodaj zbirali ljudje in zavijali glave v	nebo	ob času, ko se še ni dogajalo ničesar.Ko so	A
tam obsipalo stene in se zrcalilo v koritu,	nebo	jasno modro, nikjer nobenega oblaka, le vetrovo	A
jedcem okušalne živce in jih okrnili za vselej,	nebo	v ustih se je sfrulilo.Najprej se je pokajalo	A
bil, vreme burno, čez kotlino odejasta megla,	nebo	zavešeno in ponekod je rahlo deževalo.V večernih	A
vozišča in postajališča, kjer ima nad seboj golo	nebo,	ali pa da se pritisne ob zid pod nadstreškoma	A
se plahtice razblinijo in se odpre pred njima	nebo,	bolj pritisne na pospešnik. Vozilo je oprano	A
kralj bogov, oče titanov in ciklopov, nagrne	nebo	z ognjem in oblaki.Ko kane na zemljo deževno	A
pod tvojim korakom, zgodnje vrane te vpijejo v	nebo,	ti vzamejo težo, z lahkoto korakaš.V vseh obrazih	A
Mrak je žrl svetlobo in se debelil od nje,	nebo	je sesalo vase konice drevja, debla so dvigala	A
durmi. Ali je bilo jutro ali večer, je bilo	nebo	oblačno ali jasno, je bil dan žalosten ali vesel	A
bomo s tem začeli, kajti njegova krivda vpije v	nebo,	res žal za črnilo in papir, saj je vsak lahko	A
veliko noč njemu na ljubo nosijo zastave in	nebo,	ker so dober gospod in imajo raka na žolčniku	A
sirovega naroda. Svoje sirovosti, kričeče v	nebo,	ne vidijo in prisojajo jo nam.« Vilar mu ni	A
nikar ne jahaj sam ob Oskovi.« Pogledal je na	nebo.	»Sicer te pa na potu ujame nemara še nevihta	A
neznansko je soparno.« Vilar se je tudi ozrl na	nebo.	Potem se je odkril in kratko zahvalil prijatelja	A
Jahal je nekaj časa zlagoma, ozirajoč se na	nebo,	jasno še na zapadni strani, na drugih straneh	A
prijenjal in si začel brisati znoj z obraza.	Nebo	se je bilo že čez in čez pomračilo, iznad Čaklavice	A
odpravili, gospodine Franjo, s tistimi se nam dela v	nebo	vpijoča krivica,« je povzel Janez. Vilar je	A
premetenemu skledolizu, čigar siromaštvo je vpilo v	nebo.	Okrenil se je k Peru ter rekel: »Veseli me, da	A
je oddahnil, ko sta stopila zopet pod vedro	nebo	in je zagledal nebeško luč.»Brate, povej mi	A
zakajeno, ni čuda‒« je silil Lisinski. »Pod milo	nebo	‒ kajpada ‒ na sveži zrak ‒ tam bo precej dobro	A
»Oprosti, gospod inženir! Trda je zemlja in	nebo	je visoko: kam naj bežimo pred nasiljem?I drvar	A
bi se smelo pri nas vse natisniti. Ko se je	nebo	izvedrilo, se je napotil Vilar ob Oskovi v svoj	A
Vilar je dodal še nekaj drobiža. »Vedro	nebo,	a sladka kiša pada,« se je razveselil prosjak	A
poudarila Gregorka bridko. »Tudi ti so različni: v	nebo	vpijoči, mutasti, zoper svetega Duha.«Lazar	A
izpremenilo. Od juga je potegnil gorak veter,	nebo	se je pooblačilo, povsod se je zadelalo in znižalo	A
velikega srpana. Nekaj dni že ni deževalo in	nebo	tudi ni kazalo na kako neugodno vremensko izpremembo	A
sebi in sem želel proč od peči ven pod milo	nebo.	Čajž je dolgo vrtel list v rokah, otipaval ga	A
VERA V BUTALAH Turške kuge, zahvaljeno bodi	nebo,	ni bilo v Butale, pač pa se je tjakaj prikradla	A
slušaš dan na dan, kako se našega naroda cvet ‒	nebo	ga zasuj s svojim blagrom! ‒ prička med seboj	A
O, kako lep je bil dan zgodnje pomladi!	Nebo	vedro brez oblačka, sinje, ob robu za spoznanje	A
dvignil oči proti stropu, kakor bi nemo vprašal	nebo,	čemu trpi tako zanikrnost na zemlji.Smrtna tišina	A
Dejal sem: »Deca, holaj! Poglejte	nebo:	kakor neizmeren šotor iz modre svile, brez sence	A
dejstvo njegove pridnosti. No, nad nami vsemi čuva	nebo	in neskončna njegova modrost in pravičnost.	A
vztrajen. Okrepil se mi je v teku let, ker mi je	nebo	blagoslovilo zakonski jarem s tremi fantički	A
plemenito, da ni ustava plemstva ukinila.	Nebo	ga je vzelo med svoje krilatce. Rajnki Fridolin	A
vsak na svojo stran. Dež je ponehal, ali nizko	nebo	je pričalo, da imajo oni tam zgoraj še nekaj	A
jo je prijetno grelo. In ni je motilo sivo	nebo,	ko je imela glavo polno sonca, sončno prijaz	A
O!« Obrnila je pogled od Smuka v	nebo	in odtod zopet v Smuka.»Kaj bo zdaj?	A
priznane vrline vremenske hišice zatemnjuje vprav v	nebo	vpijoče počenjanje samo beležnega barometra	A
Junija meseca je bilo. Tisto bledosinje	nebo	in tisti čisti hladni zrak obetala sta nam stanovitno	A
Martin cerkveni ključar in upravičen nositi	nebo	pri procesijah, nisem jaz kriv temu, ampak zgolj	A
Zunaj je bila lepa noč.	Nebo	temno brez meseca; na severnem delu neba so	A
pa je dobil koc in šel v cirkus pod zvezdnato	nebo,	se zavil in zaspal; in sanjalo se mu je, kako	A
nobenega! Ali bo še kdaj videl rumeno sonce, sinje	nebo,	zeleno trato?O, če bi prišel spet domov, kako	A
cebnil, grdo gledal in preklinjal zemljo in	nebo.	Sit je bil življenja, kakor ga le more biti sit	A
Toda ni utegnil. Spravljali so otavo, modro	nebo	je bilo prepreženo s tistimi nežnimi, pernatimi	A
počitku, ravnatelj v voz, Stanko v šotor pod milo	nebo.	Naslednji dan je ravnatelj nenadno ukazal in	A
zastonj je bil ostri opomin, ki mu ga je poslalo	nebo.	Šel je na vlak in se brezskrbno vesel odpeljal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani