De bodo znani božji jim obéti, jih oznanvat pojdi v slovenske mesta; kar dni odločenih mi bo na svéti, Bogú in tebi bom ostala zvesta, v nebesih čákala bom pri očeti čez majhen čas deviška te nevesta, dokler žalujejo po teb′ otete krdela, prideš k meni v mesta svete.” Izmed oblakov sonce zdaj zasije, in mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak Črtomira ta pogled prevzame. Ko je minul, kar misli, de bo v sili zlatá mu treba, si od mož ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili.