V rušo zeleno na širni livadi virček izdolbel nešteto je rup v njih pa strupeni se skrivajo gadi in mi izlivajo v čašo svoj strup. V črn pajčolan se zavilo nebo je, sivi oblaki pod njim se pode; sredi najlepšega dneva temno je včasih le bliski ognjeni vzžare... Roparska ptica in toča ledena, kačjega strupa ogabna grenkost; temnega nebesa teža svinčena dušo mori - to je - moja bridkost...