nebo (901-1.000)

je križ naložil, ob zadnji ti ga bo odvzel!“	Nebo	se je zvedrilo, Kurent je šel, kamor je pot	A
Sam ni vedel, kedaj je ugasnila nebeška luč;	nebo	se je omračilo, ko sonce še ni bilo za hribom	A
polju, na vaseh; črne so bile vode, črno je bilo	nebo.	Oblak je visel nad pokrajino in se ni ganil;	A
Zemlja je bila tiha in črna, črno je bilo	nebo	nad njo.Kurenta so zabolele oči; ni videl več	A
je na klanec, stal je na hribu. Tam je bilo	nebo	svetlejše, v daljni daljavi se je dramila zarja	A
jutranji posel. Na vzhodni strani se je belilo	nebo,	hladen veter je zazibal bele meglene valove	A
cesti, ali kadar je ležal v travi ter gledal v	nebo,	so frfotale misli nad njegovo glavo kakor zlohotni	A
potolaženim očem pa je bila vesela družica. Celó	nebo	je milejše zasijalo in od daljnih gozdov je	A
zaupljivi vzkipeli do samih svetih nebes. In	nebo	se je prijazno nasmehnilo - slišalo ni ihtenja	A
in povodenj. Ne plohe ni bilo in ne povodnji,	nebo	je bilo brezmadežno, sonce pa seje nagibalo	A
vzdignila senca tako mogočna, da je zatemnila vse	nebo.	Sama smrt je bila, črna in gola, na glavi pa	A
Neprestano in tiho padajo veliki beli kosmi;	nebo	se je bilo združilo z zemljo, od zemlje do neba	A
da mi je, presrečnemu, dodeljena na vekomaj;	nebo	je pelo, oznanjalo je vstajenje.Pa mi pride	A
bili že daleč zunaj? Tako daleč, kakor je tisto	nebo	tam?“ ”Daleč sem že bil.“	A
”Je zunaj!“	Nebo	je žarelo, dvigalo se je v daljavo in v noč	A
hribi. Nepremični, pustosivi oblaki so zastirali	nebo	od obzorja do obzorja.Vas je spala; komaj da	A
trudna, če bi bila pot suha in če bi bilo vedro	nebo,	toda noge so se udirale zmerom globlje in pusto	A
so se udirale zmerom globlje in pusto, nizko	nebo	je tiščalo na pleča in na srce. ”Glej, zaželela	A
koraki manjši in da gledajo oči v tla, namesto v	nebo.	”Tam bi malo pokleknila in bi počivala!“	A
mati, ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ...	Nebo	je bilo svetlo, na močvirje pa so legate sence	A
prozoren, v pisanih večernih bojah se je lesketalo	nebo,	od sinjine, še vse srebrne, do temnožoltega	A
bilo še svetlo, toda mokro in hladno je bilo,	nebo	je viselo nad mestom sivo in vlažno.Ni bilo	A
advokat Sluka, je stopil na prag, ozrl se je v	nebo,	po vrtu, po cesti; nebo je bilo vedro, cesta	A
prag, ozrl se je v nebo, po vrtu, po cesti;	nebo	je bilo vedro, cesta je bila suha, vlažen in	A
šel z njim v krčmo. Lep večer je bil v maju,	nebo	se je še svetilo nad ljubljanskim poljem.Lojze	A
sam žalosten pogled tvojega očesa! Ohrani mi	nebo	to oko do zadnjih dni mojega življenja!Naj bo	A
Kar človek išče, pa dobi ... Zdaj naj gleda v	nebo!	“ ”Opomnj ne potrebujem nikakoršnih!	A
čase je pisano cvetje vsenaokoli, neskončno	nebo	se širi od obzorja do obzorja ... in to vse je	A
kako so se ji razširile in zasolzile oči ...	Nebo	je bilo tukaj sivo in nizko, zamazano in zakajeno	A
bi pogledal? Tam je sonce vse višje, tam sije	nebo	vse jasnejše.V gostih, pisanih gručah hodijo	A
njimi se je motno in zaspano svetlikalo večerno	nebo.	Vrnila se je na divan ter je trdno zatisnila	A
rdeči obroč večerne zarje; višje gori je bilo	nebo	že vse prepreženo z meglenimi sencami. Milan	A
okno, da bi pogledal na mehko, milo jesensko	nebo,	da bi ga pobožal po licih topli jug. Zvezde	A
zakrknjenega. Sonce je bilo mirno, kakor z žeblji na	nebo	pribito, ni bilo gorko; sence, ki so strmele	A
upihnil svečo, je zasijalo v izbo svetlo zvezdnato	nebo,	ki ni nikjer tako milo in belo, kakor nad blejskim	A
Grem ...	Nebo	je svetlo, tako velika je zemlja, kakor je nisem	A
do zvonov!“ je zapovedal dolgi fant. Večerno	nebo	se je zasvetilo skozi line; sredi žalosti je	A
zasmejal z njim. ”Lepo je tam doli in tudi	nebo	je lepo!“ je izpregovoril Jokec z velikimi,	A
in izgubljen, s širokimi, glasnimi valovi pod	nebo,	preko doline. Zvonilo je in še predno je	A
pesem umolknila, je gasnila zarja nad lazi,	nebo	je zatemnelo in zasvetile so se bele zvezde	A
šumelo in kipelo moje koprnenje in više nego to	nebo	so se vzpenjale sanje mojega srca.Svoje misli	A
časih in zasvetila so se polja, prikazalo se je	nebo.	Časih se je vzdignil nenadoma iz megle, sredi	A
kakor da bi šel v svobodo. Zmerom večje je bilo	nebo,	bolj jasno in visoko, zmerom dalj se je razprostiralo	A
ko je romal Martin Kačur iz Zapolja v Bistro.	Nebo	je bilo nizko in sivo, megle so ležale na ravni	A
hitro po ulicah. Topel, zadehel večer je bil,	nebo	je bilo jasno, zvezde pa so dremale v veliki	A
vzraslega je napolnilo njegovo srce. Gledal je v	nebo,	v to svetlo morje, na prostrano polje, na bele	A
ki je ugledal po dolgih letih sonce, svobodno	nebo	in prostrano sonce; v njenih je bilo hladno	A
posadil klobuk na glavo ... Noč je bila hladna;	nebo	je bilo vse posuto z zvezdami in čisto blizu	A
je nosil sneg v gostih oblakih visoko v temno	nebo.	Bil je Kačurju naravnost v obraz, odnesel	A
bilo pojoče polje, je bilo visoko, brezmejno	nebo,	je bila mladost. Kakor je hodil lahkotno	A
slabo in vstal sem, ko se je komaj danilo.	Nebo	je bilo čisto jasno, le na vzhodu so se vžigale	A
nedolžnost je bila, čista, kakor ponočno spomladansko	nebo,	ki vidi greh in ga oznanja za čednost.Nič se	A
MELANHOLIČNE MISLI	Nebo	je leglo nizko na zemljo, visi na visokih strehah	A
po spolzki travi. Silen dim je bil obsenčil	nebo	prav tja do Ljubljanskega vrha, do Svete Ane	A
Klis. Ne vem, ali sem se bil zamaknil v svetlo	nebo,	ali v temni potok; nenadoma sem ležal z obrazom	A
cesarski cesti, že daleč zunaj Vrhnike, se je	nebo	spustilo globoko na máh in na hribe in pričelo	A
Ljubljano, prav nikamor ne! Vam zvezde, to visoko	nebo,	meni ta rosna trava, meni pusti grob!“ Jokal	A
Tako vreme je prve dni. Ali kmalu se	nebo	zjasni, solnce posuši tlak z ognjenimi žarki	A
vidim odprto morje še pred solnčnim zahodom.	Nebo	je jasno, zrak je vroč, in od las mi kapljejo	A
vrhovih gora poslednje, slabe, rdeče, žarke.	Nebo	ni več višnjevo: blišči se, da le težko gledam	A
tudi ta izgine: dolgo se morje sveti, z morjem	nebo	in bregovi - ali ta svit je vedno bledejši.	A
lepoti. In zopet se izpreminja vse pred mano:	nebo	se zasveti - tako mi je bilo, kakor takrat,	A
Stopil je na ulico. Jesensko	nebo	je bilo leglo nizko na strehe predmestja, začel	A
risalo strahotne, rogovilaste podobe na svetlo	nebo;	kadar sem trenil z očmi, so se te podobe široko	A
jasi pod vrtom sem legel v travo; tam je bilo	nebo	prostrano in odprto nad menoj.Iznad gozda se	A
zvezde, ki se niso umikale pred njim. Ker vse	nebo	je bilo od roba do roba tako nagosto posuto	A
vzdignil do nebes, nazadnje je vse neizmerno	nebo	od obzorja do obzorja zaplesalo prečudežen ples	A
Škropil je dež, tiho in enakomerno; zemlja in	nebo	sta bila ena sama neizmerna solza. Jože je	A
malo in sem se ozrl in zvezde so se vrnile na	nebo.	Grenko je, nikoli dohiteti prihodnosti, nikoli	A
Napol sem odprl oči -- visoko tam je sijalo belo	nebo,	mirno in veliko, tako da se je porodilo v moji	A
porodilo v moji duši mehko hrepenenje. Sijalo je	nebo,	ob cesti je pošumevalo temno drevje, zamolklo	A
kaj je meni, če je domovina neprijazna, če je	nebo	nad njo oblačno, če je padla slana na prostrano	A
dremotnih sanj -- tam visoko je zasijalo belo	nebo,	ob cesti je pošumevalo temno drevje, kakor po	A
samotno pokrajino. Postal sem in sem se ozrl v	nebo	in tako mehko mi je bilo, da bi zajokal.Nalahko	A
daleč na okrog, nad njo pa je sijalo belo sinje	nebo,	jasno in bleščeče, vse kakor potopljeno v sončnih	A
bil krasen in poti je bilo le dobri dve uri.	Nebo	je bilo čisto jasno, samo na zahodu se je rdečilo	A
je ... Ne glej doli, Nina, na to pusto ulico; v	nebo	se ozrì! Tam doli je greh in strahota; pobegnila	A
Tam stojim, ob bregu; zdaj je še vse: tam je	nebo,	sonce, tu polje, travnik, voda; in jaz sem tu	A
pomislil. Hitel sem dalje in ko sem se ozrl v	nebo,	sem razumel, zakaj je bila senca na vodi tako	A
zakaj je bila senca na vodi tako temna. Vse	nebo	se je bilo nenadoma pregrnilo z oblaki, ki so	A
južno sonce, res je bilo morje bolj sinje nego	nebo,	in res so zorele pomaranče na produ; lepa Vida	A
in svetlo gledajo tvoje oči, kakor to mrzlo	nebo,	kakor te zvezde, ki ugašajo ... ŠESTA	A
Ob jesenskem jutru, ko so oblaki prepregli	nebo	in je zapihal mrzel veter, so vzdignile štiri	A
njih ... Ko sedim ob oknu in gleda name svetlo	nebo,	se mi zdi, da je njena duša v meni in vse njeno	A
moja radost jih je izbrisala in če je bilo	nebo	oblačno od izhoda do zahoda;čudno povečano in	A
napol zastrto, zunaj je tiho naletaval sneg,	nebo	je bilo sivo, strehe pa so se žarko svetile	A
videla, da se napravlja Francka na božjo pot.	Nebo	se je že rdečilo, zmerom više je segala jutranja	A
Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba,	nebo	je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so	A
rdeči plašč Matere božje se je videl od daleč.	Nebo	je bilo zlato in rožasto in sinje; toplo in	A
zato je bil njegov obraz čudovito lep - kakor	nebo,	ki se je lesketalo tam gori, tako da je srce	A
premikala počasi. Visoko so strmele črne skale in	nebo	je bilo neizmerno daleč. Pritisnil jo je	A
izgubil se je v šepetanju listja nad njima.	Nebo	je bilo že temnosinje, nagosto posuto z belimi	A
hrepenel in ni vedel, po čem. Pogledal je na	nebo	in nebo se je nižalo, srce se je širilo in se	A
in ni vedel, po čem. Pogledal je na nebo in	nebo	se je nižalo, srce se je širilo in se je dvigalo	A
svetlikala se je iz daljave nerazločno, kakor večerno	nebo	izza drevja. Život je bil sklonjen, utrujen	A
se je zmerom bolj, oblaki so prepregli že vse	nebo	in so se polagoma umirili - plavali so počasi	A
zunaj je bila že noč - jasna jesenska noč, vse	nebo	je bilo z zvezdami posuto.Tam doli so se še	A
bila je pozna ura in vse je ugasnilo, utihnilo.	Nebo	pa je bilo zmerom jasnejše, mesec je plaval	A
so se vlekli počasi - žalostni deževni dnevi;	nebo	je bilo pusto, sivo, rjave luže so prepregale	A
julija in avgusta, suh prah je ležal v zraku,	nebo	je bilo belosinje, kakor od vročega jekla.Ob	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani