nebo (801-900)

bil in ves posvaljkan. Ceste so se širile,	nebo	se je jasnilo, bilo je višje, svobodnejše; zvezde	A
prokletih krajev, urno na polje, pod jasnejše	nebo,	v svetlobo in srečo! Polagoma so se umikala	A
vrtovi na obeh . / . / stran 110 . / straneh,	nebo	in zrak in oko in srce, vse je bilo ena sama	A
nama še smrt zagode!“ Obzorje, razmakni se,	nebo,	razpni se!- Ravna cesarska cesta se je zasvetila	A
hribu, glej na goro, če stojiš na gori, glej v	nebo!	Nekje je najvišja višava ... in če bi je ne bilo	A
trpljenja? Anka, vroča ženka moja, glej - še	nebo	se z zemljo zraste, ko je dopolnitve čas!Anka	A
”Naprezite!“	Nebo	je bilo jasno; jadrno so bežali poslednji oblaki	A
bila sama luč, da se ni dalo razločiti, kje se	nebo	potaplja v morje. Meščani so se bili navsezgodaj	A
do neba tako zmagoslavno vriskanje, kakor ga	nebo	še ni slišalo. ”Evviva! Evviva!“	A
odmaknilo se je v daljno daljavo in svobodno sinje	nebo	se je bočilo do obzorja.In mračilo se je, že	A
rane, iz njih kaplja moja gorka kri ... Vroče	nebo	je žgalo nad mestom in žgalo je na moje rane	A
BESEDNIK Pusta in siva je bila pokrajina,	nebo	je viselo nizko, da bi ga skoro dosegel z roko	A
ugledal poleg sebe in tvoje oči so se ozrle name.	Nebo	se je zjasnilo in ves svet je ležal vdano pred	A
Ugajala mi je tudi ta tišina naokrog.	Nebo	je bilo temnosinje, zvezd je bilo na njem jako	A
obenem jako začudil. Krog mene je bilo tiho;	nebo	je sijalo nad mano v vsi svoji širini.Tu pa	A
vzdignila v naročje. Z velikimi očmi je gledal v	nebo	-- in glej, nebo se je odprlo.Zmerom višje je	A
Z velikimi očmi je gledal v nebo -- in glej,	nebo	se je odprlo.Zmerom višje je koprnelo, zmerom	A
iz doline, v belem soncu so se svetile hiše,	nebo,	svetlosinje, visoko, še vse v poljutranjih sanjah	A
Močilnika. In tam, še dalje, strme gozdovi v	nebo;	tiho, obzirno trepeče jutranja luč čez njih	A
se mi je zdelo, kakor da vise zvezde na njih.	Nebo	pa je bilo tako svetlo, kakor ga še nikoli nisem	A
ne senca ni bila - odkod senca? - se zatemni	nebo	vse od izhoda do zahoda, silna ptica s silnimi	A
Trudil se je, spoznati ni mogel. Pogledal je na	nebo,	ki se je belilo zunaj v jasni luči, in takoj	A
je stopil k oknu. V prelepi sinjini je sijalo	nebo,	nobenega oblaka ni bilo na njem, tudi ne najtišje	A
plahim in upajočim srcem. Pogledal je na	nebo	- glej, vsa jasnina je izginila; oblakov ni	A
bilo, toda siva, nevesela senca je prepregla	nebo	od izhoda do zahoda in nobena zvezda še ni svetila	A
mu je zazibalo pred očmi, se je zatemnilo vse	nebo.	Velika senca se je razgrnila nad dolino; velika	A
bil mračen in samoten, začuden se je ozrl na	nebo,	ki je bilo jasno in ki je gledalo nanj s prvimi	A
je vtretjič. In ko je zaspal, se je odgrnilo	nebo	na zahodni strani, kakor da je bilo šele pravkar	A
planil je iz postelje in se je opotekel k oknu.	Nebo	je bilo svetlo, vse posuto z zvezdami; zdavnaj	A
razširile so se v veliki grozi, Zatemnilo se je	nebo;	vzplapolale so silne črne peroti od vzhoda do	A
Zunaj pa je lep večer. Ko boš pogledala v	nebo	in boš videla zvezde, ti bo vse lahko in smejala	A
mestom, se je bil že razmaknil in jasno je sijalo	nebo.	Počasi sta šla po ulici, s tihimi koraki	A
zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile vse	nebo,	dolina pa se je potopila v črno jezero.Župnik	A
proti stropu, zakaj že se je bilo razmaknilo	nebo	in nedolžni duši se je prikazal paradiž.	A
misli: ”Šel je od nas, kakor da je šlo to	nebo	nad nami, ki smo ga bili vajeni; ali kakor da	A
ihtenje in vzdihovanje, ko so pokopavali župnika.	Nebo	samo je žalovalo; sivo in nizko je viselo nad	A
pijan in ne zaspan.“ Ali noč je bila dolga,	nebo	je bilo temno, zarje od nikoder. ”Pravijo	A
Bistro glej!“ Najmlajši je srepo strmel v	nebo	in zdelo se mu je, da vstaja iznad hribov in	A
vekomaj.“ ”Kaj se je zgodilo, kadar je bilo	nebo	črno vse čez in čez?“ je vprašal najmlajši.	A
storili tudi na hlevu, na kašči in na skednju.	Nebo	je bilo rdeče, goreče in tako nizko, da se je	A
. / . / stran 176 . / Noč je bila jasna,	nebo	vse do kraja posuto z zvezdami, vzduh pa je	A
še nikoli ni gledala dolina šentflorjanska.	Nebo	sijajno, žareče, v plamenih strmeče, je videlo	A
Treščilo je, da se je razmeknilo in zamajalo	nebo,	zgrnila se je noč, v dolino je udarila vesoljna	A
nasmehnil ter je ukazal nevihti. Vedrilo se je	nebo,	že je pomežiknilo sonce, že je zašumel preko	A
raztopilo, razlilo se po nebu, na zemljo, in	nebo	in zemlja in zrak, vse je bilo potopljeno v	A
moje življenje ... Zvečer, ko je ugašalo trudno	nebo,	sem se napotil iz mesta, v tisto žalostno, neizmerno	A
ležal na hrbtu, roke pod glavo in sem gledal v	nebo,	ki se je svetilo dremotno izza temnega figovega	A
in jaz, ki je nisem videl in ki sem strmel v	nebo	v trudni, opojni omotici, sem čutil v vsem telesu	A
brezkončnem morju. Zibali smo se na rahlih valovih,	nebo	je bilo jasno, vesoljna svoboda nad nami, naokoli	A
Kam?	Nebo	je bilo jasno, toda pooblačilo se je.Zmerom	A
Nobene ptice pod nebom, ne utve, ne albatrosa.	Nebo	samo hladno, neprijazno; ne enega oblaka ni	A
na jugu? Zemlja mi ni dala odgovora in tudi	nebo	ga ni dalo.Take zemlje in takega neba nisem	A
nad zeleno, duhtečo pokrajino vedro jutranje	nebo.	V zraku, na polju, pod nebom čudna tišina, da	A
Mrtva je meni, tujcu ... To	nebo	ne prepeva zame, ne prepeva to polje zame popotnika	A
celó človeku, da diha drug zrak, da vidi drugo	nebo	in drugo sonce ... Počasi se je vračala Mařenka	A
tujini. Čudno tiha je bila pokrajina, tudi	nebo,	kakor je bilo svetlo, je molčalo neprijazno	A
zadaj sedita mati in brat Jakob. Vroč dan je;	nebo	gorí in polje pod njim. Štefan sedi sključen	A
klade in je položil roke pod glavo. Gledal je v	nebo,	ki se mu je zdelo zmerom bolj svetlo in prostrano	A
večer ... Zunaj se je zmračilo ob polnem dnevu,	nebo	se je pooblačilo in na okno je potrkal dež.	A
temna, trudno speča pod oblaki, morda je bilo	nebo	svetlo, z belimi zvezdami posuto, tako da popotnik	A
ravnokar vzhajala luna, se je potapljalo vse	nebo	v srebrno svetlobo.Ta svetloba se je dvigala	A
nista vedela ne kod ne kam. Vejevje je zakrivalo	nebo	in obzorje na vseh straneh in ravnati sta se	A
ob grobovih. Mokra, mrzla megla je zastirala	nebo,	pogrezala se nižje, gosta, zatohla in tiha,	A
so tam nekje daleč visoko štrleli v sivkasto	nebo,	spodaj je molčala noč, gluha, nepremična, brez	A
napotila. Vetrn aprilski dan je bil zunaj,	nebo	je bilo nemirno, časih je pljusnila nenadoma	A
Stal je pred Hanco; nad dolino se je razvedrilo	nebo	in zasijala mu je svetla glorija okoli glave	A
Hitela je po strmi spolzki bližnjici v globel.	Nebo	je bilo še jasno, srebrnosinje, tam doli pa	A
Gledal je v tla in je hodil kakor skozi noč,	nebo	pa je bilo jasno.Ubogi Mate!	A
komaj razločevala; zakaj neskončno daleč je bilo	nebo,	komaj ga je doseglo oko, hrepeneče iz groba	A
da bi bil zakopan kam globoko; tako daleč je	nebo	...“ Oglasilo se je v njegovih besedah nenadoma	A
do vrha, zazibale so se sence in so utonile.	Nebo,	tako žareče, je bilo prav tam medleje in hladneje	A
še ni večer ... Saj še ni zašlo sonce, čez vse	nebo	so še razliti njegovi žarki, nad globeljo celó	A
obraz se je nenadoma zresnil. ”Glejte, Hanca,	nebo	je že sinje, komaj se še malo sveti nad goro	A
za hišami, po samotni stezi. Belo zvezdnato	nebo	je sijalo na polje. ”Dolgo te ni bilo, Mate	A
Zavila sta v globel; temneje so bile sence in	nebo	se je dvigalo v neskončnost.Stopala sta vštric	A
sem ... prav poleg mene!“ Navadila sta se noči,	nebo	je bilo svetleje, drevje je stopilo iz teme	A
eprijaznega je bilo med njima. Mrzel je bil že večer,	nebo	je bilo svetleje, vse zvezde so bile vžgane	A
plasti nad globeljo; zasvetilo se je časih sinje	nebo	in je ugasnilo. Mate se je poslavljal od	A
je pretrgala meglena plast, zasijalo je čisto	nebo;	prav nad hribom, v silni daljavi, je rdelo dvoje	A
preko globeli. Čez hrib je pihal močán veter,	nebo	se je oblačilo in jasnilo, jadrno so se lovile	A
raztresene po lagodno se vzpenjajočem holmu.	Nebo	je še vse žarelo, sonca pa se je svetil samo	A
je bil že zunaj, pooblačilo se je bilo že vse	nebo	in nočilo se je hitro.Pihal je močen veter in	A
cesto; hladno je bilo in noč je bila temna.	Nebo	je bilo temnosivo in se je komaj razločevalo	A
za hribom in se je svetilo od daleč, čistejše	nebo;	v globeli je kopnel sneg. S kukavico je prišla	A
Dolgi so bili dnevi; tako počasi je kopnel sneg,	nebo	se je malo zjasnilo, takoj se je spet omeglilo	A
brstelo in poganjalo je tudi že v globeli,	nebo	je bilo temnejše in višje, modrosinje, bolj	A
poslednjikrat!“ Ko se je vračal, je že bledelo	nebo	nad hribom, oglasilo se je od nekje tičje žvrgolenje	A
konca, kvečjemu če se časih za hip pooblači	nebo,	pljuskne nevihta preko ravni, zato da vzkipi	A
njegova široka senca, strepetala je in ugasnila; a	nebo	je zasijalo svetleje nad globeljo, zapihal je	A
tistem blagoslovljenem trenutku, ko se odpre	nebo	in kane v trudno srce kaplja milosti božje.	A
prijetno boža razpaljena lica. Temnomodro, visoko	nebo	je vsečez posuto z belimi zvezdami; ti jih ne	A
dolina se prikaže izpod hriba, gore se umikajo,	nebo	je višje.Težke so mi noge, zasopel sem, potno	A
brigal za živino, je ležal v travi in je gledal v	nebo.	Kolikor dalj je gledal, toliko bolj je razločil	A
Kraj gozda je legel v travo in je gledal v	nebo,	ki je bilo zmerom višje in zmerom svetleje,	A
topel veter je šel v dolino; Kurent je gledal v	nebo,	in kakor je pelo na nebu, v gozdu in na polju	A
Vesele in bistre so tvoje oči, kakor oprano	nebo,	kadar odseva na njem svetla rosa od polja; globoke	A
kakor jezero nad zakletim gradom in kakor je	nebo,	kadar se božja streha vzdigne do nebes in se	A
pravi dom; nastlana praprot mu je bila postelja,	nebo	mu je bila streha; črni borovci so mu bili bratje	A
grmu, Kurent pa je ležal v travi, gledal je v	nebo	in še pomislil ni, da je bil dušo prodal za	A
cesarski cesti, truden in lačen, kakor je bil.	Nebo	je bilo oblačno, soparica pa je žgala.Ko je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani