nebo (101-200)

- »O ja, bo, bo!« Nakar oba pogledava v	nebo,	pa v tla, kot da bi pisalo kaj v tlaku; mogoče	A
zvezde se cedijo in kdaj pa kdaj se osvetli	nebo	in svet se transportira v poezijo... X. Temna	A
Je že čas.	Nebo	menjuje jútranje prelive in redka ptica gre	A
Eisenerz, je luna kot kak izgubljen sesterc,	nebo	pa kot iz Neronovih dni. Oče se gre v garaži	A
Aškerc je narejen tako, da z eno roko kaže v	nebo,	z eno pa v pekel; Dopoldne I. Dopoldan	A
najvišji, najbolj zlati praproti bo splezala v	nebo,	v katerega veruje. živali bodo jokale, tudi	A
drugo popolno. Čemu potem zvezde in jasno	nebo	in sonce in rože? Dajte nam sivih juter, dajte	A
žalost prihaja. Na bregu srce, samotno srce	nebo	vse temnejše postaja. Kaj boš z ubogim, samotnim	A
zbudila in videla, da je cesta blatna, da je	nebo	megleno, da je soba vlažna, da je gospodar pijan	A
Julije Vstajala je s prvim svitom, umila	nebo	in zvezde ter čakala zarjo pri studencu. Vračala	A
Pogled ti čist, oko mirnó, v njem seva celo ti	nebo,	in meni v njem leskeče odsev že davne sreče	A
bo dana na oltar; in tebe, oj otrok predragi,	nebo	izbralo si je v dar! Veliko terjaš, o, nebo	A
nebo izbralo si je v dar! Veliko terjaš, o,	nebo,	veliko terjaš od očeta! Odpusti, dete mi ljubó	A
stran 25 . / KUPA ŽIVLJENJA Pod tabo pekèl in	nebo	nad teboj, a zemlja visi med obema in gori in	A
tam trobentic piska glasán pozdrav domov v	nebo!	MOČ LJUBEZNI Zaljubilo se je morje v luno	A
ODKLETEV Sen sanja srce moje zlat: odprto je	nebo	in ven se usiplje zbor krilat, kaj bo, kaj bo	A
tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti	nebo	blagoslovi! ROMARICA »Čemu se ti tako mudi	A
ognjeni sok na vinski trti plahó ozira se v	nebo,	in vse se vije, vse trepeče, boji vse šibe se	A
‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ Zastonj!	Nebo	mu prošnje te ne čuje; vihar strašán čez drn	A
zimski mraz? Glej, zelen je znova gaj, sončno je	nebo,	zemlja cvete kot nekdaj žívo in lepó. Le skoz	A
z močjo in srečo, slavo, ne s krono trnovo,	nebo	ovilo bi ti sveto glavo ‒ kako bi ljubil te	A
Glej, božji hram tam sred poljan dviguje se v	nebo,	oj božji hram tako prostran in pa krasán tako	A
nocoj jim je srcé: na grob lijo grenké solzé, v	nebo	gorké prošnjé! O, le klečite, le molite, po	A
spomni, pozabil ni vas pevec skromni in pa ‒	nebo!	OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!	A
‒ zakaj to pustiš, zakaj to trpiš, dobrotno	nebo?	! VOJAKOVE NEVESTE POROKA Venec sem poročni	A
Drevi pojdemo k poroki, ko bo polno zvezd	nebo!	Tam na zvezdnatem oboki čaka me srce zvestó	A
bela stéza se planjava, nad njo se modro pne	nebo.	A vsa lepota, ki tu seva, mrtvà se duši moji	A
če ta ubeži pokopu? Nad njim mračnó, temnó	nebo,	in krog in krog brezdanja voda, a rešnega nikjeri	A
kmetje, srečna vas! Pa, oh, ‒ kaj se temni	nebo?	Pod njim še megle temnosive valé čez vrte, trate	A
kateri li grad pač grad je njegov? To, milo	nebo,	dodeli mi vsaj, da roparja sreče jaz srečam	A
/ stran 8 . / Pod milim nebom Pod milo	nebo	me žene željenje, novo in ljubo me stresa življenje	A
pokrije zavet! Naj v tmo se zavije ponočno	nebo,	naj luna zakrije mi svojo glavo! Ljubezen kazala	A
narava ter se giblje živa; znane čute kaže, kar	nebo	pokriva. In srcé umeje čudne govorice, ki jih	A
je nad poljé, nad póljem v sredi je obstal,	nebo	je čezinčez obdal. To ni oblak izza goré, to	A
Saj ptica speva venomer, ko nekdaj je, veselo,	nebo	od zvezdic se blešči, ko nekdaj je bleščelo	A
Ko se odpro zapornice v klet, bom videla	nebo.	Kako v črnini sameva, korenine žge in drevo	A
vedel, njegova bo odeja. Marmornato odslikava	nebo	njih delo, poslednja kaplja rose bo obarvala	A
izgnani skupaj. Valovi jezerni pljusknejo čez	nebo,	na tuje. Igra ni več mogoča, vsa svetloba je	A
blesti kakor rdeči obelisk iz rubina. Sivo	nebo	mojega srca. Tišina.	A
Jutro. Malo	nebo.	Mrtve oči.	A
Popki na glogu kot sneg. Za oknom sinje	nebo.	Refleksi s podstrešja V poltemi sameva začrnelo	A
sinjini, svila zašumela po dolini. Stekleno	nebo	se je razbilo, nad nami mehki, temni oblaki	A
kot malahita, svetle oči kot zimsko večerno	nebo	čisto. Heja. Heja! Moja ljubica ima zelen pas	A
neba, v mrzli celici temno oko gleda v to lepo	nebo.	‒	A
duša spusti v svobodno, od vetrov splašeno,	nebo.	‒ Torpedovka jadrna kot krogla, pognana v noč	A
Stoletje se mehanizira.	Nebo	ni mistika, ampak je PROSTOR. V podstrešnici	A
moje pekoče možgane rosi jesenski dež. Sivo	nebo	joče. 10 ton žalosti. Vse je zastonj.	A
letalo v pepelu, bo kakor slap vzžuborelo v	nebo.	Poglejte, drugovi: iz naše moči se novo, bodoče	A
tihe, črne, žametne oči so kakor črno, žametno	nebo,	nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč	A
bo z zatonom spét. Nad zemljo sinje, sinje	nebo,	kot da vse mrtve oči vanj sijó, in z roko v	A
Videl sem bore rasti Videl sem bore rasti v	nebo.	Stoike mirne skozi ognje sonc.	A
Videl sem jih, kako so romali goreči stebri ‒ v	nebo	... V pepel se mi je sesulo telo.	A
Meglice, razpršite se! Da se bo vid′lo to jasno	nebo,	da bom vid′la, kje fantič moj bo. Litri, napolnite	A
obdaja me noč. Le enkrat bi videl višnjevo	nebo,	zeleno planino in belo goro; le enkrat bi videl	A
fantič ti!« Srce je b′lo na srcu, nad nama pa	nebo.	Bog oče je požegnal ljubezen to zvesto.	A
lepo, ti sam si priča bil, ti sam in zvezdnato	nebo,	kje sem pod oknom bil. Zdaj veni, veni, rožmarin	A
nebu lete. Sonce čez hribček gre, pesmi v	nebo	done, rajati tudi sme moje srce. Sonce mi rajža	A
. / . / stran 47 . / Imela sem rože debla	nebo	V očeh sem hranila njihove barve Za nohte skrila	A
plazi okoli kot slana . / . / stran 48 . / To	nebo	sem jaz Ko me navzdol pozdravi je kakor da	A
NAPETA sem. Kot	nebo	tik pred nalivom. Razparalo me bo in bom strašna	A
ovesila trepalnic. . / . / stran 41 . / KADAR je	nebo	kot vodnjak ‒ to je tedaj, ko ga naplavljajo	A
razblinjanje . / . / stran 44 . / Imej me rado	nebo	Saj bom nekoč poležavala v tvojem pogradu da	A
redke in se mednje vidi Mi je mar Naj me vidi	nebo	razprto in zagledano vanj Preletela sem	A
pesniške zasuke, metafore. V peklu telesa je ujeto	nebo	duše.Potovati, segati v neizmernosti, a hkrati	A
celo do zvezd: Najino dihanje / je preplavilo	nebo	/ / Stala sva na zvezdah / in jih v oči vkovala	A
cvetu nasloni glavo, ko dih v dihu izgublja	nebo.	Odhajam ...	A
Glej!	Nebo	je eno in midva, nisva daleč od neba, zazreva	A
Zavrti me okrog, položi me na tla, povzdigni pod	nebo,	da zrak začutiva. V siju te luči boš videl moj	A
zraku. Ko tvoj vrtinec me v svoj doseg dobi -	nebo	se zavrti in zemlja obstoji. Vrtinec me izvrže	A
ponujam!« V ČEM JE SMISEL Večer se vleče na	nebo.	Gledam, kako umira še en dan.	A
ta dan, a z jutrom, ko s soncem zazremo se v	nebo,	naj lačnim srcem sreča orosi oko. AVTORICA	A
. / Beguncev kažipotna črna presta bo pod	nebo	in v srca prangana. V vrtincu bo škripala njena	A
Skoz šipek božam tega katafriga. V	nebo	se dvigajo deviški mlaji, mede prigodničarju	A
stran 41 . / Mede prigodničarju lepi kraji v	nebo	sprejeti, še do včeraj krš. Jih mesec varuje	A
... sipine ljudske žive, naplavine. Vpitje v	nebo	potreba je, potuha ‒ odlomljeno od angelskega	A
So eni glas in drugi dolge strele. V	nebo	in do pekla se sliši vrisk Gospodovih.Okruški	A
joka. Zarjul bo eter z vzdihom, ranjen kot	nebo	za kretnjo, govorečo, da velja le tisti, pred	A
Pozna me, predpotopnega govnača. In spet v	nebo	se vzpenjajo mostovi, me svinjski jelen obiskuje	A
kraj bo veter svež zavel, prvak dogodka bo pa v	nebo	vzet. Egiptovsko temo se bolj zgosti, se slišal	A
je bilo odeja, pod nama je žuborela tihost,	nebo	se je poljubljalo z zemljo in vsi nesmisli so	A
se zimzeleno postaviš na začetek, da objameš	nebo	in spet padeš na moje nežne preproge jezika	A
preživljal pred 40 leti, se jasno zavedam, da mi	nebo	v vsem življenju ni naklonilo večje sreče od	A
začel okrevati. No, sirotnemu Listomazu se je	nebo	takrat nasmehnilo na stežaj.Dobil je toliko	A
jesensko sonce, nad nama se je bočilo vedro	nebo	v čudoviti sinjini. Oj, tisti naš hrib!	A
na vojnem pokopališču ob šempetrski cesti.	Nebo	je tisti dan usipalo gost dež in zdelo se mi	A
zašumlja med listjem murv. Peter Drozeg se ozre v	nebo	za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj	A
se pokažeš gospodarja.« Drozeg se ogleda na	nebo:	»Še se bo držalo, upam,« pa se zamisli	A
da niti noči ne bo, kajti nad hišami je bilo	nebo	rdeče, ko da je polito s krvjo.In zrak je dišal	A
Branka za roko, ko je počasi stopal in je bilo	nebo	temnordeča kupola.Evko pa je bilo strah in si	A
ali gospa v žalni obleki za na pokopališče.	Nebo	bo takrat prozorno kakor plitvo morje nad prodom	A
maslo po ustih in ga pritiskala z jezikom ob	nebo.	»Hm, hm,« je momljala.	A
Modra modra modra. Kakor	nebo,	kakor encijanov cvet sinja in modra.Potem spet	A
za zmeraj skazili podobo prihodnosti. Krvavo	nebo	nad pristaniščem, podivjani fašisti, ki z bencinom	A
koles vse dni bruhala ogenj in dim v gorsko	nebo,	ponoči pa je visela ognjena krona nad njenim	A
iz polmraka, daleč proč od oken oči upirale v	nebo.	Telesa, ki so bila sklonjena ali pa so čepela	A
sredi njegovega telesa. Odprte so bile v prazno	nebo	in zdelo se mi je, da se bodo zdaj zdaj nasmehnile	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani