nebo (601-700)

dni ni padlo srage dežja, vrli poljedelci roté	nebo	zoper sušo, naši trije pa so vendarle našli	A
tolmačila sva jih pa vsak po svoje. Res je, da	nebo	gospe Butari svetega zakonskega položaja ni	A
in potres! Kadar pa ne bo povodnji, ampak bo	nebo	lepo in dobičkanosno, ali bodo takrat plače	A
gosposka postavila po robu in jim prepovedala v	nebo	vpijoče odiranje nebogljenega prebivalstva in	A
višje volje. . / . / stran 27 . / Ako bi	nebo	hotelo, ni je sile na svetu, katera bi mu ovrgla	A
in gojila, žela in rezala sam samcati osat.	Nebo	ve, kaj hoče!Le zaupati je treba v njegovo neskončno	A
»Ne!« sem dejal. »	Nebo	noče, da grešnik umre, nego da živi in se poboljša	A
dvignil roko in sem jim ustavil besedo: »Gospoda,	nebo	tako hoče!Ne ustavljajte se njegovi volji!«	A
zagrmel: . / . / stran 28 . / »Bratje moji,	nebo	vas ljubi, nebo vas svari!Ne prezirajte njegovih	A
stran 28 . / »Bratje moji, nebo vas ljubi,	nebo	vas svari!Ne prezirajte njegovih znamenj!	A
razloženo, kako plačuj takse, da te bosta vesela	nebo	in oblast ‒ in kadar je treba, da oblasti prijaviš	A
posvetne gospode, srečno je bil oženjen in mu je	nebo	blagoslovilo zakonski jarem z ljubeznivo deco	A
popoldne bi bilo po moji pameti dovolj. Saj	nebo	ni samo zaradi blejskih letoviščarjev in izletnikov	A
zbral vse svoje sile in nadaljeval opasno pot.	Nebo	mu je bilo naklonjeno, ni omagal, opravil je	A
spozabi, da bi rohnela nad oblastjo ali klela	nebo	kakor činovniki, nego je tiha in vdana kakor	A
krepostni prvi kristjan, obrnil bi bil oči v	nebo	in potem stopil s ponosnim korakom v mučeniško	A
Sedel je torej na cestni tlak, se ozrl kvišku v	nebo,	v svetlo, srebrno luno in pričel.Pričel vekati	A
otrok moj, danes se dvigni s srcem in dušo v	nebo	k svoji Kraljici, ki je...« Ančka ni poslušala	A
družabnicami zapustila cerkev. Zunaj je žarelo jasno	nebo.	Se nikdar se ni Ančki zdelo sonce tako veselo	A
niti gledat ni šel. Tretji dan pa je bilo	nebo	umito ko ribje oko.Sonce je kar žgalo - vendar	A
\ .. stran 84 . \/ Komar in muha plešeta,	nebo	in zemljo treseta... Sonja in Hudournik sta se	A
mrežo. Toda snežni metež se je kmalu unesel;	nebo	se je obrisalo in se zasvetilo vse prejasno	A
kako ga bom oštel, ko pride. Tedaj se je pa	nebo	po lepem sončnem dnevu pooblačilo.Črni oblaki	A
bilo hitro vse belo. Hudourni oblaki so zakrili	nebo,	da se je kar tema delala.Vsi, telice z menoj	A
hipoma pa razprostre peruti in se spusti pod milo	nebo.	Skočil sem k oknu in ga klical.	A
ko sem zaklepal vežna vrata, sem se ozrl na	nebo	in se razveselil.Toliko je bilo veselje, da	A
tančica je puhtela iz vrha. Na vzhodu je bledelo	nebo,	drobni kosmi meglic so bili razkropljeni po	A
svoj pograd, sam pa je legel na klop pri peči.	Nebo	je bilo še vse v zvezdah, ko je zjutraj kozar	A
Na zahodu je tonilo sonce. Vse	nebo	je bilo pozlačeno, rdeči žarki so švigali kakor	A
revnemu popotniku?« »Saj nisi reven, ko je	nebo	tvoja streha, pisani travnik tvoje počivalo	A
prebudil, je skozi bukovo vejevje pogledal na	nebo.	Poiskal je z očmi ozvezdje Šmarni križ in dognal	A
svetile v soncu. Sredi vrste se je zibalo rdeče	nebo,	ob njem sta vihrala banderčka. Oblački kadila	A
vzeli, Rožmarinka jo je pa dobila. Če to ni v	nebo	vpijoče.« »Francelj, pojdi ven in z Romanom	A
divje davorije, da je donelo pod jasno svobodno	nebo.	ŠESTO POGLAVJE Zmagovalci so zapalili ognje	A
poizgubljal šum in krik okrog njega, ognji so ugašali,	nebo	se je na vzhodu žarilo v tanki rdeči progi.	A
plamenice. Tudi mesec se je počasi splazil na	nebo.	Na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvignjenimi	A
po mesecu, pa vse se mu je zdelo prikovano na	nebo,	Nič se ni ganilo.V strašnem dvomu in čakanju	A
ki je plulo v divjih krikih pod pozno večerno	nebo.	Táko je bilo potovanje Radovana in Iztoka.	A
beračijo. Če ne dajo ljudje, da zemlja in da	nebo!	« Epafrodit je spustil z eno roko preprogo, konji	A
mlado brstjé platán koprneče širi pod sinje	nebo.	Ob levi in desni, povsod vrtovi, po njih curljajo	A
nadstropij. Nad cesto se je svetilo prejasno	nebo,	posuto z zlatim peskom.Po marmornem tlaku so	A
Zvezde so mirno gorele, ponižalo se je vzhodno	nebo	in spustilo radovedna zlata očesca blizu razkošne	A
je gledal na morjé, iz katerega je odsevalo	nebo.	Ob njem je dehtela reseda, nad njim so cveli	A
jih je vredna velika despojna. Zahvaljujem	nebo	za ta dar.« »Božja Modrost je izbrala nevrednega	A
rodu!« ‒ Kakor zubelj, ki vzplapola nenadno pod	nebo,	pa pojema in se skrije v pepel, tako se je sključil	A
materine dušice se je valil k nogam despota,	nebo	je zrlo jezno na njegovo daritev ‒ bilá je daritev	A
oči ne sodijo drugam kakor pod sinje, svobodno	nebo,	od koder je zasijala vanje ob rojstvu nebeška	A
je naslonila ob okno in se zagledala v jasno	nebo.	Kako so se ji dvigale prsi, ko je vsrkavala čisti	A
umazanega jezera in zagledala nenadoma nad seboj	nebo,	tako svobodno se ji je zdelo srce, tako lahkokrila	A
so begali po vrtovih. Gostje so šli pod milo	nebo	uživat bakanal. Trepetaje po vsem telesu je	A
neštevilno lučic; vse je hitelo pod zvezdnato	nebo	v hladni večer. Tudi Epafrodit je hodil po terasah	A
Kaj mi tak despot!«	Nebo	je bilo oblačno in temen večer je zagrnil mesto	A
V njih biva moja domovina, v njih je vedro	nebo	Slovenov, v njih seva svobodno sonce naših gradišč	A
beli sneg. Mladost v Iztoku je kipela, jasno	nebo	mu je preganjalo hude misli, dvigali so se mu	A
nikdar varen, če imaš nekaj več zlatá!« Polnočno	nebo	je bilo nastlano z zvezdami.V valovih so se	A
Bog velik, kako mogočen, ki je razpel to lepo	nebo	nad nami!« »Velik in mogočen, Irena.	A
prsi, ustnice so umolknile, vse pozlačeno	nebo	se je klanjalo nad njima in zvezdice so trepetajoč	A
Sofije, »in despot jo izvede, da se je vzraduje	nebo	in jo zablagruje zemlja.« Sedla sta nato na	A
POGLAVJE Nad Bizancem je noč. Zvezde na gosto,	nebo	blizu.S trgov so odšli zadnji igralci.	A
oziral čedalje bolj nemiren skozi impluvij na	nebo.	Raztrgani oblaki so hiteli prek njega.	A
je zavest, da se vozi zmagalec iz Bizanca.	Nebo	je svetilo z milijardami lučk njegovemu zmagoslavju	A
je spremljal nazaj v carsko palačo. Nad njima	nebo,	v srcih en sam koprneč žarek, na ustnicah molk	A
konca do konca po vojščakih in se valil pod	nebo	kakor tuleč vihar.Krik je dosegel tabor Antov	A
ustnice so mu drhtele, da se je Rustik začudil. »	Nebo	te je poslalo, prijatelj iz mladih let!Pojdi	A
platano sta sedeli Irena in Cirila. Razbeljeno	nebo	je bilo požoltelo od žarkov zahajajočega sonca	A
njegovi službi in da nosim na srcu pismo Ireni? O,	nebo	se odpre nocoj nad njo!In Iztoka sem rešil jaz	A
čuti, kmet in učenjak, težko roko despotovo.	Nebo	že mora plesti bič za takega vladarja.In glej	A
samemu Bizancu in poiskal Ireno. Prisegel je na	nebo,	na vse bogove, na bele kosti svojih padlih bratov	A
zubljev posvetuje o maščevanju nad Hunom. Pod	nebo	se je dvigal duh žgalne daritve.Svarun je razprostrl	A
plesala ob zvokih plunke. Rado se je ozri na	nebo.	Prestrašil se je, ko je zapazil bledosvetel	A
klici imen, zategli rigi so se raztočili pod	nebo.	Hunski vojščaki so prhali na konje, kakor bi	A
trudnih očeh. Nad njima se je bočilo zvezdnato	nebo,	po dolini se je razlegal krik in hrup, njune	A
Varhuni ‒ Tunjuš ‒ bežimo!« Proti severu je rdelo	nebo	v krvavi luči. »Sela gorijo!« javi straža.	A
Vojščaki so se začudili. Pod	nebo	se je razlegel vesel vzklik. Iztok je dvignil	A
plamenica, ki je zapisala s krvavim žarom na nočno	nebo,	da se je začelo grozno delo maščevanja.Ta žig	A
tolkla z orožjem in brez nehanja je vihralo pod	nebo:	»Slava Iztoku! Slava, slava, slava vojvodu!	A
po drugem, sta se danes strnila v en plamen.	Nebo	naj priliva olja tej sveti luči, da bo gorela	A
visela do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno	nebo,	vse mrtvo in trudno.Kljub brezvetrju so odpadali	A
ki je molíl gole, mrtve veje pod sivo zimsko	nebo.	»Punčka moja,« je pričela Minka mehko	A
Naslednje dni se je polegel snežni metež,	nebo	se je razvedrilo in na belo ravan je svetilo	A
cele ure vznak in gledal skozi veje v višnjevo	nebo.	Preračunil sem mesece, seštel dneve in si naredil	A
. / . / stran 15 . / Na vzhodu je zardelo	nebo,	kakor bi se me sramovalo.Zakaj greh je bil v	A
trupu stegnjenih rok. Zazre se v bledo modro	nebo,	na katerem komajda razloči motno liso oblačka	A
sadovnjak je bil košček utišane dežele iz sanj.	Nebo	nad krošnjo jablane je ždelo v žametni sinjini	A
je kot nadležno oviro na poti med ptice, pod	nebo,	v svobodo. Kmalu sta sedela na tleh v letalu	A
nerabne, jezik pa se mu je velik in težek lepil na	nebo,	da Jura še jeka ni spravil iz sebe. Ampak	A
razpenjenega vodovja sem s slapom zgrmela nizdol.	Nebo	nad menoj je bilo neizmerno, kristalno ogledalo	A
se podnevi od znotraj vidi ona sama in tudi	nebo	z oblaki, ponoči pa jo osvetljuje blago žareča	A
slovo, / je počil lepi balon, / je luna šla za	nebo;	/ masko z obraza / si snamemo, / račun se plača	A
Objeta sva postala tik ob vodi in se ozrla na	nebo.	Svitalo se je že.	A
Veliko modro oko, kakor morje, kakor plamen, kot	nebo.	Zanihalo je nad menoj, viseče na prosojnih nitih	A
zvonik farne cerkve nad hišami prislonjen ob	nebo.	Mežikajoče vrbe za potokom pod klancem.	A
« Resnik si je obrisal čelo, ozrl se je na	nebo	in neslišno vzdihnil. »Preklete duše, nobenega	A
drevje okrog sebe, ozrl se je na visoko, bledo	nebo,	prestopil se je po topli travi in odšel iz sadovnjaka	A
ji je sredi dela ohromil roko strahoten pok.	Nebo,	ki je zaplamtelo v jarki svetlobi, se je razdivjalo	A
čas je z bliskovito hitrostjo preletel nočno	nebo	svetel utrinek, v čigar slepečem žaru je za	A
hišo in gledali na zvezde, prikovane na visoko	nebo,	ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno kopo lučk	A
trenutka. Slednjič je hrulo na zemljo, kakor da je	nebo	en sam ogromen kotel vode.Nad hribovjem se je	A
razleteli brez kapljice vode. Zvečer je bilo	nebo	jasno, kakor da je pomito, in grebeni planin	A
počakati na nedeljsko predstavo. V soboto je bilo	nebo	še vedno prepreženo z enakomerno sivino, vsaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani