spomin (16.947)

/ stran 14 . / krat bo ta podveza in zraven	spomin	na mojo Nežko ‒ NEŽKA Tiho bodi, kvanta!Ga	A
figurami, skicami itn. Razmišlja, prebija se skozi	spomin,	začne mukoma, potem zmeraj hitreje igrati Ksenofonov	A
Že od mladosti. In palica je moj zgodovinski	spomin.	HONZA (ji vzame steklenico, potrpežljivo	A
JULA: Ti vsaj veš, kaj si. Jaz imam tako slab	spomin,	da še tega ne vem. HONZA: Jula, je tale nor	A
že pol manj v flaši. Taka nezmernost udari na	spomin.	JULA: Škoda.	A
žrtvovanje za žive in mrtve, marveč je samo	spomin	na bridko trpljenje in smrt Kristusovo, ne pa	A
vino ... to je moja kri ... delajte to v moj	spomin.	SEEBACH: Torej ne?	A
dragi Chopin. Prelistajte malo, da si osvežite	spomin.	A to še ni vse.	A
V tvojem spominu so luknje. Tvoj	spomin	je ementalec. JOŽEF: Predlagam, da ohranimo	A
EMILIJA Brez skrbi, gospod doktor! Domišljija in	spomin	slikata z živejšimi barvami kot oko. Zbogom	A
našega starega očeta bratranec. DOBRIN Dober	spomin	imajo; če le ni bil to kak drug Dobrin. LIZA	A
me pregovori. Le škoda, da imaš tako kratek	spomin!	Ali si pozabil, da si pred nekaj dnevi govoril	A
gledati in si sleherno podrobnost vtisniti v	spomin	...S seboj si prinesel kaseto s posnetki melodij	A
utripe tvojega srca. TEREZA: Od tebe imam za	spomin	samo knjigo, ki je še niti nisem prebrala .	A
narave! P�LJE, KDO BO TEBE LJUBIL ŽENSKA:	Spomin	iz mladosti, neizbrisen ... Jutranji odhodi	A
smelo zgoditi, z d a j ne! ... Ostal bi bil lep	spomin,	vesel spomin, kakor na fantovsko vasovanje	A
z d a j ne! ... Ostal bi bil lep spomin, vesel	spomin,	kakor na fantovsko vasovanje ... zdaj pa ne ostane	A
roko mi daj za prijazno slovo in še to rožo za	spomin.	POLJANEC: Kaj govoriš, kar ne govori tvoje	A
smrt ... MRVA: Čas je, stari, za naju obadva:	spomin	je bil!Meni je zažvižgal s polja moj prijatelj	A
Zdaj bi si več ne želel takih angelskih oči;	spomin	bi mi na vekomaj zagrenil sama sveta nebesa	A
sramoten madež na telesu; grenko ti je segel v dušo	spomin	na nekaj čistega, nedolžnega, vijoličnega; recimo	A
Služkinja prinese vina in odide. DOLINAR: Čemu ta	spomin?	ZDRAVNIK toči: Kako klavrn je človek, bolj	A
bratje, kakor je volja božja! Človeka pokliče	spomin,	od onkraj mosta mu dá znamenje; vstani in popotno	A
luči v luč! Ali sladak in rodoviten bo v srcih	spomin	na ta črni dan hrepenenja ... MRVA študentu	A
Ni bilo vetra sinoči. - Tako mi je oznanil	spomin	bridkost in nesrečo; zato je težko moje srce	A
mislil, da ti porečem. Zdaj pa je vse to kakor	spomin;	njega imaš rada, zanj si zardela, zanj jokala	A
čudna prikazen! . / . / stran 83 . / O... čuden	spomin!	ŽUPANJA obstrmi: Kaj?	A
si se razljutil? PETER: Nič ne razljutil, le	spomin	je bil!Jacinta, jaz sem bil nekoč umetnik.	A
pričakovano, nikoli zaželjeno?... Vsaj en sam	spomin	popóten, en sam nedolžen, prijeten, čeden spomin	A
spomin popóten, en sam nedolžen, prijeten, čeden	spomin...	PETER: Kaj torej?	A
nameravate oprati pred svetom, povzdigniti njegov	spomin.	ŠČUKA: Bajke! Golob je bil nespameten človek	A
ujela. Pozabil jo je in jaz si jo vzamem za	spomin.	(Odmota zanko.)	A
‒ Moja mati! Kako mi nje	spomin	na misel prihaja?Kaj bi ona rekla?	A
VERONIKA Postoj! Le majhen	spomin	si vzamem in pridem za teboj.Odide.	A
grobu 53 . / . / stran 4 . / Srce 55 Pepel in	spomin	56 V gozdu 57 Žalnice 65 Materi 66 Umrlemu	A
Redovnikova prikazen 108 Zdaj in nekdaj 110	Spomin	mrličev 112 Žal in kes 115 Ponočni gost 116	A
zlate sreče, ki odseva daljno stran, ali drag	spomin	me vleče ven iz sobe ‒ ven na plan? Zunaj v	A
zapuščeni klopi, pozabim vnanji svet! Le ti,	spomin	na mlada leta, stopi pred moja dušo enkrat živo	A
prostore nazaj korak mi več ne more, zdaj žgi,	spomin,	zdaj solza padaj! Zdaj črtaj, čas nemili, gube	A
nekdanja, mlada, vesela! Kliče nazaj vas tožni	spomin.	Lepša pomlad je takrat dehtela, lepše se petje	A
sveta globočje se v meni zrcali, da upanje ali	spomin	mi duha hitreje razjasni in žali! Kaj morem	A
brezupno vpitje, dan pogrebni ‒ jok v očeh, žal	spomin,	ko grob zakrit je, dolgčas, hladnost, zopet	A
trohneče zdaj! . / . / stran 56 . / Pepel in	spomin	Na polju ogenj se blesti, trepeče kvišku živ	A
Od roda, od sveta pozabljen, jaz ogenj ‒ moj	spomin	pepel. V gozdu I.	A
da me ume svet, v ubranih, milih vrstah tvoj	spomin!	Kaj morem sam zato, ljubezni vnet!	A
O Bog, le eno mater ima sin. In ene matere	spomin,	kako zatare naj življenja boj ‒ kako? Pa bodi	A
ljubljena, tedaj, in kaj ti vse povedal ‒ vedi Bog!	Spomin	mi vzel bo tistih hipov raj, in moj izraz bo	A
vendar je zložena sirotnih vseh otrok sveta.	Spomin	na mater pokopano, komu ni drag, komu ni svet	A
ki poti več ne vem iz nje ‒ razdeni! Sladak	spomin	naj se objame z upom, da vendarle za srečo smo	A
preda največji ob dneh nesrečnih srečnih dni	spomin,	v samoti mirni balzam je najmečji spomin težko	A
dni spomin, v samoti mirni balzam je najmečji	spomin	težko prestanih bolečin. *	A
nesrečni, upali berač. . / . / stran 112 . /	Spomin	mrličev »Kot cvet jesenski mrem in sahnem	A
Pokaži svoj obraz« ‒ »Prišel sem k tebi ‒ tvoj	spomin.	« Na postelji vzbudim se jaz.	A
cerkvi vzeli, jaz kelih vzel sem dragocen. V	spomin	ostane večen meni, kot sonce v luči se blišči	A
»Nikdar, nikdar! Kako zadušim	spomin	na njo, kraljico spomina? Pustite me, starši	A
Slovenska govorica 22 Samozavest 24 Vprašanje 25 Naš	spomin	26 Moja soba 28 Tiha želja 29 V mraku 32 Večerni	A
ali njega jaz?! ‒ . / . / stran 26 . / Naš	spomin	Kadar te več ne bo, kadar zapreš oči, za tabo	A
Adamov sin, zagrebejo ga v prst. Pogreba žal	spomin	zatre slovesen krst. Dokler je človek živ, za	A
zastonj, nikdar mi došla nista. In zdaj namé	spomin	tišči besed nekdanjih kakor mora, in zdaj miru	A
da velim: hudobnega ljudem dokaži me! Imam	spomin,	ki razsvetljuje vse, in vest, sodnico, ki tolaži	A
mladost nazaj! Enkrat samo na krilih Ikarovih vsaj	spomin	me nesi pod nebo: V mladost nazaj, v mladost	A
besed hladilno pere. Ukradli so ti blaženi	spomin	mladosti kratke z bleskom dragotin, pustili	A
čas kot brzi vranec tam po stepah divjajoči, a	spomin	pa samozvanec lev, ki v hipu nanjga skoči...	A
sonce, ki nam večno na visokem nebu sije, a	spomin	z megló nesrečno našim ga pogledom skrije...	A
malokedaj skozenj ptička leti, le še malokedaj lep	spomin	se vzbudi, kako smo ljubili, živeli... tudi tebe	A
ljubica sramuje se! . /\ .. stran 249 . \/ Za	spomin	1 Kadar Te zagledam na cestah, kadar	A
hrupa, v misli zamaknjena sama sediš, vsili v	spomin	se ti pevec brez upa, stari čas skorej nazaj	A
ne grom valov mornarja, se smrti ne boji.	Spomin	v potópu mine, ljubezni bolečine vsak dan spet	A
nas dobrih je ljudi! . / . / stran 27 . / V	spomin	Valentina Vodnika V Arabje pušavi se tiček	A
zgrudi ga smrt, prerodi. . / . / stran 29 . / V	spomin	Andreja Smoleta Črne te zemlje pokriva odeja	A
tvojo opombo pijemo ga zdéj. Zbrani prijatlji v	spomin	ga pijemo tvojih veselih in žalostnih dni; zraven	A
trčimo, bratje! še vince se smeja, dolgo Smoletov	spomin	naj živi! Od železne ceste “Bliža se železna	A
pojte rakam žvižgat! . / . / stran 87 . / V	Spomin	Matija Čopa (Mera po zgolih udarjih) Tájati	A
se ′z njega, ko ne bo več mene, ran mojih bo	spomin	in tvoje hvale. Ran mojih bo spomin in tvoje	A
hvale. . / . / stran 117 . / Ran mojih bo	spomin	in tvoje hvale Ran mojih bo spomin in tvoje	A
mojih bo spomin in tvoje hvale Ran mojih bo	spomin	in tvoje hvale glasil Slovencam se prihodnje	A
tvoj nov Slovencam venec vije, Ran mojih bo	spomin	in tvoje hvale, Iz srca svoje so kalí pognale	A
za domovine čast drag ti bodi vedno njé	spomin.	“ 7.	A
veséle, in ptičice bodo Vam péle naj vstaja	spomin	Vam na dneve pretékle, nekdánje napéve.	A
lobanja lepša od srebrá, ki otcu tvojemu v	spomin	nekdàj jo vzel je Alboin? O vzemi čašo	A
kakó vztrepeče mi srcé; in vstane v duši mi	spomin:	nesrečni, mrtvi Alboin. Ubil ga s kleto	A
nečitljivo] izlival [nečitljivo] dní,	spomin	naj na srečno preteklost iz pesmi otožnih	A
zvok - in omahnile so utrujene roké, še	spomin	- njegovih usten ustna njena se tiščé ...	A
prijatelji, pol lepa, pol strašna, ki si jo kličem v	spomin,	kadar je treba, da sem sam sebe vesel.In tega	A
lica usàhnejo, v srcu le sànja otožen	spomin	... PRIŠEL SEM K NJI ŽE BLIZU POD NOČ	A
- Kaj je	spomin	samotnemu? Jad. Ljubezen mu je bridkost.	A
Večnost je. Večno bolan -	spomin	je večen! Nikar ne glej s solzami nazaj,	A
polagam v grob nocoj -- izbriše nanje mi	spomin	poljub goreči tvoj. Na grobu pa v objemu	A
trpljenj stokratno povračilo ... Vse to je le	spomin	od onstran jarka: bolnik že sluti večnosti	A
Nestalno vse, mladost nestalna ... Tu, tam samo še	spomin	‒« Postala je sentimentalna, bolj stisnila se	A
! Potlej odšel je kot lep	spomin	... zdaj čakam od tuge molčim. Pesem Zapela	A
Za mano vsa leži ‒ kakor v voza vasi in sela	spomin	jo oživi. Zdravstvuj, Marija!	A
daljnih jasnin mojih prošlih dni kakor drag	spomin	blesk prvotni blešči. Komu drag bi še bil?	A
duša vsakršne: oble, ostre, spolzke, slane ...	Spomin	hrani najin beg v vodo. Bil je Sesljan, tržaški	A
lezejo iz peska, vstajajo iz gline, hrani jih	spomin	ognjene fronte.Tak direndaj za okroglo obleko	A
misli. Njeno plišasto telo in moj gnetljivi	spomin.	Drug drugemu sva dvojnika pred obličjem Svetlobe	A
mi zahaja, Na zémljo pada rosni hlad; Sladák	spomin	mi v persih vstaja, Ljubó me hodi pozdravlját	A
hujša vsih je bolečin V nesreči srečnih dni	spomin	Dante Pri oknu sva molčé slonela, Sladkó je	A
je eden srečen, Jaz, ali on ‒ kaj dé mi to?	Spomin	hranilo tebi večen Hvaležno serce moje bó.	A
njegova, on bo tvoj, Ko mu v naročji bi slonela,	Spomin	naj te ne moti moj! Ostani mu, ostani zvesta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani