spomin (201-300)

in zaprl je oči in silil z vsemi močmi svoj	spomin,	da bi mu prišel na pomoč. III Morda bi moral	A
kakor bi ti rad. Revmatizem, dragi, majhen	spomin	iz sibirskega mraza, in še dobro, da sem se	A
/\ .. stran 266 . \/ KAKI Sestri Marici v	spomin	Viš, do danes nisem vedel, zakaj so mi ta jabolka	A
pogladiti lasé. Iz želje, da bi odbožal z njih	spomin	krčevitih prstov in senco spačenega obraza z	A
bela in breja žival. Saj, a o vsem tem govori	spomin,	samo spomin, je pomislil, zdaj pa so okoli hišice	A
žival. Saj, a o vsem tem govori spomin, samo	spomin,	je pomislil, zdaj pa so okoli hišice in predmeti	A
tukaj, je pomislil; kako se hitro pomakne v	spomin,	kar je bilo močno doživeto, in zabriše vse časovne	A
je sončna voda na skrivnem izpirala poslednji	spomin	na dež in oblake, medtem ko je tik pod njegovim	A
v resnici dekle, o kateri mu je pripovedoval	spomin,	kot pripoveduje prijatelj o svoji novi znanki	A
Kakor prvič, ko sva se spoznala, je pomislil, in	spomin	na njeno takratno vedrino je pregnal klavrno	A
ime. V temi se je zazibal obraz, ki ga moj	spomin,	po pravici ali po krivici, šteje za najgršega	A
temveč da je samo moj neutrudni in neusmiljeni	spomin	odprl svojo debelo knjigo, ter mi pokazal mračno	A
Obrisal sem si znojne obrvi in preklel svoj vestni	spomin,	ki mi v najbolj trudnih urah vrača davno minuli	A
bridkost utone v svojem lastnem morju... Toda	spomin	je ostal, in lep spomin, kakršen ostane po vseh	A
lastnem morju... Toda spomin je ostal, in lep	spomin,	kakršen ostane po vseh velikih in čistih stvareh	A
- Tilčka! - A glej, zdaj ni bil samo	spomin!	Spet je stala pred njim, vsa bela in vsa mehka	A
njegovo oko, temveč je samo zrcalo, ki mu ga drži	spomin.	In vsak list se razgrne po vodni gladini, podoba	A
pa tisti dve odsekani glavi?« se je oglasil	spomin.	»Saj res!« se je zdrznil, ker ju je	A
pretresla in glavi sta se mu neizbrisno vtisnili v	spomin.	V hipu si je bil zapomnil vse poteze in kmalu	A
Medla in šibka, kakor že zdavnaj pozabljen	spomin.	* Sam	A
posebnih dogodkov, ki bi se ji jasneje zarisali v	spomin.	Pa tudi Angela sama ni spadala k tistim otrokom	A
posledici, to se pravi dva otroka, in tudi še živ	spomin	na zakonske zdrahe in pretepe, zato so bili	A
tisto srečanje se mi je najgloblje vtisnilo v	spomin.	Bilo je tistega dne, ko se je smrtno	A
kavarni, in kjerkoli je, seže v žep po dozo, ki je	spomin	na kako že zdavnaj pozabljeno ljubezen, jo odpre	A
najbrže tudi potrjena. Ta ogorek lahko spravim za	spomin,	sem si mislil.Za spomin, sem mrmral in bilo	A
lahko spravim za spomin, sem si mislil. Za	spomin,	sem mrmral in bilo mi je rezko pri duši.Odkod	A
lahko videl poleg sebe mrliča in že računal na	spomin,	ki si ga bom ohranil nanj.Boril sem se v sebi	A
šli in nihče jih ne bo videl nikdar več. Samo	spomin	bo ostal za njimi.Spomin. -	A
Samo spomin bo ostal za njimi.	Spomin.	-In spomnil sem se cigaretnega ogorka.	A
polno zadovoljstva in grenkobe obenem. Imam	spomin	na človeka, na tovariša, ki bo čez par ur že	A
da boste vedeli. Imeli boste vsaj nekaj za	spomin.	« Ob teh besedah sem obstal.	A
Ob teh besedah sem obstal.	Spomin!	Spomin? je dejal kaplan.	A
Spomin!	Spomin?	je dejal kaplan.Kakor bi vedel za vse moje muke	A
»Kakšen strup! To je vendar	spomin,	drag spomin.« »Od koga?« je vprašal	A
»Kakšen strup! To je vendar spomin, drag	spomin.	« »Od koga?« je vprašal.	A
in prav nič novega nisem odkril nikjer. Moj	spomin	je takoj priklical mojo dušo domov, a tudi moje	A
kakor je bilo,« mi je zadovoljno dopovedoval	spomin.	»Vse,« sem otožno odgovarjal, »samo	A
ker je mnogo brala in ker je imela čudovit	spomin,	je v svojem pripovedovanju kar na lepem uporabljala	A
vkopan. Stresel sem z glavo, da bi odgnal ta	spomin,	toda spomin se ni dal odgnati.Jasno sem videl	A
Stresel sem z glavo, da bi odgnal ta spomin, toda	spomin	se ni dal odgnati.Jasno sem videl samega sebe	A
zapomni! Vso živo sliko objemi in si jo zariši v	spomin,	da boš nekoč lahko pisal o tem! Tesnoba	A
Trdo sem zamižal, da bi pogledal globlje v	spomin,	toda imena nisem zagledal.To me je tako vznejevoljil	A
glavo in z boso nogo začela drsati po tleh.« Ta	spomin	mi je bil še zdaj nekoliko neprijeten. Moški	A
nesrečni svak Paolo Malatesta, mu nista prišla v	spomin.	Samo v duhu je obračal strani ter drdral od tercine	A
glavo! - Glavo že ima, toda potreben je tudi	spomin.	- Ali ga mar nima?	A
nanjo obesil ... Sicer pa, tudi če jo posekamo,	spomin	bo ostal.Ko je ne bo več, bomo rekli:	A
Niti najmanjšega vlakenca stare vrbe ni več,	spomin	pa je še ves ostal ...« Moje pameti se	A
in da sem bil prav tako omotičen. In tisti	spomin	mi je bil neprijeten. Ko sem se včeraj	A
Kadetka zmotila, preden sem si jo trdno zapisal v	spomin.	Že ob prvih njenih korakih, ki so se oglasili	A
trpljenje je spremenil pesnik v lepoto. In tudi v	spomin	na njegovo trpljenje cvetijo maki rdeče kot	A
\/ Tista pot se je pobu vtisnila v	spomin.	Pa saj je bila tudi spomina vredna, ker je bila	A
Ali veš, da s svojo umazanijo mažeš tudi njen	spomin?	...Če bi jo imel res rad, bi šel v Idrijco in	A
umazanega. Rekel je, da s svojo umazanijo mažem njen	spomin.	In to je res ...’	A
mizi, kakor cesta na črni zemlji, kakor bel	spomin	v črni mladosti, gre v neskončnost.«	A
prišla od sončne goriške strani, ni ostal niti	spomin.	Podobna je bila župniku Čarju, in Čar je ni niti	A
začudila ne prestrašila. Nekje daleč je njen	spomin	še deloval ter jo takoj pomiril, čeprav ji jasne	A
boš pogrnil po tleh!« se oglasi njen daljni	spomin.	Čar se nasmehne, prav nalašč visoko	A
nekdanji kmetski otrok se je zbudil v njem.	Spomin	mu je uhajal mimo dijaškega življenja, mimo	A
potrepetavala v lahni jutranji sapi; mimo podobe v	spomin	na prvo sveto obhajilo; mimo Kristusa na Oljski	A
ne sme človek niti črhniti, ker imaš predober	spomin.	Če ti rečem, da se obesi, se boš pa obesil, kaj	A
kuhinji. Skočil je pokonci, a še preden se mu je	spomin	razbistril, je že stala Marjanca pred njim,	A
Vatovicu v tej tihoti kot elektrika skozi telo	spomin,	v tej tihoti mu pred očmi v električnem sunku	A
zdravo, lej ga lej, madona, kdo je spet to. Moj	spomin.	Spomin.	A
Moj spomin.	Spomin.	Spet zapušča.	A
mu zdaj stopa pred oči. Razum dodaja, kar	spomin	izpušča. Večerjo si je naročil obilno.	A
črkasta, kamnasta, stara imena, naj ne zamre njih	spomin	z velikimi, zabrisanimi znaki spodaj.Ko jih	A
premaknejo vzvod, jih dvignejo in ustrelijo v čast v	spomin.	Nobene druge podobe si ne more priklicati	A
človeku v neznatnem delčku časa vse pomeša,	spomin	in razpoznava, tujost in nesporazum, tak hip	A
je vse dogajalo čisto drugače. Kajti na svoj	spomin	se ne more do kraja zanesti.Ne more se, recimo	A
njegove oči pred cerkvijo. . / . / stran 29 . /	Spomin	mu je mešal štrene, zdaj je rekel tako, drugič	A
svojem vratu. Tu je, si je rekel, kadar mu je	spomin	zablodil nazaj, tu so žile in kite in kosti	A
ga prav zares mahnil. Johanu pa je zablisnil	spomin	k ženskici na slami, ki niti njenega imena ne	A
Pa ni bil sončni udar. Bil je	spomin	ter neka klica v telesu in misli, ki ni in ni	A
brez konca in kraja je njegov razum in misel in	spomin	izželo ni izčimžalo, da Johan Ot prav zares	A
bedri in že se je v njem nekaj budilo. Nek	spomin,	neko igličje je bodlo in se razžarjalo v notranjosti	A
sledijo, koga hočejo dobiti v pest. Spet je vstal	spomin	na nedavno srečanje s tistim mrtvim in drhtljivim	A
je vendarle vzšla; mislil, urejal in zbiral	spomin	v tem žarišču, kjer se naj prežari, razsvetli	A
ves čas z budnim očesom. Opazoval, beležil v	spomin,	kako se dogodki razvijajo.Zdaj je šlo predaleč	A
pokončali. Tako zdavnaj je bilo to, tako zbledel	spomin	na procesije, ki so romale k morju, da je kot	A
lomila svetloba in je sekal oster rez misel,	spomin	in dejanje. Meje med domnevo in razumom.	A
rakci, ki so grizli morjačkove kosti. Zdaj je	spomin	pešal. Galjot je bil opešanec.	A
lahko, če človek pomisli na Mateja 28,3; če mu	spomin	tudi v teh letih še dobro dela, naglo prikliče	A
ognju, je bil resničen. Sredi dneva je njen	spomin	blodil v noč, k žarenju svetlobe na neznančevem	A
davnim v Regensburgu, kjer je krvavela hostija v	spomin	na uničenje Judov leta tisoč tristo osemintrideset	A
poskusiti s ščipanjem s kleščami, morda mu to vrne	spomin.	Do takrat se ga zapre, naj v miru premisli, jutri	A
kaznovali. Da bi se mi za zmeraj vtisnilo v	spomin,	kaj se zgodi s takim zločincem.Tistega človeka	A
podložnika, ki ga je bilo treba pozabiti, a je	spomin	prav v taki uri pogosto prihajal, lucidnost	A
ne dovoljuje, da bi zaustavil, kar prihaja v	spomin,	ni misli, ki bi zaustavila, kar samodejno deluje	A
bi . / . / stran 325 . / tako mogla pregnati	spomin	na to noč, ni se hotela spominjati te noči,	A
iz Razodetja, tako dolgo si jih je klical v	spomin,	da jih je spravil v točno besedno zaporedje	A
spominjati, ker v njem ni bilo prostora za noben	spomin	več, a ko bi bil bolj zbran, kot je mogel biti	A
senceh in rečeš, kaj je bilo, kaj, in rečeš:	spomin	je človeku najzvestejši prijatelj. Vsa	A
nekje daleč v notranjosti glave jo čutiš. Tvoj	spomin	se razblinja, Krištof. V odtenke se kruši in	A
Počivaš, počivaš, razlezel si se po postelji,	spomin	se ti vrača k svetlobi, ki je šla v jutro in	A
notranjosti. Zdi se ti, da spet pride kak privid ali	spomin,	zato stopiš k oknu in ga na široko odpreš in	A
stopal. Ne veš, ali se je zbrati okrog čutij ali	spomin	priklicati, dogodke razbrati.Rečeš, da moraš	A
dan nekaj spremljalo in zdaj je prišel spet	spomin	na Štefana, na mojega bratranca.Zmeraj sem se	A
Ogleduješ si razvrščeno gmota. Ta	spomin	pa je nenavaden in neprijeten. Predme pride	A
svoje dihanje pod rjuho. . / . / stran 83 . /	spomin.	Šel sem domov in na stopnicah pozdravil gospo	A
starega Riharda, sam ne vem, od kod je prišel ta	spomin	vame, in kar stisnilo me je nekje nad trebuhom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani