spomin (501-600)

zate za to tolažbo! V rodu Slovenov bo večen	spomin	na tvoje ukane! Smehljaje se je poslušal divjo	A
Tunjušu, če se snideva. Omami ga in mu zabriše	spomin	na Slovenko, O, in moj orel objame mene, svojo	A
je pomislila na Bresta, ko je bila sama. Toda	spomin	ji je bil bolj neprijeten nego ljub, in žal	A
sklenila v naročju. Poskusila si je priklicati v	spomin	dogodek, ki jo je tako silno razburil.Ko ga	A
vrta do vrta. In danes blagoslavlja fara njegov	spomin!	Da, da blagoslovljeno tvoje ime, ti revni vaški	A
razumela besedice, ji je neprestano sililo v	spomin,	da se plete vse to zaradi pisma.Zopet se je	A
Čemu strah, ko imate mirno vest.	Spomin	nanj in na te njegove besede ji je vdihnil poguma	A
postaja, bolj so plahnele sanje in je ginil	spomin	na službo in na trpljenje. »Domov, domov, k	A
ohranim lepim trenutkom v Vaši družbi trajen	spomin.	Z velespoštovanjem	A
slišal samo enkrat, se mu je tako zagrizel v	spomin,	da bi ga bil spoznal še čez dolgo vrsto let	A
planil z ležišča za njim in mu hotel iztrgati	spomin	na mater.Toda vsi so se strnili v gosto gručo	A
pa ne pojdeta na mizo. K bali ju spravim za	spomin.	« »Kakor veš.	A
In od tedaj je bilo, kakor da je umrl celo	spomin	na oba ubegla, dasi je skrivoma vrtal v vseh	A
mi vse do zadnje podrobnosti boleče vtiska v	spomin	... Ivan stoji na vrhu skale.	A
pol obrnjen k meni. Jadrno sem priklicala v	spomin	tistih nekaj kratkih srečanj z njim; ugotavljala	A
Tako je bilo to. Toda	spomin	ostane in je vedno bolj blag, vedno milejši	A
»Ko sem bil še deček ...« Njegov	spomin	je tekel umirjeno in enakomerno.Veronika je	A
vse dobro premislila in naredila red. Toda	spomin	na noč, ki še ni minila, čeprav se je barva	A
vreden bankovec? ‘ Ah, ne, imam jih bolj za	spomin	...Po enega dobila, po enega shranila, za srečo	A
pozlačen pasek in majčkeno številčnico in je bila	spomin	na Veronikino mamo. Devet, in zmenjena sta ravno	A
ne bo nikoli nehal zasledovati tisti nesrečni	spomin?	»Veronika ...«	A
Najbrž je Vinko moj edini stalni, nespremenljivi	spomin	iz brezskrbnih let osnovne šole, čeprav sem	A
učinkovitosti; brez truda si je priklical v	spomin	ime in sloves tega ali onega kričača, in obenem	A
od sebe ušla k Tončki. Ne bo si je klical v	spomin,	kakršna je zgodaj zjutraj stala za točilno mizo	A
zagodel.« Resnika je za nekaj časa docela prevzel	spomin.	Nato je povzel:	A
in srebrnega nakita nekdanjih graščakov kot	spomin	in pokora na mnoge storjene grehe in prizadete	A
in kratko pamet. Istočasno pa si je zapisal v	spomin	učitelja, motilca svojih nakan, da z njim o	A
prenasičenja, vendar je podcenjeval Lovrekov izvrsten	spomin,	ki si je bil vso snov gladko prisvojil.	A
radovednostjo. »Večno luč postavljam - v	spomin	teti Ani. Danes je namreč njen god.«	A
prinesem nekaj cvetk s seboj ... Ubogemu dekletu v	spomin	...« Po teh besedah je snel nahrbtnik	A
prečitaj! Kar si popolnoma razumel, si vtisni v	spomin,	vse drugo si zabeleži, da me povprašaš, kadar	A
katere se je dvigala Stropniška peč kot mrk	spomin	prestanega trpljenja.	A
niso vedeli zanju. Tako je ostala kot edini	spomin	tale risba, in šele našemu Lovreku je bilo usojeno	A
široko nabito usnjeno mošnjo. »Malenkost za	spomin!	V mošnji je nekaj napoleondorov.	A
dolino ter se ljudem za dolga leta vtisnila v	spomin.	VI.	A
cvetlicam, katerih opojni duh je vzbudil v njem	spomin	na srečno uro, ko je z Vido sedel v cvetličnem	A
odpravljal v pregnanstvo na Stropniško peč. Ta	spomin	ga vzravna, opogumi in mu razveže jezik.	A
da si ne more vsega dovolj trdno vtisniti v	spomin.	Pogledal je na uro: svetlikajoči se kazalec je	A
Ne za dolgo! Kakor da je	spomin	nanj pretežak, je po nekaj hipih zdrknil v globino	A
domov - k tetini smrti. In tako močan je bil ta	spomin,	da se mu je zazdelo vzdušje okrog njega nakrat	A
vrhniške fare, je zazvonilo zamolklo, kakor	spomin.	Aleš je pokleknil pod razpelo, pokrižal se je	A
bobnenje skesanih prsi, ga je nenadoma spreletel	spomin	in ozrl se je naskrivoma, še predno se je okrenil	A
tako natanko, da je spreletelo Aleša kakor hud	spomin.	”Skriva, čaka!“ je zasumil in zagodrnjal	A
laži. Zato mu je kupila veliko medeno srce za	spomin	na semanji dan in nanjo.On pa je posegel in	A
gospodu Antonu v obraz in spreletelo jo je kakor	spomin.	Velike, svetlorjave so bile njegove oči,	A
spati, me je spreletelo kakor božji glas in	spomin!	“ ”Komu da sem podoben?“ se je začudil Aleš	A
procesiji je šla mladost mimo njegovih oči. Sladak	spomin	oblije s prečudno lučjo vso žalost in vse trpljenje	A
večnih trenotkov je bil, ki zarežejo v srce svoj	spomin	kakor z jekleno ostjo.Zapre človek oči in takoj	A
zaužito, ni trpljenje... in da ostane po njem za	spomin	tista sentimentalna žalost, ki jo imajo ženske	A
visela ob steni. ”Nekaj pa so mi le dali za	spomin!	Tenka palica je res, preveč gosposka, ali čedna	A
na Vrhniko, med nas žive ljudi, je bil kakor	spomin	iz davnine, gost iz devete dežele.Lica njegova	A
in tudi sam ni vedel; meni se je zdelo, da je	spomin	iz večnosti, da je od nekdaj že, dolga stoletja	A
bolečine; zdi se mi, da mi sije v vest in v	spomin,	da zbadajo tenki žarki, tenke svetle iglice	A
ne ob glasnem delavniku. Morda zapoje včasi	spomin	kakor daljna pesem, ampak to je hip - in sonce	A
sem prišel - ali se več ne spominjaš?“ En sam	spomin,	še izza otroških let, se je bil povrnil nocoj	A
ti mislil povedati. - Ko je prvikrat potrkal	spomin	na okno in mi je gledal v oči vso dolgo noč	A
žehtelo iz polja in senožeti ... Jaz vem, da bi	spomin	ne bil tako grenak, da je takrat deževalo od	A
roke.“ Nenadoma mu je prišlo na misel kakor	spomin,	Bog vedi odkod, in spreletel ga je čuden strah	A
ljučavnico. Ne bodi hud, če ti potrka na okno ta moj	spomin!	“ ”Drugi moj, ti si gospod še večji, roko	A
”Ali zdaj še ne ... Nateknila ga boš za	spomin	na svojo mater!“ ”Takrat ga ne maram, mati	A
mati, takrat ga ne maram! Kaj je to bilo: za	spomin?	Saj vas vidimo, saj vas imamo, kaj je treba spominov	A
bliža dolga noč in žalostno mi je pri srcu ... Na	spomin	mi prihajajo moji maloštevilni lepi dnevi.Ah	A
njegovih očeh je bila bolezen, na upalih licih	spomin	trpljenja.Oblečen je bil v ohlapno tenko suknjo	A
mislil, da si deset let spal ... da hodi po ulicah	spomin	davnih časov.Ne zameri!“	A
besedami so se branili spominu na mladost, ali	spomin	je bil zmerom čistejši in zmerom grenkejši.	A
. / . / stran 97 . / ”Mi smo zagrnili svoj	spomin	in svoje kesanje, svojo strahopetnost in svojo	A
zapomniti, četudi mora imeti trgovec izvrsten	spomin	...Kakor sem rekel, lahko vam čestitam, gospa	A
vznemirjajte se tako, gospod Majar ... Če imate dober	spomin,	tedaj gotovo še veste, kaj sem vam dejal zadnjič	A
spominu, nego jih je občutilo prvikrat. Daleč gre	spomin,	vse zastore odgrne.Spominjal sem se dogodkov	A
najbolj razločnimi spomini izza otroških let mi je	spomin	na smrt.Bila je velika, prazna soba, morda le	A
ni prikazala na obrazu. Oskrunil bi bil njen	spomin	z žalostjo, ki bi jo nosil naprodaj umazanemu	A
sta slutila, občutila kakor daljni, zamolkel	spomin;	ali še tisti dan sta se že igrala v soncu, podila	A
adljivejša nego umetnost. Samo enkrat je bilo, sladak	spomin	živí v mojem srcu ... Z navduševanjem pa še	A
Dolgo je že od tega, življenje je šlo mimo,	spomin	pa je ostal v srcu neoskrunjen.Idi dalje, nič	A
72 . / ne ceste in zadremlje spet. To je pač	spomin	na tisto življenje, ki ga je človek živel nekoč	A
se nenadoma zablisne v poznejšem kakor živ	spomin;	ostane.Zgodi se, da človek obstrmi, ko se vzdrami	A
polagoma jim bledí ter nazadnje čisto ugasne	spomin	na večnost. Veliko pa jih je tako nesrečnih	A
nekdaj bilo, ali vse je kakor ena sama luč.	Spomin	pa je v duši neizbrisljiv; nekoč je bilo in	A
Ko to pišem, je zdavnaj že mrtev, ali še sam	spomin	njegov je obsenčen od groze.Lenartu se je zdel	A
malo, še en dan, še ena noč, še en trepetajoč	spomin	na daljno sonce - in jaz bom relief med reliefi	A
bil prinesel rajni Martin iz turške vojske za	spomin.	Na plahto je položil najprej prazniško obleko	A
natanko razumel; zakaj star sem, sluh odpoveduje,	spomin	je slab. - Kaj ste res tako razsodili navsezadnje	A
začudeno, zgenilo se je ob ustnicah, kakor	spomin,	kakor sanje je šinilo mimo obrvi. »Takoj	A
obrazu sestre Cecilije je bila tiha senca, kakor	spomin,	ustnice so bile sladko‐resne, materinske.Tina	A
postelji. Njen obraz je bil resen, kakor lep	spomin	je bilo v njenih očeh, na njenih ustnicah.Pogledala	A
spustila v rosno travo. ”Ná za na pot in za	spomin!	“ Pobral sem nagelj; nobena beseda mi ni hotela	A
in v takem kraju. Nato pa mi je bušil v glavo	spomin	in zatisnil sem oči od groze. V izbo je stopil	A
roka zasenčila sonce? - V dušo je segel črn	spomin.	Izza kostanjev bulji strah z vodenimi očmi.	A
in miloben smehljaj, kakor daljnodaljen lep	spomin.		A
Anka, ljubica, kane v najsijajnejše jutro njen	spomin.	Kdor je bil kdaj okusil tako neskončno bridkost	A
poljubila v lopi; odtrgal sem vejico bršlina za	spomin.	Ko je bilo mesto že daleč zadaj, sva se oba	A
In takó dalje... Šviligoju so prišla na	spomin	njegova mlada leta. Tudi on je videl nekoč tako	A
počasi in dostojno iz njegove pipe. Ali njegov	spomin	se je izgubil; zapihalo je življenje ter je	A
črnega sovraštva. Ubijali so in ubili tudi	spomin	njegov; razorali so njegovo gomilo, da bi ne	A
vižmarski tabor. Ostalo je kraj oči kakor lep	spomin.	Namočil si je lase z blagodišečo vodo, ravnal	A
je stresel z glavo. ”Pojdi dalje, neprijazni	spomin,	pojdi dalje!“ In dalje je šel neprijazni	A
spomin, pojdi dalje!“ In dalje je šel neprijazni	spomin,	ugasnil je kakor sveča v vetru. Z umerjenim	A
videl tak smehljaj ... dalje pojdi, nepoklicani	spomin,	pojdi dalje!“ Zmedle so se mu besede, ki	A
do Kórena ... III Kam lete misli, kam sanja	spomin?	Dva človeka, oba mlada, oba lepa, gresta	A
pred pragom moje kariere. Zdaj pa leži tam lep	spomin	in to je dobro znamenje!“ Tako je govoril	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani