Marsikdej se govorica ti zmeša, ko me zagledaš med drugmi ljudmi, marsikdej tvoje oko me pogreša, išeš okoli me s plašnim′ očmi. Večkrat, ko utrudena praznega hrupa, v misli zamaknjena sama sediš, vsili v spomin se ti pevec brez upa, stari čas skorej nazaj si želiš. Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje, sreče v ljubezni se baha vesel, v srcu te zbadajo pesmice moje, ki jih od njene nesreče sem pel.