spomin (601-700)

večer. Samo mene se spominjaj, ker vem, da bo ta	spomin	velik v tvojem srcu.Kako je mogoče, poljubljati	A
... Kam teko misli, kam sanja	spomin?	Zatisni oči, preteklost; iz sence porojen	A
Šviligoja. V temo so iskale, v daljavo in v	spomin	... Čudna tišina je ležala v izbi, čudna potrtost	A
besede in brez sledu; šla je, kakor gre hud	spomin,	ki se prikaže nenadoma in izgine, da ostane	A
Kaj je ta nemi in gluhi mir? Ali je	spomin	na večnost, ki je mi siromaki, tavajoči v tesnobi	A
verjamem.“ ”Nič na vraže ne mislim; na tisti	spomin	mislim, ki se oglasi v srcu, kakor da je natihoma	A
izbo in je šinila senca preko tvojega čela ...	Spomin	je bil.“ Damjana je zazeblo v srce -- tudi	A
Damjana je zazeblo v srce -- tudi on je občutil	spomin	... ”Strah me je zdaj same!“ je rekla Štefka	A
je bilo ... Čisto razločno je potrkal takrat	spomin	na moje srce; in tudi na tvoje je potrkal, zakaj	A
samo strah njegov. ”Saj ni bil tebi poslan	spomin,	le meni je bil poslan ... ne smeš me več imeti	A
ljubeznijo! Ko si izpregovoril, je potrkal	spomin	na moje srce; zato sem se prestrašila!“	A
lepem večeru se posloviva. Tako bo za zmerom lep	spomin	zate in zame in s sladko mislijo bova gledala	A
videl tisti ponižni leseni križ, ki oznanja njen	spomin.	EPILOG IN POSVEČENJE	A
Tam vrh hriba je stalo visoko in črno; kakor	spomin	na onstran groba.Ni se genilo.	A
jaz upam, pa boš vesela. -- Adijo, pa še lep	spomin	mi daj na pot!“ Mana se ga je oklenila okoli	A
”Adijo! Lep	spomin	si mi data, pa še veselje v srce.“ Obema	A
ne ponoči, izginil je brez sledu kakor njegov	spomin.	Farani so živeli, kakor so živeli od nekdaj:	A
pogled! Jaz merim z natanko tehtnico in moj	spomin	je verna knjiga, ki se nikoli ne moti in ničesar	A
”Do antikrista!“ ”Grajžarju v	spomin!	“ ”Kovaču v spomin!“	A
”Grajžarju v spomin!“ ”Kovaču v	spomin!	“ ”Martinovemu v spomin!“	A
”Kovaču v spomin!“ ”Martinovemu v	spomin!	“ ”Otrokom našim za dediščino!“	A
ste slišali in morda vas je izpreletel nelep	spomin.	Toda povzdignite srce in hranite bridkost!	A
poznim vnukom . / . / stran 62 . / v izgled in	spomin,	v knjigo naše mlade, tako lepo cvetoče kulture	A
slavo? Poslušal sem napitnice, ki so slavile	spomin	velikega Anastasiusa von Schiwitza.Pa pravici	A
trenotku, ko je Martin Skočir odkril sled in	spomin	Anastasiusa von Schiwitza.Kdo je bil Anastasius	A
že zakopani v prahu in le meni v znamenje in	spomin	je ostala pod nebom čeljust.To sem občutil takoj	A
zelene senožeti in ki je ostal še globoko v njih	spomin	na brezkončnost zelene ravni, na svetlobo zorečega	A
rekel!“ ”Ni treba, da bi bil v hiši njegov	spomin.	“ Obrazi so se zjasnili, sonce je posijalo	A
Nenadoma so mučeniki izginili, komaj še da je ostal	spomin.	Zgodilo se jim je kakor Petrinu; stopili so v	A
jaz, tudi jaz -- minilo je zdavnaj in lep je	spomin	--“ Poljanec se je napotil v tisto dolgo	A
komaj uvažujem praktične razmere, že me napade	spomin	iz starih, žalostnih dni: ne laži!Moj jezik	A
oko bistro: vse, kar je, kamor sežeta misel in	spomin,	je brez madeža in brez zlega.Prostrano polje	A
poslednji, že nejasni, komaj še razumljivi	spomin	na nekaj, kar je bilo zdavnaj, daleč v drugem	A
celo dvomi, če je bilo kdaj zares. Pa še ta	spomin,	ki je komaj spomin, morda le sanj odsvit, ugaša	A
bilo kdaj zares. Pa še ta spomin, ki je komaj	spomin,	morda le sanj odsvit, ugaša tiho za gorami.	A
svoje živo, trepetajoče srce. V tem srcu je bil	spomin	na bolest, do zadnje pekoče kaplje izpito, na	A
Spoznale so ga njene oči. Kakor lep	spomin	je šinilo mimo -- le trenotek in izginilo je	A
njegovem obrazu, senca je ležala na čelu, kakor	spomin	na nekaj neprijetnega, davno minulega.Nemirno	A
Kaj ni bila samo igrača, kaj ni bil samo lep	spomin	iz prezgodnje, otročjenedolžne mladosti?Kakšno	A
kopnega vremena. Materi se je zbudilo kakor	spomin,	zavzdihnila je. ”Bog ga varuj, -- sam si je	A
Jaz se ne baham z mučeništvom.	Spomin	na mladostne bolečine in bridkosti mi le podžiga	A
pred tvojimi očmi, človek, in ti pustilo za	spomin	ta smrad po gnilobi.To je tisti strašni trenotek	A
zofi do jutra ... Odkod si prišel, ti mladi fant,	spomin	iz davnine, kam se napotiš od te puste štacije	A
pustil vsaki po en žarek svoje luči za tolažbo in	spomin;	ta žarek se časih predrami, zadrhti v zamolklem	A
zasvetila rdeča rata; Kurenta je spreletelo kakor	spomin	iz daljnih sanj.Rdeča rata se je zazibala v	A
ponevedoma dotaknil strune in jeknilo je, kakor	spomin	iz daljne davnine. Rdeča ustna so se v spanju	A
végast in prazen. Prve kaplje so udarile za	spomin	in znamenje popotnikom, nato pa se je usulo	A
veseli ljudje!“ je vzkliknil Kurent; sladak	spomin	je spreletel njegovo srce ... Šel je dalje	A
so se zamislile. Kurenta je spreletelo kakor	spomin	na starost, na bridkost in smrt.Povesil je glavo	A
poslednja postelja bo jarek ob cesti! Tvoj	spomin	pa bo živel na vekomaj, zakaj eno te razlikuje	A
je taka misel ob današnjem dnevu, ko slavimo	spomin	Koseskega, slavca v gaju naše umetnosti!“	A
Sebe častimo, bratje v Kristu, sebe in svoj	spomin!	Dobro nam je v tej uri, ali kako nam je bilo	A
na kamnu, naš patron je bil, pijmo na njegov	spomin!	“ Take resnobne besede je govoril korenjak	A
ne slišal tiktakanja teh strašnih minut. Moj	spomin	je bogato založena knjižnica; knjig je tam na	A
Priporočam ga vsem prijateljem in znancem v blag	spomin.		A
in brez kesanja: ”Človek si; in smrt je tvoj	spomin!	“ Napotil sem se v gozd.	A
zavzdihnila trepetaje: ”Človek je hodil tod; njegov	spomin	je smrt!“ Majsko sonce, to milo in mehko	A
bistra, bi si bila Pavla brez težave zapisala v	spomin	tudi znamenja ostalih tridesetih kart; ali bila	A
In tudi prstan in koralde boste spravili za	spomin?	“ ”Daj, da te zavijem in odenem, Pavla; na	A
veselju ali v bridkosti. Zato se je vzdramil	spomin	... Marta je odklenila tabernakelj; mislila	A
je bil razgalil po nepotrebnem; morda daljni	spomin,	ki se je bil vzdramil v polpijanosti. ”In	A
kakor pojoča iz pesmi daljnega zvona, kakor	spomin	na materin smehljaj, je bila v njenem srcu.	A
dosegel z roko. Spreletel jo je nenadoma čuden	spomin,	nerazumljiv strah. ”...	A
ko ga je spreletelo nenadoma, kakor daljen	spomin.	Napol oblečen je sedel za mizo, uprl je lica	A
tudi mi v tistih dneh, ki jim Bog blagoslovi	spomin.	Grem brez skrbi po tej gladki drsavici, kar mi	A
vem odgovoriti.“ ”Kako hočete, da vam oživim	spomin?	“ ”Ne bi veliko pomoglo!	A
se, pa mir besedi! Če ostane za mano nečeden	spomin,	ga slišal ne bom!Zaklenem se v izbo, v svoj	A
začetka do konca. Če ostane za mano nečeden	spomin,	ga slišal ne bom!Zaklenem se --‘ in tako dalje	A
brezbrižno uživanje -- tisto uživanje, ki ga ne moti	spomin	na preteklost, ne skrb za sedanjost, ne misel	A
ne. Šele ko je stopil v izbo, je planil nanj	spomin	v vsej svoji golosti in ogabnosti.Težek dih	A
nekaj je videl mimogredé, kar mu je udarilo v	spomin	na vekomaj.Bilo je kakor kos podobe, ki je sredi	A
časih je švignila plaha lučka mimo, kakor hipen	spomin,	ki ugasne, še predno ga je srce razločilo.Milan	A
če je tudi v njih srcih tisti skeleči obraz,	spomin	na drugo, davno življenje in koprnenje po njem	A
je oznanjenje, da tisto drugo življenje ni le	spomin,	ne le sen in golo koprnenje, temveč da se bo	A
V težkih urah se strne, zedini vse troje:	spomin	na mater, na domovino, na Boga.Zedini se v eni	A
- ”Tukaj je tvoje imé in tvoj	spomin,	o Mesalina, ženska vseh žensk!Kje je prah tvojega	A
zataknil na križ. . / . / stran 103 . / ”Na za	spomin,	Ana, ko si tako sama!“ Takrat me je udarilo	A
je zatonilo za daljne gore, komaj da je ostal	spomin.	Zdelo se mu je, da je prvikrat v življenju okusil	A
pomoči božje? Najhujše je, da ostane v srcu	spomin,	v spominu hrepenenje, kesanje in sram. Ni na	A
usmiljen je bil Bog, ko je prvemu grešniku zasenčil	spomin;	zakaj vedel je, da bi spomin na paradiž razgrizel	A
grešniku zasenčil spomin; zakaj vedel je, da bi	spomin	na paradiž razgrizel človeku že do prve zarje	A
hitel, ga je spreletel grd in neskončno bolesten	spomin.	Ni bila tista beseda, toda kletev je bila, grozna	A
pelo je natihoma še v sanjah -- nerazločen	spomin	na zdavnaj čuto pesem -- zavzdihnilo je še in	A
150 . / Jokec se je ozrl in je bil v temi;	spomin	na pesem je izginil, bele zvezde so ugasnile	A
srcu. Ti -- pred tabo je še dolga pot in dolg	spomin!	“ ”Dolg spomin!“	A
tabo je še dolga pot in dolg spomin!“ ”Dolg	spomin!	“ Nagnil se je k vzglavju in je zakril obraz	A
se je k vzglavju in je zakril obraz. ”Lep	spomin,	Edvard!Kedaj je bil večer tak, kakor je bil	A
upaj, da ustvariš kdaj le začetek, le senco, le	spomin	svojih misli!Kmalu boš začutil vedomca na svojih	A
živel?“ In ni več videl, kako je zatonil lep	spomin	in kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni	A
že vsi pod zemljo - le tu pa tam se prikaže	spomin	iz preteklosti, pol strahoten duh iz teme, pol	A
dramilo se mu je v srcu kakor težak, bolesten	spomin.	Ob lepem jutru se je napotil v holme, v samotne	A
ves njegov delež namenjen mu od skope usode:	spomin	na greh in na ponižanje ...Ko je gledal tisti	A
brez upora trpeča senca iz Blatnega dola ...	spomin	na greh in na ponižanje ... Sedel je ob postelji	A
boš spomnil pobožno name, te ne bo oskrunil ta	spomin.	Dal boš krvavo solzo za vsako ljubeznivo besedo	A
do nebes poveličával svojo ljubezen in njen	spomin!	-	A
ki spreleti človeka sredi božje radosti kakor	spomin	smrti?Nisi je občutil, zakaj drugače bi gledale	A
sonce, vse ljubezni in vse hvaležnosti vredno.	Spomin	je sladek kakor pesem; prsa napne vzdih, zastro	A
Tukaj, v ta prelepi plamen je zaklenjen moj	spomin;	več ga ni ... Prikaže pa se nenadoma mati, čisto	A
stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, ne bila ...	Spomin	umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke.Izba	A
zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek	spomin,	kakor tiha otroška molitev. Med vsemi otroci	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani