spomin (101-200)

/ . / stran 44 . / Preteklih časov bridki	spomin	V globoko morjé vtopiva vesela; Življenje novó	A
zrejo srečne te očí; Pa čisto moje ní veselje ‒	Spomin	ga bridki mi kalí. Po jezeru mirno se voziš	A
Zadosti solz sem videl že; Pa jokajočega otroka	Spomin	iz glave mi ne gre! Bolnik „Dej! pa mi še	A
vrtnic. In v tvojem srcu naj ta kri kot lep	spomin	na me živi, tedaj, ko boš najbolj trpela, te	A
dobrave mrzel, mrzel dih zaveje: Spomenik grenak	spomin	- in grob srce je Bridka žalost, dvom, obup	A
iz sanj veselih prismehlja se iz daljave lep	spomin	na tiste čase, ko vesoljno stvarstvo se mi je	A
iz sanj veselih prismehlja se iz daljave lep	spomin	na tiste čase... Jaz ne vem, zakaj...	A
omnibus.se/beseda) Dragemu možu in otrokom za	spomin	na mojo petdesetletnico v januarju 1969. l.	A
grom pretresa gorske žile; Vihar zatuli kot	spomin	z gomile In v snu otožno zašume lesovi. Razpenja	A
bode živel v srcu mojem nate tih, otožno lep	spomin...	Vrhu grička cerkvica stoji, snežnobela kakor	A
ko mi je rekla: »Glej, domovina! Vtisni v	spomin	si hribe zelene, vas in dolino.- Kadar izvabi	A
pozabljene mladosti bo med temnimi en sam svetal	spomin...	In moje misli so pri tebi...	A
Washington-Tiomkin: High Noon . /\ .. stran 15 . \/	Spomin	Odprl sem besedo ali dve. Nejasni zvoki,	A
Odprl sem besedo. Kakor rimo na tvoj	spomin,	lebdeč in... tudi sam. Moj partner je samota	A
eht oslarije’, meni pa vsaka je po svoje drag	spomin.	Recimo tale iz � tolar shopa’, pa tole...to	A
A sem že spet nazaj.	Spomin	izgine. Vidim, da v vrečki nosiš mandarine,	A
sama in mariborski veter je strupen. V njem je	spomin,	prihuljen in leden, na vse, kar včasih je bilo	A
je podobno blaznemu nestvoru. Povsod je tvoj	spomin.	Zgrbljen.	A
XIV. Povsod je tvoj	spomin.	Zgrbljen.	A
prihajam, mi je to kot tlaka. Povsod je tvoj	spomin.	Zgrbljen.	A
času bi zapelo cin tisto, kar zdaj je črnobel	spomin.	II.	A
II. Tisto, kar zdaj je črnobel	spomin,	bilo je svojčas hiša, vrt, garaža. Vrt širen	A
Zdaj smo doma na Lavi. In	spomin	se tja prestavi. Natanko dvajset let nazaj zbeži	A
prestavi. Natanko dvajset let nazaj zbeži	spomin:	Nataša. Bernhardt. Mama.	A
takrat ovekovečil tisto, kar zdaj je črnobel	spomin.	Nataša. Bernhardt.Mama.	A
vplete svoje razmišljanje o časopisnih novicah,	spomin	na podobne sprehode z očetom, sprehajalcih in	A
opisovanju ljubezenske izkušnje v sonetu z naslovom	Spomin,	ko piše -Poznal sem jo, nekoč sem jo poznal	A
postaja je daleč nekje lepa, majhna in moja	spomin	na njo je že bled; telegrafski drogovi, ki mimo	A
igral, mi vesil suhe liste na lase in vrtinčil	spomin	na minule čase. Pa sva se stepla pred hišo in	A
Tam v hladnem, meglenem mestu lahko mirno	spomin	odžebram in mislim na jutrišnji dan. Bila sem	A
in zadnja. Le tisti, ki so me gonili, imajo	spomin.	Vsaka pomlad je bila kot toplo, drgetajoče meso	A
Jutra pa ni. Le	spomin	je pomešan z dremežem in sanjami. Prsti začutijo	A
gledata. Le eden je obrnjen stran, zaznamovan, v	spomin	človeku, ki ni ljubil nikogar in ničesar več	A
spoznanje: najhujša je vseh bolečin kesanje, krivice	spomin!	SIROMAK Kar Bog mi je življenje dal, odkar	A
meni v njem leskeče odsev že davne sreče. Budí	spomin	mi krasnih dni, ko bil sem še kot si zdaj ti	A
cvetko, dete zalo, da na prsi jo pripnem, za	spomin	cvetico malo, preden v tuje kraje spem.« Kito	A
hladú, mirú mi v srcu ni, mori pogled, teži	spomin	me svojih, ljudskih bolečin. Le skrij se, sonce	A
ni. Oko siroti oslepljeni, oko edino je ‒	spomin,	a on ni vir tolažbe meni, spomin mi vir je bolečin	A
edino je ‒ spomin, a on ni vir tolažbe meni,	spomin	mi vir je bolečin. Za mano ure sončne sreče	A
temnih dni, krog mene stene večne ječe ‒ pa naj	spomin	me veseli?! Zdaj senčni gaj se v cvet odeva	A
odprta nebesa. In vendar ‒ kaj sili mi vedno v	spomin	posuto svetišče na vrhu višin? Kaj tožnost srce	A
Ne vprašajte zakaj! O, zlatih dni	spomin	me vleče na planine, po njih srcé mi gine, saj	A
. / Ti, cvet in spev pozimski, búdi ljudem	spomin	krasnejših let, a búdi hrepenenje tudi, da vrnil	A
Pri oknu 43 Prilika 44 Prošnja 45 Slovo 46	Spomin	48 To se vpraša 49 Tujki 50 Vasovalec 51 Za	A
nekdanjih dni. Vstanejo nekdanje sanje in	spomin	skelečih ran; moč ljubezni se nekdanje spet	A
podaj in ‒ Bog te obvar′! . / . / stran 48 . /	Spomin	Hladnotihi senčni kraj, nate mislim vekomaj	A
prijazne. Žalosti se znébi, predno dan ugasne, al	spomin	ohrani na trenutke jasne! To vodilo zlato za	A
drži se krivo. Starec zre iz gorke hiše in	spomin	se mu posili, dni premišlja, ki so bili, in	A
kraguljem jesti jih dajal, pred svetom vaš	spomin	razdjal. Vi jemljete mi sladki up, zanj dajete	A
zlato, smrt ji je zavdala. Vihar stoletni zbira	spomin,	reke vesoljne v potoke. Igra nebes se je pričela	A
prvi in zadnji sveta. Vihar stoletni zbira	spomin,	reke vesoljne v potoke. V.	A
V. Vihar stoletni zbira	spomin,	reke vesoljne v potoke. V očeh mu mak žari,	A
sanj, ostri robovi črnih zidov dvigajo se kot	spomin	na nekdaj v poulično prazno grozoto noči. Toda	A
ustavilo in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja	spomin,	v hiši na polju dekle ugasnilo luč bi pred strahom	A
se, zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko,	spomin	pa mi v srcu ohrani, četudi drug ženin tvoj	A
pozdrav. Ko puške bodo pokale, na té mi bo	spomin.	In dekle v oknu skloni se, vršič utrga mlad	A
doni, zvon, iz temnih lin, le zbujaj mi na dom	spomin.	Le zvoni mi tako glasan in milo poj čez tujo	A
zvon večerni, zvon iz lin, le vzbujaj mi na dom	spomin.	Jager gre na jago Jager gre na jago v to globoko	A
rožmarin? Roža rdeča je ljubezen, rožmarin je za	spomin.	Jaz ′mam pa konj′ča belega Jaz ′mam pa kon	A
plavo ga žido povila bom, da ga boš nosil za	spomin,	da se boš troštal z njim. Ti boš v Ljubljan	A
rožmarin Rasti, rasti rožmarin, ti dekliški drag	spomin.	Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al′ pa suh	A
cvetko, dekle zalo, da si jo na prsi pripnem, za	spomin	cvetlico malo, preden v tuje kraje grem.« Kito	A
srce boli. Tamkaj z drugim srečo uživaš, moj	spomin	t′ je ne kali. Sonce čez hribček gre Sonce	A
prešlih veselin, sarafan rdeči šivam, mladih let	spomin.	« Stoji, stoji Ljubljan′ca Stoji, stoji Ljublja	A
raste rožmarin, pridi ob slovesu, dam ti ga v	spomin.	Na srce ga deni, čuvaj ga skrbno, morda kdaj	A
njem ti rosno bo oko. Rožmarin ovene, z njim	spomin	bo vzet, tudi ti boš nosil v srcu veli cvet	A
Srečna zemlja mi domača, drag mi nate je	spomin,	k tebi se srce obrača sred′ težav in bolečin	A
krtino med gazmi drobiti in ujeti iz nje soparni	spomin	na sneg Sem našla svojo slikanico Med starim	A
njemu vleče, kako me mami, da v skušnjavo me	spomin	okusa in občutka sreče zopet k njemu vodi opoteče	A
spanje se razpravi, zvestobo mi obljublja in	spomin.	Se mojih rok držita sol in slad, ker s šlemom	A
srajco in za satje. Apnarji zibk in krst goje	spomin.	Se spremljevalni Izak pomladi.	A
ga ne pozabljam. Apnarji zibk in krst goje	spomin,	zapisan v vintgarjanov manuskript. V pelinastih	A
obrazček v tebi. Apnarji zibk in krst goje	spomin,	zaradi njih bi gledal si v srce bi. Družina	A
prišel sploh nisem!? Apnarji zibk in krst goje	spomin.	V togotni skrinji se dovolj trpi, astral prenese	A
od potnin, stojnin apnarji zibk in krst goje	spomin.	Apnarji zibk in krst goje spomin in mali mitra	A
/ stran 142 . / Apnarji zibk in krst goje	spomin	in mali mitra pri ljudeh odrašča. Primakne kozlovina	A
stran 143 . / XI Apnarji zibk in krst goje	spomin,	ki v uro smrtno tava zaletavo. Pogleda glava	A
izumirajočih. Priljubljenost med nami star	spomin	je. Jaz ti pa to molitveno povem: v družino	A
delfinji zet in sin. Apnarji zibk in krst goje	spomin.	XII Za preživele iz legend, balad bom z vrčem	A
Erhaj bo shranil v miznični pepel kakor ključar	spomin	na dom in svet. Iz časa v kraj bo veter svež	A
mornarji. V meglicah Noetovega je zgleda sled in	spomin,	prestoli in oltarji. Ne pojdem z njimi, nisem	A
vsevedne krogle, obsijana z lačnim prostorom za	spomin,	ki me hoče použiti popolnoma po pravilih: odpira	A
zapravljivca in pijanca. Na Žoka me je vezal	spomin	posebne vrste: Poročil se je pri sosedovih,	A
svetovna vihra. Na Pocutove mi je ostal svetel	spomin,	z njim upanje, da je v naših ljudeh toliko klene	A
najbolj zanesljivo življenjsko vodilo kličem v	spomin	vsakemu mlademu človeku, ki je v dvomih ali	A
Zdrav - kolikor hočeš Dr. Fr. Pavletiču v	spomin	Močno sem se prestrašil, ko so me navsezgodaj	A
Ho, ne zmanjka nam soli... Zopet se mu izgubi	spomin...	V Trstu je, trgovski hlapec.	A
mraku je bil vonj po kadilu še bolj odsoten	spomin	na preživelo, skoraj pravljično slovesnost.	A
darilo; morda tudi zaradi tega, ker je skleda	spomin	na vojne dni in na Mimico. In vsa leta sta skledi	A
. /\ .. stran 24 . \/ In tako zdaj nosim	spomin	na tisti karantenski dopoldan vse dni na sebi	A
ga oblizujejo takó številni topli jeziki, in	spomin	na ponočni planinski zrak za trenutek izgine	A
Niedersachswerfen in mimo hiš kakor skozi oddaljen	spomin	na zasnežene domove, kjer je že zdavnaj izumrli	A
bila trda in nepremična od strahu, odvzet tudi	spomin,	odrezana je bila od preteklosti, kakor da je	A
jih imajo naše žene tetovirane v levi laket v	spomin	na Oswiecim. Zakaj tako?	A
izvotlila lakota, samo nanagloma izgovorjen	spomin,	drugače pa molk?Zakaj ste se na takó izdajalski	A
iz planinskega sveta. Prave kopalnice se drží	spomin	na blaženost toplih curkov in na odtise mokrih	A
zagovornik srečnega in vedrega življenja; a tisti	spomin	je danes odločil, da sem kakor predlanskim zavil	A
in zaprl sem oči in silil z vsemi močmi svoj	spomin,	da bi mi prišel na pomoč. Šipe se bleščijo v	A
protiigralca. In čivkanje podgan bo kmalu samo zoprn	spomin;	in tudi jetnikova zavest bo brez težave našla	A
da ga oblizujejo vroči brizgi, takó da izgine	spomin	na planinski zrak in misel se ne zaveda, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani