V zemlji slovenski, v predragi deželi, ki si jo ljubil presrčno ves čas; v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdéj íma grob komej za nas. Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči; trčimo, bratje! še vince se smeja, dolgo Smoletov spomin naj živi!
Od železne ceste “Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druge mesta, kakor tiček poletim.”