spomin (901-1.000)

za srečo človeštva bil vžgan! Prešeren, V	spomin	Andreja Smoleta Napočil je dan, ki je razvnemal	A
je nekaj!« je dejal. »Vzemi, da bodeš imela	spomin	od mene in da ne boste soli ostajali na dolgu	A
bodem upala, tako je lepa!« »Nosi jo v moj	spomin!	« »Če želite?«	A
Denarja ne! Pač pa rutico, katero ste mi dali v	spomin.	Skoraj celo noč sem bila nezavestna.	A
in posušiti, da bi ji bile še na stara leta v	spomin	na srečni, presrečni ta večer! Med povabljenimi	A
deco. Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil	spomin	na našega junaka po mestu! Za telesno	A
grad na stežaj odprt. Vsak kamen preglej in v	spomin	si ga zapiši!Vsak kamen pripoveduje o slavi	A
Janković. Zatorej kličem po vsi pravici: večni	spomin	bodi visokorojenemu gospodu in baronu Jankoviću	A
mi ni bilo ostalo po moji domačiji kot grenak	spomin.	Ali tebe sem vestno s trudom sam naučil jezika	A
prišel sem in srečo vam voščim, Ernest Malec, v	spomin	tistim, katere ste Vi ‒ pomorili!« Vzame kupo	A
zdaj vaši podpisi. Ernest Malec, še enkrat na	spomin	tistih, katere ste vi ‒ že veste!« In ko sta	A
spominjal še žive je, kako mu je v dolgi zimi sladki	spomin	nanjo razsvetljeval dušo, in s kako srečnim	A
Pozabiti jo mora! V	spomin	se mu nehote vsilijo krasni Heinejevi verzi	A
dvakrat in trikrat! Končno pa se mu vsilijo v	spomin	še Prešernovi verzi: Trnovo!Kraj nesrečnega	A
veličastno svojo roko grozd s tega trsa. V vedni	spomin	so ga imenovali potem cesarski trs.Grof Anton	A
naše stare obitelji. In pili so vino njegovo v	spomin	tistega dne, ko je bival prevzvišeni cesar pod	A
»Kaj vam hočem povedati?« vpraša kneginja, »	spomin	moj je knjiga, v kateri je ljubi Bog vse prečrtal	A
drv, da se je čul mogočen ropot. »Moj Bog,	spomin!	« vikne starka.»In sámo me pusté tu, ko umira	A
‒	Spomin	na ta dogodek je ležal potem nad svatovščino	A
imenitnost stare obitelji, in up, če sem si v	spomin	klical vedenje njeno.Ko je gosposki dvor ležal	A
njegovi osebi in žalostna mu usoda zavila je	spomin	njegov v blesk vabilne romantike!«	A
ženske in mene! Bog naj blagoslovi njegov	spomin!	« »Vino, ženske in tebe!« vpil je grof	A
Baronico Zoro pa so položili v zemljo - in njen	spomin	se je tudi pozabil. -	A
pokojni moj oče, grof Milan, vzor vsega krasnega.	Spomin	njegov mi je veličastno drevo, okrog katerega	A
torej gospodu župniku, da bi ondi bral mašo v	spomin	njega, ki me je nekdaj v življenju tako ljubil	A
Potem se je pričela sveta maša. Njemu v	spomin,	ki je bil tako dober in tudi tako plemenit človek	A
ter častila neskončnega Boga, da mi je ohranil	spomin	njegov.Lucija!	A
ki se v življenju še poznala nista, katerih	spomin	pa se je harmonično združil v moji duši.K Bogu	A
že privadiš, Serafina! Zapiši si torej v svoj	spomin,	da k zakonu ljubezen potrebna ni, ker ljubezen	A
podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v	spomin,	kadar si predočujem tebe, dragi mi Egon, in	A
obupnosti so ji prepluli temnega duha. Njegov	spomin!	Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena	A
konjskemu kopitu. Obvezana roka mi je poklicala v	spomin,	kar se je bilo zgodilo, in milo se mi je storilo	A
imetja ali pa še celo tujega življenja, me je	spomin	prestavil v zapore pod stolp na loškem gradu	A
njegove žene Barbare.« To ji je nekaj ojačilo	spomin	in počasi je pričela: »Barbara ‒!Imela sem hčer	A
protipisar, da se je tudi veselil z mano. V	spomin	na to veselje mi je prinesel pismo o razsekanem	A
Zadovoljstvo se je znova oglasilo na Visokem.	Spomin	očeta Polikarpa se je ublažil in kri človeka	A
vpila do božjega stola. Tudi mene je zapustil	spomin	na bitke in vojske, razen onega, ki mi je tičal	A
povodenj, o kateri ve pripovedovati poljanski	spomin.	IV Stari Čudè je stopil s svojo hčerjo v mežnarijo	A
se kakor trava; samo Gospod je večen in njega	spomin	živi od dne do dne.ll Vtem je kanonik Amand	A
telo dalo iztežka potisniti skoznje. In to v	spomin	ji pride, kako je v otroških letih časih skozi	A
poigraval z zelenim kodrčkom, ki mu ga je pustila za	spomin	zvesta ljubica. Kako je bil srečen, ko ga je	A
‒Aja! ‒ Dobr	spomin,	matr.Kok vežbaš? ‒Trikat na dan po pol ure.	A
pa gredó in malikujejo!« »Ne malikujejo, le	spomin	na staro vero jim še meša misli.« »To se mora	A
dkrhnil dolg vzdihljaj. . / . / stran 92 . / Neki	spomin	ali kaj je omajal trde možake, lice se jim je	A
je ves pekel tu in ni nobenega hudiča doma.«	Spomin	na tiste sejme je zapisan in pripoveduje, kako	A
Lesce, Lesce!« je Živka navdušeno gledala v	spomin.	»Ljudstva iz vseh krajev se kar tere, vsi še	A
kakšni kraji so tam!« je še dalje gledala v	spomin.	»Doline, velike in vse obdelane; gore, visoke	A
Pa tudi Mihaelu se je stožilo kar nenadoma.	Spomin	je begnil v daljni domači kraj in se videl pri	A
Ditriku so misli uhajale tudi na višenjski grad,	spomin	je premetaval divje, nerodne dogodke, kes ga	A
je v psalmih menil z Bogom, a Henriku se je	spomin	ustavljal zdaj tu, zdaj tam in mu je naposled	A
pelja nemara poslednjič, naj jim ostane tudi ta	spomin.	Ozrl se je, proti njemu je šel brat	A
V Trlepu se je prve dni kar trgalo.	Spomin	je vasoval v njegovem žalostnem srcu in mu je	A
kotičku njenega neutešljivega srca jo je kljunil	spomin	davno, davno odsanjanih sanj. O, lepa noč, tiha	A
mu je izmuznila, da je zarobantil, in nežni	spomin	se je moral plaho umekniti praskajočemu občutku	A
da ima še Matildka to lepo dediščino, on pa	spomin	in opomin.Glej, vse to vidi, tudi tiste lahke	A
. / stran 127 . / od povsod je sikal vanjo	spomin	greha, silnega, težkega greha... Ko se je zvečerilo	A
čudni in neposredni domotožni radosti. Toda	spomin	Emilovega burnega sladostrastja, kateremu je	A
Iz vsake ulice jo je pozdravljal mladostni	spomin,	vsak obraz jo je spominjal zorne mladosti.Tako	A
Florenco, kamor je za zmerom odšel nepozabni Emil.	Spomin	nanj jo je bridko bolel. Lažje bi ji bilo, če	A
maševal. Ko je umrl, so mu v stiški cerkvi za	spomin	postavili oltar. Drugi se je domislil graščakinje	A
sem se pogrešil grdo, da me pokoriš tako?«	Spomin	je gledal rajnke otročičke, jih ljubil, kakor	A
!« Misli so nenadoma srečale grd	spomin.	Tlačanka, ki ji je pred leti pohabil moža, da	A
Na jispi je zaropotalo. »Ali je	spomin?	« se je ustrašil in dotaknil ženine roke. »Nemara	A
bil je,« se mu je delalo v vročičnih mislih, »	spomin	je bil.Snoči je pod oknom milo ječalo ...	A
« Kar ga je spet srečal	spomin	davnega greha. »Zanj udari mene, prizanašaj	A
konjem. Gospod Ambrož je umolknil, neprijeten	spomin	ga je našel. Da, ono leto ‒ z očetnega gradu	A
kamen ob poti je napominjal že skoraj pozabljeni	spomin	... Pred Seli ga je srečal Primož.	A
Metliko?« se je nekoliko zmedla. »Za slovo in	spomin	bi vam rad dal tole,« je segel v žep in ji pomolil	A
postranskim sinom že zdavnaj pozabljene Lucije; a	spomin	ga je vodil še do drugega takega sina, Gregorja	A
stran 174 . / Neprijetna mu je bila pot, boleč	spomin	ga je srečaval povsod.Na tej isti poti se je	A
je potlej rekel ta ali oni. Urh je molčal,	spomin	mu je gledal v davne dni. »Lov je res hudičevska	A
novo mašo; on sam naj ti poroči sina, da bo	spomin	večji in lepši.Poroka bodi tiha, čas je tak	A
veselja in sreče pa le ne čuti čisto do dna,	spomin	mu venomer išče le rajnco mater.Kako bi bila	A
spreminjal, se je odločil Ostrorogi. Naj ostanejo v	spomin	na njegovega očeta. Nato so se obrnili in zaveslali	A
Smrdljivci!« »Ime mu pa damo Obdravski Jelen, tebi v	spomin,	gospodar naš in glavar.Na, odžejaj se!«	A
kakor beremo v spominih maršala Marmonta, »kot	spomin	velikega imena v starem veku«. Napoleon I. je	A
vendar se je oglasil precej poleg tega čuta	spomin	njegovih besedi: le ti me moreš rešiti, če me	A
svoje neveste, lepe Rezike, in morda ga je ta	spomin	tudi nekoliko nagnil, da se je bolj pohleven	A
mu je misel po glavi: »Kaj pa, ko bi bil to	spomin?	« Obenem domislil se je »zdela« v jutru in postala	A
bom pa sodniku Gavriču v Kamnik nesel nekaj za	spomin.	« Rekši, se pripogne in naglo, kakor bi trenil	A
stara gospa, »kako morem biti žaljena? A ta	spomin	me vselej pretrese, dete moje.Verujem, da s	A
križavcev, katere ji je bila rajnica teta dala v	spomin,	ko ji je birmo zavezala.Oboje, molek in denar	A
Petrovih usten seglo je nekaj kakor porogljiv	spomin	one noči v bistriškem gozdu, ko se je kobilar	A
meseci oživel mu je zopet za nekoliko časa ta	spomin,	pa sedaj je bil že zopet minil. Stara Mozolka	A
domišljija popušča in mu ginejo občutki burnih let in	spomin	posvetnega spoznanja in uživanja, če se je navadil	A
če ne v materialnem bitju, pa vsaj v misli.	Spomin	lepe reči je tudi lep, morda lepši od reči same	A
lep, morda lepši od reči same.« »Pa tudi lep	spomin	človeku ogreni, verjemite!« reče Pavlina. Po	A
bi človeku, posebno ženskam, na prvi pogled v	spomin	vtisnilo podobo lepega moža, imel je vendar	A
tudi jaz tukaj kakega pol leta v šolo hodil.	Spomin	teh mladih srečnih let me je tudi danes sem	A
nekje na pošti ali kako jaz imam nezanesljiv	spomin	za take reči ‒ ubrali svojo nevesto.« Leon zardi	A
vijolico ali ptiča, ki gnezdo znaša. To je starost,	spomin	na mojo pomlad: mladost.Jesen ‒ oropana, veneča	A
nekaj časa. Neprijetno je, to se vé, da ta moj	spomin	v svojem poslednjem delu obsega reči, ki so	A
prej niti ni znala, kje je, da pa je njegov	spomin	vedno čist s seboj nosila, dokler se včeraj	A
. / stran 64 . / Staremu se je moral neki	spomin	zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj zginila	A
zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za	spomin,	od nesrečne matere,« ugovori zamolklo Martinek	A
in nepriležnosti. Komaj so bili v cerkvi v	spomin,	da je odrešenik iz groba vstal, alelujo odpeli	A
imela, ne bom nesrečna ‒ razumej me prav ‒ zakaj	spomin	na tebe mi bo potem tako drag, kakor si mi ti	A
besedo, na katero bi se dal ta ali oni zanimivi	spomin	iz vojaškega življenja navezati in razširiti	A
ob sebi razume, da doboste najlepšo rožo za	spomin,	če jo boste hoteli vzeti.In tukaj vam brž aro	A
in rekel: »Daj, še enkrat daj edini žalostni	spomin	moje matere.Kadar sem imel tole v roki, spomnil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani