In drevo se nad valove tiho, radovedno sklanja, sladka ljubica me zove, kakor da lehno pozvanja: »Zdrami se, moj ljubček, zdrami, kaj si se tako zamaknil, tam med črnimi vodami kaj si novega iztaknil?« Da je čas kot brzi vranec tam po stepah divjajoči, a spomin pa samozvanec lev, ki v hipu nanjga skoči... Čas je sonce, ki nam večno na visokem nebu sije, a spomin z megló nesrečno našim ga pogledom skrije...