spomin (801-900)

greh šele v tistem trenotku storjen. Vsak drug	spomin	je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo	A
krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor	spomin	brez besede in brez oblike.Le sam sebi ga človek	A
je na glas. ”Tudi jaz se spominjam ... in ta	spomin	je zame najveselejši; vselej ga pokličem, kadar	A
Smejala se je, da so se ji oči orosile. ”Čemu ta	spomin?	... Kako je padel strgan čevelj v to spomladansko	A
je bila vrzel; kakor da se mu je bil zatemnil	spomin	v eni sami stvari, za en sam trenotek. ”Bankovce	A
železnice ustavili. Zdaj mi je vse tisto le vesel	spomin	...Pred tremi leti sem se oženil ...	A
srcu, v vsem živem telesu - toda oddaleč kakor	spomin,	kakor zamolkel klic iz samote.Pod večer, ko	A
zaštrlela v meglo visoka črna jagned, molče očitajoč	spomin	ob grobu. Spreletela me je grenka bridkost	A
se pričenja novo življenje; to je bil kakor	spomin	ponoči: potrkalo je in me je poklicalo...«	A
je potrkalo na okno, poklicalo me je, kakor	spomin	ponoči.In takrat sem spoznal, kje je življenje	A
upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden	spomin.	»Če ozdravim, Barica... samo pri tebi	A
korak na široki cesarski cesti mi je bil nov	spomin.	Moja zgodnja mladost, angel božji, je šla tiho	A
je zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, komaj	spomin	še gloje v srcu.Preteklost je mrtva, samo grenak	A
gloje v srcu. Preteklost je mrtva, samo grenak	spomin	še gloje v srcu. Z urnimi koraki se	A
... Če je ostal v njenem srcu še takó sladek	spomin	... ah, tedaj je to vendar samo spomin in nič	A
sladek spomin ... ah, tedaj je to vendar samo	spomin	in nič več.Samó duh vijolic še duhtí, samó lunini	A
ker se je bal, da bi mu hipoma ne prišle na	spomin	vse tiste prešernih upov in zmagoslavja polne	A
ljubezen do nizke zakajene beznice njih zadnji	spomin	na domovino.Ker je bil prišel šele nedavno v	A
izginil je iz njegove krvi, iz njegove duše zadnji	spomin	na domačo zemljo; otresel je bil podplate do	A
oba bi se bila jokala ter se poslovila; lep	spomin	bi bil ostal v srcu.Ali zdaj je hudo tebi in	A
morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še rahel	spomin	na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje,	A
zdavnim časom. Zdaj ni več; komaj da je še ostal	spomin.	Zdaj se bojim jutra, bojim dneva in večera	A
plemenito žival, samosvojo, zakrknjeno váse in v	spomin	na svobodo.Polakomili smo se njegove židane	A
lučka, ki se je zasvetila na grobu, en begoten	spomin,	en sam ljub smehljaj iz preteklosti mi je v	A
... da ne bo tam samo gola mrtva črta, temveč	spomin	človeka, ki bo gledal in rekel: Do tiste ure	A
Pa že prej, že prej...« Prihajali so mu v	spomin	malenkostni dogodki, tako malenkostni, da je	A
skupnega, čisto enakega: neugasljiv, neizbrisljiv	spomin	na neizmerno srčno bolest, na trpljenje in bolečino	A
jih je bila bridkost pobožala z mrzlo roko, in	spomin	je ostal za vselej, grenak in bled; oči so gledale	A
vsi pa so bili, kakor on: spačen in strašen	spomin	na življenje, ki je nekoč bilo.Ob bergli je	A
pozabljeni, imena domalega, toliko da je ostal	spomin.	-	A
dvomim nič, da se bo res tako zgodilo. Ker	spomin,	ki se človeku oglasi iz onih krajev, ne laže	A
se mu zasveti odnekod le prav ponižna lučka,	spomin	na nekaj milega, želja po nečem lepem, mehkem	A
kadar mi zahladi v lica tesnobni strah, ki je	spomin	na smrt ...Kaj je res že blizu tisti čas, tista	A
kar je bilo lepega od zore do mraka, vse je le	spomin,	ali so morda le sanje, ki jih je Bog poslal	A
da se tako zgodi, če je grenak in trpek celo	spomin	sam: ali je bila vsa tista lepota zlagana, vsa	A
ga nisem živel sam? Bilo je, komaj da je še	spomin.	Zdaj je dan za dnem kakor kamen ob kamnu; mrtev	A
ogledaval. Spreletelo ga je kakor lep in žalosten	spomin.	”Kaj ni to tisti telovnik?	A
stran 28 . / ”To so le nespametne besede ...	spomin	je bil, pa je šel mimo!“ ”Odprite mu duri	A
njegovo življenje takorekoč izpolnjeno in končano.	Spomin	na sveto podobo je ostal v njegovem srcu prav	A
Tudi tebi še pride tisti čas, le zvesto hrani	spomin	v srcu; vse si zapomni, kar si videla in kar	A
“ je rekel. ”Tole, glej, sem ti prinesel za	spomin	z amerikanskega sejma!“ Iztegnil je roko	A
”Ná!“ je rekla. ”To‐le sem ti prinesla za	spomin	zaradi najine ljubezni.“ Pavle je omahnil	A
bil ves resen njen obraz; kakor senca je legel	spomin	na srce in na oči. ”Že imam ženina v Ameriki	A
česarkoli se dotakne, nebo in zemlja, misel in	spomin,	človek in duh, mušica, pajek in žaba, vse mu	A
dnu in se je vzbudil ob pravem času; bil je	spomin	na skromen dogodek, vesel ali žalosten, prijeten	A
zoprn, - ker ne v plamenu, v očeh je luč, -	spomin	na en sam obraz, na eno besedo, na misel, ki	A
spreletela . / . / stran 74 . / dušo, morda celó	spomin	na en sam smehljaj, ki je kdovekje in kdovekdaj	A
utrnila!“ Kriknilo je iz srca, razleglo se kakor	spomin	od onkraj zvezd. Vsi so se ozrli, nihče je	A
pogledom, ki je bila preteklost v njem in koprneč	spomin	po davni sladkosti.”Zakaj bi ne zamenjal človek	A
nekoč otroško hrepenenje -- pa bodi vsaj sladak	spomin	...Snoči sem mislila na tiste čase; dolgo v noč	A
poštenosti. Nosil sem jo zaklenjeno v srcu, kakor	spomin	na skriven greh.Ali še zdaj mi plane v lica	A
več nanj. Toliko mi je bil, kakor vsak drugi	spomin	iz umrlih časov.Zdelo se mi je, da živi samo	A
Kaj nimate matere, ne očeta skrbnega?	Spomin	je treba negovati v zgodnji mladosti -- povejte	A
čudil. ”Na Prisojah sem rojen, pravi pismo; ali	spomin	ne vidi več tistega kraja, ne spoznal bi ga	A
”Kaj to je moja domovina, pravite?“ Tudi	spomin	ni več spoznal teh lepih krajev.Zeleni, valoviti	A
pismo. Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in še	spomin	jih je komaj spoznal.Kako bi?	A
v Osojnici in stoji tam še dandanašnji njen	spomin?	Oblastnija pa ne ravna po božji pameti, temveč	A
šepne, »spravi in molči. To sem ti prinesel za	spomin	iz Turčije.Uhani so, Bog ve, od katere grofične	A
ob spominu nate in na naši meji plamti tvoj	spomin.	Zrinjski!«	A
tudi srečam na samotnem potu. Hvala ti, sveži	spomin.	Baltazar Kacijanar, kranjski vojni svétnik!	A
zagledala. Kot učiteljici zgodovine ji je prišlo v	spomin,	da je povedala v šoli napačno letnico 1273 mesto	A
vladati!« »Oh,« je vzdihnila sestra Anakleta, »	spomin	me zapušča.Začetne in končne letnice zamenjujem	A
vedela, da to niso bile sanje in da je to prvi	spomin	njenega življenja, in da je to njeno prvo razočaranje	A
in vedno zopet se ji vračala gotova slika v	spomin.	Močni in krepki fant na strani njenega bolehnega	A
za roko in z drhtečim glasom je govorila: »	Spomin	je bil!Umrl bo.	A
pozneje se je vrnila in rekla: »Ti in tvoj	spomin.	Tako lepo spi.«	A
Čula je njene plahe besede: »	Spomin,	spomin!...Trikrat je klical...	A
Čula je njene plahe besede: »Spomin,	spomin!	...Trikrat je klical...	A
napačnega. Venomer so ji namreč prihajale v	spomin	resne besede Marjaničine: »Glejte no	A
nato: »Jaz sem ti obljubila večno zvestobo in	spomin,	ti pa si me osramotil.Hahaha!	A
in šepetal: »Ali je bila Jerica, ali je bil	spomin!	« 20.	A
nekako silno tesno pri srcu. Ko da je šinil	spomin	mimo njegove duše: davno, davno je bilo to.	A
nato. Ali še, ko je to mislila, so ji prišli v	spomin	slučaji tolikih.Zvečer je bil še zdrav, zjutraj	A
31.	Spomin	Pred davnim časom je bila postala srečna	A
dediščino neki bližnji soroščini in samo za	spomin	na dobrega gospoda, kateremu je služila par	A
bila začela iti tako sama od sebe. »Da ni le	spomin!	« se je stresla Marjanica in skočila v posteljo	A
življenje ohranila nesrečnemu možu dobrohoten	spomin.	34.	A
tako lep in mogočen je ostal v njegovem srcu	spomin	na njo, da ji niti zadnje prošnje izpolniti	A
Prijatelj, ta čepica je moja. Moj tridesetletni	spomin.	Ti pa si se vrnil brez pokrivala.«	A
bil tudi oče Janeza Potrebuježa. Junakom v	spomin	je stalo malo svetišče.Vikar Janez ga je okrasil	A
nedolžnim. Motno je jeknil v vikarjevi duši	spomin	žalostne pesmi. Trpko trudno se je oglasilo	A
je vprašal priliznjeno ključar Seljak. »Za	spomin	na očeta,« je odgovoril župnik toplo in pokazal	A
Spravi!« je velel resno župnik. »Tudi kak tak	spomin	na davne čase,« je menil mirno in zaupno župan	A
poglobila vanje svoj obraz, da so se razsule: zadnji	spomin	skrivne, ukradene sreče, ki sta jo užila v teh	A
šumi krog vogalov, mu venomer zopet kliče v	spomin	besedo iz razodetja o Sodbi: »Štirje	A
srce obrnilo v prsih in sem menil, da slišim	spomin.	O Jezus, sem si rekel, zdaj je otroka zadušilo	A
svilenim trakom. Martin je vedel, da je rožmarin	spomin	na poročni dan.Vršič se še ni bil popolnoma	A
ga je streslo, slišal je njen glas: »Tone!« »	Spomin!	« ga je bilo spreletelo.Vse se je prelomilo v	A
Videl je. Zato je rekla: »Za	spomin,	Lovrenc.« Lovrenc se je tedaj zavedel.Vidi kri	A
Samo ljubezen se lahko zareže tako globoko v	spomin.	Stara mama je odšla v bistvu trikrat	A
Johan si je obrisal usta, ko bi hotel obrisati	spomin	na to, kar je bilo malo prej, nato pa je segel	A
lepo marmornato ploščo s temle napisom: V	spomin	Valentinu Vodniku, ki je	A
Bog živi vse planince!« V	spomin	na ta veliki dogodek so delili naokrog moje	A
tedaj, ko se je porodilo prvikrat! Tudi stari	spomin	se je ožívil v meni, in prvo življenje se je	A
čula v nas nemška besedica!« Všeč mi je bil	spomin	na tega nadškofa, samo žal mi je bilo, da ni	A
Veleučeni in prevzvišeni prošt predsednik, obnóvi mu	spomin	in poóstri mu vest!Za Bóga, in taki ljudje so	A
moža sem mislil prvo noč na Jelovem brdu, in	spomin	nanje je pomnožil harmonijo, katera je objemala	A
staknila v travi in Meta je vse skupaj obdržala za	spomin	na tisti dan, ko je bila z mano na Blegošu.	A
vas gotovo pokonča! Náte in ohranite jo meni v	spomin!	« Sklonila se je, utrgala pozni cvet in s svojo	A
niso bili neznani. Ali sedaj se ji je vzbudil	spomin!	Ta človek ni bil nihče drug nego tisti dijak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani