jo (1.101-1.200)

litanije so brez grl... Ej, to	jo	je mladenič proč udrl	A
zapeljivo smeja, a ko	jo	če doseči, spet izgine	A
tvorijo bregov strmine, ki	jo	nemilost tvoja le nareja	A
k nebu vdani, naj reši	jo	nevarne tovaršije, naj	A
nevarne tovaršije, naj	jo	v samoto tiho, revo, skrije	A
Le tu pa tam obišče	jo	na skrivno, da bi jo poljubila	A
obišče jo na skrivno, da bi	jo	poljubila in objela in	A
vmivala. Če videl starec	jo	- mu Bog pomozi! Srce	A
srcu zapuščenem, vgasnila	jo	takoj na vekomaj, ker	A
vijolica, ki roka hrepeneč	jo	k prsim stiska. Li veš	A
spominjam mučenice, ki zrl sem	jo	v svetišča temnem koti	A
ti nevoščljivec, rad bi	jo	pričrnil, od mojega srca	A
pričrnil, od mojega srca	jo	rad odvrnil. »Ti črv pozemeljs	A
rad odgrnil!...« Pokaži	jo!	...In zrl sem vrt Edéna.	A
prekrasni je devica, ki	jo	za angela, hm, angela	A
ženinu oko zavzame, ko	jo	zagleda nežno pred seboj	A
Resnica! Pač kaže narava	jo	čutna, a vendar k nji	A
Ti sam ne veš, kaj	jo	prineslo, prešine te hkrati	A
Platona, Njutna; obdrži	jo!	Ah, če si teslo, izgine	A
vprašati? Zakaj zapiraš	jo	v harém, Čerkesko mlado	A
duhovnik mlad obhajat	jo	poslednjikrat. »Zakaj	A
namrši obrv: »Oh, padarji	jo	zdravijo s planinskimi	A
Ljubita sinka mater bolnó in	jo	tolažita, a med seboj	A
tem! A jaz, ki ljubim	jo	tudi gorkó, pribežal sem	A
prikaže iz temnih vej,	jo	pogleda začuden in stopi	A
hôja, di, hôja! Vidiš	jo,	vidiš, od kod pa prideš	A
Kdo li reši dušo mojo?	Jo	le reši bleda smrt? Melanhol	A
deklico nebeško; vrgli	jo	v temnico srednjeveško	A
črnil hudo, sosedom tako	jo	je črnil: »Ker rezati	A
3 Sreče, ki so Vam	jo	v zlati sanji slikali	A
s koreninico, ah, drug	jo	je vsadil že v srce bolnó	A
sladkimi punčki se laže, da	jo	ljubi, potlej bode kot	A
sreči, krepko se trudite	jo	bližnjemu doseči, če boste	A
srečo v srca vlivali,	jo	boste sámi uživali...	A
stran 255 . \/ A če	jo	vendar iščete, pokáj,	A
to kraljéva je roža, ki	jo	lahni zefirček, ki jo	A
jo lahni zefirček, ki	jo	sončni svit boža, samo	A
čista glorija, ki vera da	jo,	je prešla. En sam pogled	A
En sam pogled je vzel	jo	preč, nazaj ne bo je níkdar	A
ker zdaj vas kakor nas,	jo	srčno bránit′ kliče čas	A
predragi deželi, ki si	jo	ljubil presrčno ves čas	A
jezik ji lažniv′ obeta,	jo	peljati pred oltar; Bog	A
lepo hčerko, in svaril	jo	je rekoč: “Ako boš pri	A
vžigajo skeleče rane. Dókaj	jo	baronov snubi: troje iz	A
mu, de prosi od očeta	jo	in žlahte. Njemu óča nje	A
Rozamunde zale, de bi	jo	čez vse pohvalil, reče	A
od neveste naše?” “Bog	jo	žívi gospodično, Bog ji	A
spremeni rudeče, nejevolja	jo	prevzame, Ojstrovrharja	A
pelje, na svoj grad domú	jo	vzame. Cvet junakov, Ojstrovrh	A
resnic je vere prave,	jo	je krstil, potlej njiju	A
najde kršen′ga. Za bele	jo	roké prijel, na srce stisnil	A
prijel, na srce stisnil,	jo	objel, je govoriti tak	A
ti je, o ljuba hči!”‒	jo	srčno objemúje. “O mati	A
veš, veš! za njima so	jo	vnele, ko ójster piš skoz	A
In nad železne vrata tí	jo	skokama drvijo; švrk!	A
volja bila. Jih dókaj	jo	prosi, al vsakmu odreče	A
Severa se moži. Zvečer	jo	je poročil, do polnoči	A
zdihoval, je kmalo objemal	jo	in kušovál. Obljubi mu	A
godec presrečni obljubi	jo	vzet′. Bile so v gradu	A
števili, debelo po gorjansko	jo	zarobi, vsi bomo tvojo	A
visele. Poslušaj ga, kako	jo	on zavije, jezika sol	A
neznana je resnica, de	jo	ljubim, v pesmih mojih	A
védna, sama govorica, de	jo	ljubim. Ve že noč, ki	A
zarja, dneva porodnica, de	jo	ljubim. Ve že jutro, ve	A
bled′ga, vel′ga lica, de	jo	ljubim. Prebivál′ša mojga	A
nepokóju mesta ni novica, de	jo	ljubim. Ve že roža, ki	A
nad pótjo leta tica, de	jo	ljubim. Ve že mokri prag	A
mimo vodi me stezica, de	jo	ljubim. Ve že vsaka stvar	A
noče draga mi devica, de	jo	ljubim. 4 Draga! vem	A
je moč na prvi prostor	jo	v zbirálših posaditi,	A
truma ji zelena prikaže in	jo	spomni stare rane. Ak	A
podpore, skrivéj so pesmi	jo	razodevále. Željá se ogenj	A
do gošave; to noč nam	jo	doseči je mogoče. Narvéč	A
ki si prejel od matere	jo	svoje, té vere, ki ji	A
večno slavo, ak bi, de	jo	doseči móč je, sodil;	A
živa, al so obvárvale	jo	mokre straže, al pred	A
v naše kraje oznanvat	jo	pride; ker so vasi bile	A
pomladanska slana, al v cvetji	jo	zapadejo snegovi! tak	A
sponam ječe, že davno	jo	pokriva grob zeleni.	A
kdor méni, de ugásniti	jo	more sreče jeza; gorela	A
se bliža ji, presrčno	jo	objame, molče poda desnico	A
tvoja, močna, vroča, in	jo	prekrije. Ptica vzdrhti	A
zaščemi - razprem	jo	in zaslutim, da mi	A
potok žubori, in že sem	jo	zagledala, čarobno	A
Temôta pozabljívosti	jo	kríje, ljubézen prvo	A
ném -- vsaj vžívati	jo	več ne smem! 3	A
Gomila pozabljivosti	jo	(ljubezen) hrani,	A
Gomíla pozabljívosti	jo	hráni.-- --	A
povest in dremaje pri sveči	jo	pisal; reci, ko daš	A
pisal; reci, ko daš	jo	ljudem: bérite v sanjah	A
večeru in h luči nesem	jo	v izbo vesel -- 'zgíne	A
slíka, da v spomínu	jo	zatrèm ... ROJENICE	A
storil, a prepôzno	jo	spoznám drhtèč. Naj	A
kràsno, glejte, zdaj	jo	zapustím. Oh, in	A
naprej bežím. Poljubim	jo	-- kakó gorí nebeški	A
prinesíte vína, hrábro	jo	zalíjmo. Ljubica	A
Osóde lastne kríje	jo	obóčje, pod njem je	A
ptíce; iz sreče vrže	jo	v temíne vice hudobnež	A
- Kdor	jo	imá, naj cvetko ljubko	A
hráni, dokler mu roka	jo	pusti osóde - srcá	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani