jo (1.301-1.400)

koncu zdi; najbolj pozna	jo	‒ kdor molči! Hej, v	A
govorico vse dehti. Jaz	jo	čul sem: divna, bajna	A
čebela je! Grud prostrana	jo	napojila je, z božjo pomočjo	A
je ‒ tako. Videl sem	jo	še, nezvesto, ko po balo	A
imel, ‒ vrag sam mu nocoj	jo	je zmel! Še hodi naprej	A
sam samcat odtodi drobi	jo	in maha županek Pedanj	A
pretežko, kako da rad	jo	imam ... Res, zato naj živim	A
pesem včasih zadoni, kot	jo	deklice bi v mraku pele	A
ima dekle, ki iz vseh	jo	ljubim jaz. Bele gore	A
ima dekle, ki iz vseh	jo	ljubim jaz. Bele prsi	A
Mrtvaško trobento. Očistiš	jo	z nožičkom, postrgaš ostarele	A
eno ostrgal z obraza in	jo	snedel.Počutil sem se	A
otožnost. Tisto, ki so	jo	odvrgli kormorani in čaplje	A
neprestano, a doživljam	jo	mirujočo. Ogrlica iz jezerc	A
lepoti. V ljubezen, ki	jo	redko izgovorim, kapljajo	A
Zimska pega V srcu	jo	nosim ‒ ni osa, ni kosa	A
lepi zložnosti delé si	jo!	In ljudstvo, kake imaš	A
usodi dežele naše, ki	jo	síni plenijo, najboljši	A
njena je, visoko ceni	jo!	Rešítev pride nam po mladem	A
ti gori?” „Imám, imám	jo,	drugo ljubo, Ki zanjo	A
meni mar? Bolj ljubim	jo,	ko vse, ko tebe, In bolj	A
vse, ko tebe, In bolj	jo	ljubil bom vsikdar! O	A
kaj draga moja dela, Da	jo	pozdravljam, ji povej	A
Ki si na daljno pot mi	jo	zročila. In vendar, glej	A
se joka, Ki mu v zémljo	jo	nesó.‒‒	A
cvetji seč duhtela, Ki mrak	jo	tihi je objél. Na polje	A
zvesti Sinovi ljubeči	jo	iz sercá? Oh! v daljni	A
pesem kuje reva, Da berž	jo	v Glasnik pošlje ali Cvetje	A
Slovenec slednji naj	jo	hitro zgrabi, Gotovo je	A
ne sodi: Kdor nar bolj	jo	graja, kupil bo kravo	A
materi se ti sanja; Bog ti	jo	tolaži, saj se mi zdi	A
dervi druhal, Ne branijo	jo	duri. Kervi pijani vriskajo	A
davi rok!” Že zgrabil	jo	je za bele roké, Pa vleče	A
za bele roké, Pa vleče	jo	tje do globoke vodé, Visoko	A
do globoke vodé, Visoko	jo	dvigne, zažene v vodó	A
dvigne, zažene v vodó, Ko	jo	je zagnal, sam plane za	A
vmés, Krí materna, ki	jo	prelil je sin! (Meč mu	A
presunil, Da ostra spreletí	jo	bolečina!‒	A
skromna tako, da vso bi	jo	mogel zajeti z dlanjo	A
odnaša: tujo pesem, ki	jo	poje zdaj mladina naša	A
kakor kalna reka. Proč	jo	vržeš, če pretesna je	A
dosti je krvi, ki smo	jo	prelili, da bi stari svet	A
mržnjo razodeti, ki čutimo	jo	v prsih vreti zdaj, ko	A
izdajalska kri do vrha	jo	zalije, da se čolnarjem	A
Teci, ujemi sapico,	jo	za laske primi ...!«	A
skorjica je bila suha, a	jo	je pojedel.‒	A
skrije med cvetlice in	jo	vitez Jurij s cvetjem	A
roka preboječa, a objela	jo	je silna moč spomina.	A
da ne škodi ji, pa če	jo	vsak dan znova kdo pohodi	A
kadar je žgalo, veterček	jo	je hladil. Pevec škrjanček	A
sončna svetloba, ki sem	jo	zajela v čisto srce, to	A
kraljica okrog objema	jo	ravan prostrana. Med grički	A
je pesem prisvojil in	jo	povedal v radijski oddaji	A
se vrnila. Našla sem	jo:	bila je skrita v meni	A
slame pastir slovesno	jo	prižge; od nje se suha	A
ti v pozdrav. Slišiš	jo	- ne vidiš pa nikjer.	A
stran 55 . \/ Kliče spev	jo	hrepeneč... V venček spletam	A
gorsko selo kliče spev	jo	hrepeneč. V venček spletam	A
dal! In v svojih šibkih	jo	rokah ponesem po potih	A
viharno In Soncu božjemu	jo	vrnem varno... Vsa sveta	A
moč, ki meni si poklonil	jo	ljubeče, za tvojo nežno	A
ne pojejo pravice, ki	jo	piše bajonet! Vanje vžgal	A
silicijevi sreči; sreči, ki	jo	procesor omejuje in tehle	A
knjigo se oziram, vlak pa	jo	maha proti Laškemu. Sprevodnik	A
naselja. Počasi smo	jo	stegnili iz Celja in,	A
pregovorit ne sme. Poznal sem	jo,	nekoč sem jo poznal.	A
Poznal sem jo, nekoč sem	jo	poznal. Nekoč sem jo pozabil	A
jo poznal. Nekoč sem	jo	pozabil, pa vseeno... Njene	A
Moskovčanko. Vem, spremenil	jo	bo v Američanko, še preden	A
bi se slepil! Pogrešam	jo.	Pogrešam njene sapice	A
Lizardov. Danes le malokdo	jo	še porajta, verjetno v	A
spregovorijo pravljico, ki	jo	poznam. Ah, tisti vlak	A
Pa naj tu gnezdi, če	jo	tam je strah! Zaspim.	A
sendvič v Pandi naročim in	jo	podurham, preden ga dobim	A
jantarjasti Nefreteti, ki sta	jo	imela v sobi na omari	A
pomahal ni z roko, ki	jo	(ko šli smo s Svete Magdalene	A
kljub tému, da na glas sem	jo	navil in upal, da se vrnil	A
upodobitveno raven, ki	jo	premorejo le zelo dobri	A
ko piše - Poznal sem	jo,	nekoč sem jo poznal/ nekoč	A
Poznal sem jo, nekoč sem	jo	poznal/ nekoč sem jo pozabil	A
sem jo poznal/ nekoč sem	jo	pozabil, pa vseeno.../ njene	A
najboljši trenutek za to,	jo	tule objavljam v celoti	A
Sprehajam se po Cjelu, ki sem	jo	na pisal na melodijo pesmi	A
priljubljena oddaja, ki	jo	je pred leti predvajal	A
A, nedolgo tega pa so	jo	tudi ponavljali; Borut	A
kraju sreča že v zraku, da	jo	slednji list nosi na trepetajočem	A
samotni hiši, prvi, ki sem	jo	spoznala na svetu tako	A
mladosti. Ko pride noč,	jo	bom naprosila, da mi daruje	A
kri. Nisem deklica, ki	jo	ljubkujejo tvoji prsti	A
peščene struge, kadar	jo	voda napolni. Ženska	A
Živim. Ko pride starost,	jo	bom sprejela lahka in	A
oknom, brez želje, da bi	jo	še kdaj slišala. Rada	A
nas ne bo več!« Kadar	jo	kdo obišče, ga pošlje	A
sončnih tleh, kakor seme	jo	vrzite po doléh in po	A
iz dna valov pozdravi	jo	znan, krasán in ljub obraz	A
sreči, Goreče išči drugim	jo	doseči, Živeti vrli mož	A
dete zalo, da na prsi	jo	pripnem, za spomin cvetico	A
prenesti, strl sredi je poti	jo	lovec ti krut, pri bregu	A
razžaril, v oklep prsteni	jo	zaprl ‒ zakaj, veš ti	A
njegov iz daljnih dalj	jo	dvigne do neba. Na večno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani