jo (1.201-1.300)

svetíšče. Kdor nevedé ima	jo	- srečen bóde; naj	A
bóde; naj po imenu	jo	nikár ne išče - da	A
da ne vzemó duhovi	jo	neznáni.- - -	A
očetni. Potnik trudni	jo	pozdravi, solza mu	A
krasôto; vse pokúsi, kdor	jo	prvi ljubi, a ostáli	A
trudno? Ali vínce Vam	jo	je zmešalo, ali so	A
zmešalo, ali so Vam	jo	besede naše, ali morda	A
devíco. Ali kadar prime	jo	za nogo - oh za golo	A
pokoro, ali sámi ste si	jo	izbrali?“ In razlega	A
mi loví devíco. Príme	jo	za nogi v plesu hitrem	A
plesu hitrem, in objáme	jo	za mêhki nôgi z drúgo	A
prebeli, in potegne	jo	na svoje srce; in utrujen	A
je večno, duševnih	jo	réšil veríg. A čuj	A
kot dál bi ti v službo	jo	Bog. Svobóda je prosta	A
tvojemu v spomin nekdàj	jo	vzel je Alboin? O	A
III Objame spanec	jo	mehák nji bliža lahen	A
meni, koplje v zemlji	jo	neposvečeni. Črno krsto	A
svetle: trije hlapci	jo	nesó na ramah; vse	A
porosijo, in pritisne	jo	na burne prsi. In od	A
noče, bratje, vzemi si	jo,	kdor jo hoče.‘ In stemnílo	A
bratje, vzemi si jo, kdor	jo	hoče.‘ In stemnílo	A
sreče. Kaj bi moglo	jo	umeti? Saj je nehalo	A
in dneh otožnih ti	jo	milostno varuj! To	A
ljubezen iz polne bom čaše	jo	pil kedàr se mi čaša	A
se mi čaša izprazni,	jo	bodem pa znova nalíl.	A
te. Kedàr presrečen	jo	objamem, in se vzdramiš	A
ljubezni. Jaz ponesem	jo,	ljubezen sveto med	A
morjé; oj veter, odnesi	jo	daleč v svet, da več	A
nesrečno srcé bi našlo	jo	na konci svetá, na	A
gledam v lepih tvojih	jo	očéh ... Oj premila	A
strastnó, on ljubi	jo	še bolj srčnó, odtrga	A
bolj srčnó, odtrga	jo	z drznó rokó. In	A
rokó. In ko na prsi	jo	pripnè, lepota njena	A
enkràt ... Ali kdó pozná	jo	rádost če jo píje le	A
pozná jo rádost če	jo	píje le enkràt?...	A
cvètel zàme raj, pa	jo	Ali onečasti - kaj	A
MIGNON Poznaš	jo	li deželo [nečitljivo	A
lávor šepetá ... Poznaš	jo	li? Oj ljubček moj	A
če bi ona znala kakó	jo	ljubim prestrastnó	A
róko podájam že ti	jo	v slovó. Takó težkó	A
mi je svetílo, pa če	jo	zgrešil je poglèd srcé	A
Naj le nesó pokopat	jo	pomlád nočí viharne	A
je smrt ...“ In objame	jo;	a tiho, strahom šepetá	A
strmí, - kako bi objel	jo	pretesnó, kako bi poljubil	A
pretesnó, kako bi poljubil	jo	pregorkó. Za njó	A
vas ... V visokem snegu	jo	zavijem naravnost v	A
oskrunil, ubil sem	jo	- o dolg račun, ki	A
s seboj, da ljubim	jo	kot nekdaj. Kakó	A
je srcé želi, kedàr	jo	vidijo oči. O Bog dobrotni	A
pokoj daj, ti sprejmi	jo	v nebeški raj!“ Ko	A
lepa, pol strašna, ki si	jo	kličem v spomin, kadar	A
brezkončni lepoti, ki so	jo	gledale moje zatisnjene	A
ne zadušila v nji, sem	jo	prilagodil okoliščinam	A
prilagodil okoliščinam ter sem	jo	temeljito oškropil z gnojnico	A
prihaja na dan. Lahko	jo	je omazati - in omazal	A
omazati - in omazal sem	jo	že takó zeló - ali ugasiti	A
gotovo znana tudi tebi, ker	jo	pripovedujem ob vsaki	A
strmí, -- kakó bi objel	jo	pretesnó, kakó bi poljubil	A
pretesnó, kakó bi poljubil	jo	pregorkó. Za njó	A
vas: V visokem snegu	jo	zavijem, naravnost	A
s seboj, da ljubim	jo,	kot nekdaj. Kakó	A
roke pred bogínjo pa	jo	molil z glasom srečepolnim	A
zarad zlate krone, ki	jo	nosiš na ponosni glavi	A
dni prihodnjih, da	jo	vidim, iz nebá pošljíte	A
onesreči, -- póšljite	jo	prédme, da jo vidim!“	A
póšljite jo prédme, da	jo	vidim!“ Ali črna noč	A
domačo zemljó ... Da v roki	jo	puščam tvoji, kakó	A
je srcé želí, kedàr	jo	vidijo očí ... O bog	A
pókoj daj, ti vzprejmi	jo	v nebeški raj ...“ Ko	A
krasna zemlja? Da imel bi	jo	pod žezlom svojim vso	A
103 . / bíl iztrgal	jo	z nasilno róko ... A	A
nasilno róko ... A imej	jo,	zemljo dedov mojih,	A
vzela mi tí, da pil bi	jo	v sladkih spomínih,	A
podobo tvojo in del sem	jo	na steno v zlat okvir	A
nagnila glavo in jaz sem	jo	objemal krog pasú.	A
pravíco, da ponesem	jo	v mesníco.“ Maček pravi	A
”V tó‐le skrinjo sem	jo	vtaknil; ali kdo jo	A
jo vtaknil; ali kdo	jo	je izmaknil, sam ne	A
čudotvorno, v sanjah	jo	je videl daljnožarko	A
prikazala slepcu, videl	jo	je ob poslednji uri,	A
le eno željó: nazaj	jo	zabodi puščico globoko	A
čaka in čaka in čaka, da	jo	povabiš spet nazaj v njen	A
ne stokaj, se zaljubi,	jo	(ga) dobro zavrti, čisto	A
zavrti, čisto do smrti;	jo	poljubi, zabubi, poroči	A
prav nič ti ne ostane, če	jo	izdaš! Kajti ničesar nimaš	A
svojim lažem ‒ z nožem	jo	seka, in plenja, in z	A
življenja starke, ki sem	jo	nekoč poznal. Živela je	A
oklepal njene jaz. In	jo	je stisnila ‒ tako močno	A
grinjavost ‒ bolezen, ki	jo	povzročajo pršice; pršičavost	A
rože, da za klobuk si	jo	pripnem, a glejte, nimam	A
v lepote večnost, ki	jo	kerub moli, v dobroto	A
voza vasi in sela spomin	jo	oživi. Zdravstvuj, Marija	A
cvesti roži, sneg skrije	jo	z nočjo. Marija, vere	A
poljane slana pade, pomlad	jo	oživi. Kostanji, lipe	A
v lepote večnost, ki	jo	kerub moli, v dobroto	A
čebela je! Grud prostrana	jo	napojila je, z božjo pomočjo	A
narava cela se, kot močil	jo	s solzami bi ‒ Tak tiho	A
hrepenenja. Ptička mi	jo	žvrgoli, starci zanjo	A
kmečko pesem, čul sem	jo,	jo čuti še čem.‒	A
kmečko pesem, čul sem jo,	jo	čuti še čem.‒	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani