A mračno gleda zdaj mi v svet oko; šaljivost rakom žvižgat, ribam gost je šla zdaj žèla mojega bridkost.
V In ti si tega kriva, odaliska, golobček moj, belà trnjolica, prevzetni pav, ne, ne, vijolica, ki roka hrepeneč jo k prsim stiska. Li veš, kako vsled sončnega obiska žarnó blešči dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvetè, drhti, kako od sreče vriska!...