jo (1.501-1.600)

Majol′ka ... Le primi	jo	za roče, naj teče, kakor	A
desetih mostov. Dajte nam	jo,	dajte nam jo, naša draga	A
Dajte nam jo, dajte nam	jo,	naša draga mati! Aj, aj	A
draga mati. »Ne dam ti	jo,	ne dam ti jo, lagov si	A
Ne dam ti jo, ne dam ti	jo,	lagov si bradati!« Aj	A
lagov si bradati. »Raj	jo	hočem, raj jo hočem v	A
bradati. »Raj jo hočem, raj	jo	hočem v skrinjo zaklepati	A
šestnajst let. Še štir′ leta	jo	bom čakal, ja, ja, da	A
dvajset let. Cela žlahta mi	jo	brani, ja, ja, ker je	A
priti, narahlo poklicati	jo!	Moja ljub′ca je s postelje	A
Velike ne maram, zapodil bi	jo,	bojim se, da nosil bi	A
četud′ ima grad, če bi	jo	poljubljal, bi zlomil	A
čredo pasla, kot je pasla	jo	nekdaj. Na Gorenjskem	A
kri pravico, ki terja	jo	naš dom. Draga mati je	A
ujel. In ko mu res vzame	jo	smrt, okoli se plazi potrt	A
pa ima zalo dekle, ta	jo	težko zapusti. Ko bi drugega	A
Oj, drevi gremo snubit	jo	Oj, drevi gremo snubit	A
Oj, drevi gremo snubit	jo,	tidreja, tidreja, po tisti	A
glih na žnabeljček sem	jo	jaz kušnil, pa glih na	A
glih na žnabeljček sem	jo	jaz kušnil, pa glih na	A
mlado, o, le dajte mi	jo.	Če je nečete dat′, o,	A
nečete dat′, o, le ′mejte	jo,	gor na peč jo ložite,	A
′mejte jo, gor na peč	jo	ložite, tam gor naj se	A
včasih moje b′lo, zdaj	jo	pa drug′ falotje zapeljujejo	A
žagamo, a jaz pa le počas′	jo	režem k ljub′ci v vas	A
na čevelj švedra. Jaz	jo	bom navadil, da bo na	A
korajžen mladen′č. Prav milo	jo	vpraša: Oj, deklica ti	A
že ajda zori, en deklič	jo	žanje, jo glav′ca boli	A
zori, en deklič jo žanje,	jo	glav′ca boli, jo glav	A
žanje, jo glav′ca boli,	jo	glav′ca boli, prav zares	A
prav zares. Tri dni	jo	že žanje, tri snopke ima	A
mano šla. Povsod sem	jo	že iskal, nikjer je najti	A
ker zdaj vas kakor nas,	jo	srčno branit′ kliče čas	A
Prišla bo pomlad, učakal bi	jo	rad, da bi zdrav, vesel	A
cvetko, dekle zalo, da si	jo	na prsi pripnem, za spomin	A
planincah naj cveto. Ako bi	jo	utrgala, rožica bi umirala	A
obljubi, kot ima, samo da	jo	zapelja, potem se videt	A
žalostjo obdana, močno	jo	skrbi, srce jo boli, noč	A
močno jo skrbi, srce	jo	boli, noč in dan solze	A
zlata rumeni, žanjica	jo	požet′ hiti. To je veselje	A
/ . / stran 365 . /	Jo	rajtam zapeljati, potem	A
prvikrat, prvikrat, dobil	jo	je ta prvikrat, prvikrat	A
drugikrat, drugikrat, dobil	jo	je ta drugikrat, drugikrat	A
tretjikrat, tretjikrat, dobil	jo	je vsakokrat, vsakokrat	A
pa čem si drugo zbrati,	jo	peljati pred oltar, prstan	A
stran 402 . / Da b′	jo,	Bog daj, da b′ jo, Bog	A
b′ jo, Bog daj, da b′	jo,	Bog daj, v našo goro dela	A
v našo goro dela! Ona	jo	je, ona jo je v našo goro	A
dela! Ona jo je, ona	jo	je v našo goro dela.	A
misliš dobiti na tujem	jo	kje? Je marsikdo hodil	A
pogrebu neso. Pa če	jo	nesejo, le naj jo neso	A
Pa če jo nesejo, le naj	jo	neso, saj dlje je ne bodo	A
kropiti pa ne, kropile	jo	bodo le moje solze. Pokopale	A
stran 15 . / Pokopale	jo	bodo le moje roke, krog	A
ribico zajela. Ribica	jo	prosila: »Oj pusti me	A
rožmarin!« »Ja bi ti	jo	rada dala, al′ sem žalostna	A
kapco kosmato, da bi	jo	nosiv pobiček moj. Ko	A
vsnubila, bridka žalost	jo	umorila.« Spanjšice ble	A
vsnubila, bridka žalost	jo	vmorila.« [ Idrija ] Ljubezen	A
žepece tolarov ma. Sem	jo	prosa za enga al dva,	A
daníca, zvezda jútranja.	Jo	ugleda dekle prelepó,	A
vzel, bom zmerom vesel:	jo	žiher skloftam, pa objamem	A
žiher skloftam, pa objamem	jo	sam. [ Vrsno ]	A
stol: Jaz pa sem zahuško:	jo	‒ pa sem šo! [ Miklavž	A
tista baba? V hrib sem	jo	pokopav. Kje je tisti	A
tista voda? Golobčki so	jo	popili. Kje so tist′ golobčk	A
pa takó, pa takó: »Kir	jo	doteče, tega bo, tega	A
jagodo od grozda. Da b′	jo,	bog daj, da b′ jo, bog	A
b′ jo, bog daj, da b′	jo,	bog daj, v naše gore dela	A
v naše gore dela! Ona	jo	je, ona jo je v naše gore	A
dela! Ona jo je, ona	jo	je v naše gore dela: naše	A
rade Še je rosa da si	jo	v lica vtrem Malo sem	A
Tratami, med katerimi	jo	»preplanja severnica«	A
preplanja severnica«, ki	jo	»zaprede v mrak kot kresnico	A
preplaviti kožo z vročico in	jo	splakniti s snežino.	A
stebel Sledi po travi ki	jo	je soparina mojih pazduh	A
Raje žarči toplino, ki	jo	pač potrebuje vsako bitje	A
igro. Igri se preda,	jo	živi in nas s pesmico	A
77 . / vseobsežna«, da	jo	je »užitek v pest stisniti	A
nas, enega za drugim, da	jo	vsak svoj košček odtali	A
znova umreti. Vzemi	jo	enkrat, le enkrat s seboj	A
legla vanj čakajoč, da	jo	prežene čas. Hladne blazine	A
kjer vse pripravljeno	jo	znova sprejme v topli	A
lačen in nag! Verjameš,	jo	ceniš, neguješ vse dni	A
sneg za snegom poteptal	jo	je? V šumenju mehkih bi	A
krvav povoj v navadi, ki	jo	udomačuje v tele kraje	A
mi telo kot mlado rž.	Jo	vetrov skrotoviči skruni	A
skruni žig in bridka toča	jo	spreminja v krš. Grobar	A
upogne me skruna srajca, ki	jo	bom nečed odvrgel, da	A
horej, predan zajetju	jo	bom sam začul. In to bo	A
tuje. Predan zajetju	jo	bom sam začul penico potov	A
megle vzel za golobe, da	jo	spoznajo v svoji smrtni	A
visi na mojem vratu.	Jo	nosim v mraku in po divjem	A
Kot slabo vest zaklenem	jo	v dukatu. Nevihta brusi	A
Vendar za dobro vilo	jo	spozna ‒ otrok razsodnost	A
krono Izraela, so angeli	jo	hitro odložili. V obleki	A
pojdem srajco prat, obesim	jo	na leso, kole prečne.	A
belih skled, odsevajo	jo	dečki rdečelični, ko hodijo	A
umrljivost ‒ ‒ sposoja si	jo	od smrti. Lepe so vse	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani