Mogla umreti ni stara Sibila, de so prinesli ji z doma prsti; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži. V zemlji slovenski, v predragi deželi, ki si jo ljubil presrčno ves čas; v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdéj íma grob komej za nas. Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči; trčimo, bratje! še vince se smeja, dolgo Smoletov spomin naj živi!