A glej, kako naj ti pristan odpre, kako naj te valov, neviht obvarje, ko zvezda-ljubica le vame zre... Tantal Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine. Pogledov žarnih tvojih, najmileja, želim in ustnic méda, lic miline, a kaj - ko je med nama taka meja, ki je ne tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja, ki meni vedno begaš iz bližine.