Stojé po licah jima kaplje vroče, objeta sta, ko bi bila telesa en′ga, spustiti žnabel žnabla noče; si z lev′ga óča, desnega očesa jok briše, ki ga skriti ni mogoče, ko vidi v táko žalost nju vtopljene, in de tolažbe zanje ni nobene. Bi spomnil njima zmage večno slavo, ak bi, de jo doseči móč je, sodil; al preveliko trumo je čez Dravo po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil. Se možu zdi, de gre le v smrt krvavo, brez de bi vero, brate osvobodil. ‒