Vijolica V krasnì živela je nekdàj poljani, kjer v travah se srebrn potoček vije; metuljčki, videti nje lepotije, in drugi ljubčeki krog nje so zbrani. Zato upre očesci k nebu vdani, naj reši jo nevarne tovaršije, naj jo v samoto tiho, revo, skrije, ker zdaj v nevarnosti je neprestani. Usliši Bog molitvico naivno in presadi v samoto cvetko divno.