Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tožbo mojga bled′ga, vel′ga lica, de jo ljubim. Prebivál′ša mojga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.