Ko je minul, kar misli, de bo v sili zlatá mu treba, si od mož ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili. “Kar Staroslav zlatá še hrani zame, daj ga sirotam,” reče Bogomili, se bliža ji, presrčno jo objame, molče poda desnico ji k slovesi, solzé stojijo v vsakem mu očesi. “O čakaj, mi dopolni prošnjo eno! préd ko se lóč′va,” Bogomila pravi, “de mi v skrbeh ne bo srcé utopljeno, de lóžej se bridkosti v bran postavi, préd, ko greš v Oglej čez goró zeleno, se pričo mene odpovej zmotnjavi, dokler te posveti krst, se zamúdi, voda je blizo, in duhovni tudi.”