Tožilo se je Korneliji po očetu; a na vprašanje, kako ji ugaja v gradu, je Viljem dobil tako prijazen odgovor, da je takoj pristavil, naj ostane dlje časa tu. »Čemu vam neki bom!« je odvrnila deklica, in vročina, ki ji je obšla lica, jo je poučila, kako nepremišljeno je odgovorila. Hitro je navedla govor na nevarne čase, na vojsko s cesarjem, na nemirne sosede in opozorila mladeniča na konjika, ki je hitro jezdil po prašni cesti gor.