nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Zdaj smo sami, rečejo, naše srce je polje in luč v naših očeh, mirna molitev se vnema v spokojnem blagoslovljenem krogu, oznanilo pravičnosti, radostna zbranost brezbožnikov ob modrem cigaretnem dimu, pipi miru v prijazni enakosti od ust do ust, cigareta, pipa miru od ust do ust, topla vlaga na ustniku, beseda neizgovorjena, da se radostno petje ob nemem pričakovanju spočenja nekje v prsih in svetil votli modri krog neba pada k našim sklonjenim glavam, zdaj tistim, ki vejo, da je trenutek pozabe, ko dišijo oblačila in kože brez vsakršne moči, brez moči za strogo nasilno dejanje v razpuščenih udih, vroči občutki toplote in prijaznosti in je mesto spodaj razlito s svojimi lučmi, otok svetlobe v morju, spodaj, na gori svetosti v krogu od luči svetla jasna obličja, zamaknjena v razodetje cigaretnega dima, rumenega, zlatega vina od ust do ust, beseda v grlu, nema, žlahtna resnica, ki ne najde poti v obliko besede, v njen zvok, v njeno mesnato težo, tolažba za ponižanja brez
zvijačnega jezika, pesem stopinj Salomonova, plačilo enakosti, zbranosti je sad telesni, prihajajoč iz drhteče kože in tople notranjosti, iz nemih oči, vse naokrog mirno nebo in spodaj padajoča dežela, pobočje k mestu, pobočje brez poti in ciljev.
Načrti srca brez ciljev, zgolj modre ustne, oklepajoče ustnik z blago travo gospodovo, in roke, ki se zavejo svojega tipa, svojih nežnih poti po telesu, dediščina starih časov na gori, ki se poslednja ni pogreznila v težo zemlje brez prošnje in zahteve, kretnje, od nikogar poklicane, nikogar ukazovane, se spočenjajo v prijazne, okrogle gibe, poteze, ki mirijo telo, da se zbira okrog sladljivega drhtenja kože, tihega planja krvi, blage ploščadi zamaknjenih obrazov s toplo zemljo, s pomladno travo pod seboj, in že se razmika teža noči težkega dneva, že se redči nebo, blaga mehka trava vse naokrog, svetla vonjhava trava, ki rodi zemljo - ki rodi zemljo v gozdnem miru v travi z blago cigareto z rumenim
vinskim lesketom in se roke pijane dvigujejo k bokom, kjer se kotalika speči mehki izvir, trnuljčica, prastari greh z neponarejeno vesoljno skladnostjo, ker se dišeča koža razcveta pod vlažnimi dlanmi - tiho bolečino, rezilo svojega telesa, čuti Pavel Vatovic, tujec v druščini, popolni, globoki in mirni, z neznanim videnjem v očeh, tiho razpadanje prsti sluti pod seboj in zmeraj razbira svoj spačeni obraz, svojo smrtno senco - svoj mrtvi glas sliši in vse noči začuti na svojem telesu, vse mirne, začudene oči, omotično zavest v njih, zemljo poslušajo, dihanje, razpadanje prsti slišijo, za vse neznane skrivnosti vejo, vse mere, vse meje sveta in njegova razžrtost, ves žgoči dan, ki mirno počiva v telesu, se zdaj v razpoki prebuja, da sliši svoj glas, da vse oči vrtajo nove in nove razpoke, da se dan prebuja, daljša v to mirno blodno uro - samoto začuti, neskladje okolja, svojo posebnost, izgnanec, vendar se zbira, ureja, da gre čas čez, pušča, da gre temni čas čez, ko znova
vlažna dlan zadaj za srajco in razgorela koža v razvlečeno dolgo srhljivo površino, visoka pesem tvoje roke, knežja hči - o šulamljanka, vstani v tej temni noči, pojdi z menoj zapusti prijatelje, pojdiva ven na polje, prenočujva v vaseh, zgodaj vstaniva in pojdiva k vinogradom, poglejva, ali dela vinska trta popke ali se njen cvet odpira in ali cveto margaranove jablane, tam mi daš ljubezni svoje - Pavlu Vatovicu pa se v žgočem drobovju spočenja poslednji ostanek vročega dne, prebuja se za trenutek potišano sonce in reka, da začuti v rokah silno moč pod jablano, ko zbuja k ljubezni, k bolečini, k rezilu, ostrini sveta - ko se odsotna, omamljena pod njegovim težkim telesom prepušča, ko se prepušča jutranja zarja, priležnica, s svojim žarom, ognjem, plamenom gospodovim, ko sprejema njegove roke previdne, ko ponuja svoje grozdnate prsi, mehko toploto med nogami - Pavlu Vatovicu pa se odpira v prsih ves težki razbeljeni dan, temne sence v očeh, srcabitje silnih kladiv, topa
zaobljenost mesa, planja krvi, velik objem zemlje rodnice tople pod rokami magmaste težke, tople, velike - ko gleda črno nebo, z zemljo spojeno in usta tvoja kakor najboljše vino, vdana v težo zemlje in misel, nič, v teži, toploti telesa, ki mojemu ljubemu gladko teče, ki daje govor spečim v bolečini, njeno telo, zemeljsko čudežno sphano, razprto, jaz sem ljubega svojega in njegovo poželenje je po meni, ko prihaja ko ogenj, plamen grabi v prazno voščeni zrak - da zbuja njeno telo zeleno mladiko, da mu v prazni prsni votlini veliki udarci srca neznane podobe, priležnica moja, s hašišem, vinom, omamo, toploto plamenom v krvi - z dihanjem njenim v ušesih, dahom odmeva zemeljskega, z žejo, stopinjo krvi, z neznanskimi vzgibi, nočnimi udi, s plamenečim sovraštvom belega dne, s kleščami zublji rano razrezano, razkosano žilo telesa odprtega, stisko v grlu razprta žila razkosana, razrezano telo ranjeno / belo belo belo telo razprto / žila, krvi polna, naphana, polna modra žila
razrezana razrezan, pravi Pavel Vatovic, razrezana žila, razkosana, mrtva pod menoj - saj mrtva, mrtva, z zemljo spojena, pravi, zdaj mati zemlja rodnica, pravi, dviguje ohlapno roko, z zemljo spojena, ponavlja Pavel Vatovic in se z nenadnim čudnim nenadejanim redoljubjem skloni, z ustnicami se dotakne belih kolen, po pregibu bedra podrsa do zlate dlačice, mehko, oblo, mirno, belo teko, ko gre čisto nalahno in previdno gor, da bela roka, položena, mirna, bela, položena na topli travi, rahel trepet in neznan vzgib, da se premaknepremakne, da zaniha v praznem prostoru in s prsti mirno poboža po temenu, laseh, pritisne tople ustnice vroče v središču sveta, kjer zemeljski sok da potem Pavel Vatovic tak nasmeh, čudež reče, čudež, od mrtvih obudil, jezus, od mrtvih deklica vstala s hladnih grobov temin, vstani, vstani, vstani in pojdi - zategla, momljajoča glasba, ko se vračata in jih zdaleč ugledata, gručo zarotniško, strnjeno v krogu, svojim skrivnostim posvečeno, neznan jezik,
neznane besede izgovarjajočo, s svojimi votlimi, nasmehljanimi očmi v zemljo in nebo začudeno se ozirajo vanju, o potnika daljna, rečejo, vrnila sta se v rodni kraj Itako, sami prijazni, smehljajoči obrazi vsenaokrog, da Pavel Vatovic ne ve kaj s svojim telesom, kretnjami, izobčenec, tujec, Itaka, tuja, daljna obrežja, moj dom, reče nenadoma, daljna obrežja in v dlani čvrst oklep hladne steklenice hladnega vina, po grlu rezek klokot brez konca in kraja v brezno, brezdno se zliva zlati rizling, vinska trta slovenska, da mu pred očmi zapleše od rodoljubja vročega dne, krvavega sonca, oblaka, ob boku mesta vsi zamaknjeni prijazni obrazi naokrog, tujec, neznanec, bolni del organizma, bolni izločeni, in mu po vročem grlu teče tak potok brez konca in kraja, žeja saharska, velika povodenj ugaša vročo ljubezen v grlu, ljubezen moja, slovenija, domovina, organizem bolni, družba, nenadoma reče in na ves glas, da vsi pogledajo, vse vroče ulice mu plešejo pred očmi, da se sunkovito obrne in
zagleda speče mesto, temno črno žival, ki diha, da se njeno sopenje sliši sem gor skozi krvave zastore, vidi težko počivajočo žival in s silnim zamahom, švistom, ki razkolje temo na dvoje, zaluča prazno steklenico dol na mesto med ulice, hiše reko mostove tja dol tja dol grem reče zdaj bom ranil spečo žival Čisto sam gre dol k mrtvemu mestu. Kamenje in grušč se mu drobita pod koraki, strmina se nagiblje in vsak hip začuti spodaj pod nogami velik prazen prostor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani