‒ In ti, neumnica mlečnozoba, pripravljaj se, da boš vredna žena gospoda Vita Lazarja, ki je pošten in moder mož, kakor je bil njegov sveti patron, ne pa taka ničemrnost in gizdavost kakor ta krojač.« »Oh teta, kako ste hudi!« se smeje deklica; »toda gospod Mavroh mora vendar imeti najlepšo obleko, ker si jo dela sam; in on s tem tudi ljudi k sebi vabi.« Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni opazki, a pozvonilo je v cerkvi in hitela je spet snemat svoj molek.