zdaj (1.501-1.600)

v trenutek sreče tako naivno in pohlevno ‒	Zdaj	prišla so srednja leta, prisegajoč na resnost	A
solze več za pokopano vlogo bebavega sluge.	Zdaj	dihaš s srcem in jekleno dušo ‒ Zdaj si spoznal	A
Zdaj dihaš s srcem in jekleno dušo ‒	Zdaj	si spoznal njegovo krvavečo sušo ‒ MODERNI	A
nebo, je jasno nebo. . / . / stran 41 . /	ZDAJ	Zdaj ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho, prijatelj	A
je jasno nebo. . / . / stran 41 . / ZDAJ	Zdaj	ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho, prijatelj stari	A
ki to nisi več ‒ si kdaj sploh zares bil?	Zdaj	je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh; ja, to so	A
v kaj se razcveti cvet mladostnega obeta.	Zdaj	sediš v svoji zapuščeni kamri, pestuješ pepel	A
kjer včeraj vrelo je goreče sonce tvojih sanj,	zdaj	trese se prezebli piš srca, ki ga je z vsakim	A
bilo, ko sem plezal po češnji, ki je ni več (	zdaj	tu razklan spomenik betonski duši le še stoji	A
Je tvoja žalost kaj manj grenka? Kje	zdaj	tava tvoja duša?Kaj zdaj skuša?	A
Kje zdaj tava tvoja duša? Kaj	zdaj	skuša? Kdo sedi v tvojem naročju in je kavo	A
in je kavo in kruh iz tvoje skodele? Za kom	zdaj	tekaš po njivi in se jeziš, ker taca po solati	A
izpod neba, kot kropila siva megla zemljo bi	zdaj	‒ mrtveca. Brez zelenja in življenja se razteza	A
okno bijo, za drugo spet druga počasi, težko.	Zdaj	pa zdaj zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se	A
za drugo spet druga počasi, težko. Zdaj pa	zdaj	zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se sad zadnji	A
in mraz, res hvala za slabe mu dni, le padaj	zdaj	sneg, pa na daleč okrog, in revščino našo zakrij	A
pozabiti trud in skrbi; pozabil jaz mnogo sem,	zdaj	pa je zima, pozimi pa vse oživi. Tam v krčmi	A
za potjo, za javorno mizo sedi vsak najraje	zdaj	in kadi ‒ in zažene tam Bolka ogorek, da trikrat	A
Namenil sem se v trg pogledat, kjer velika bo maša	zdaj.	A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si	A
! Potlej odšel je kot lep spomin ...	zdaj	čakam od tuge molčim. Pesem Zapela sinica	A
ni nikjer ‒ jaz pa bi dal ti ves svoj sad ...	Zdaj	časa ni, zdaj je večer, odšlo je sonce na zapad	A
jaz pa bi dal ti ves svoj sad ... Zdaj časa ni,	zdaj	je večer, odšlo je sonce na zapad. Pesem Kak	A
/ . / stran 55 . / Fin de siecle 1 Kje	zdaj	si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj	A
1 Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu	zdaj	sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš?	A
samo noči izdih je to nezvan ‒ Koga zavračaš	zdaj	s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih	A
prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si	zdaj,	ne čuj! 3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe	A
s svobodo se ženil za Karavankami! In z njo	zdaj	pirujem in s prijatlji okrog, in kar bog da	A
drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src	zdaj	zvestih čaka, znanih ... Zopet vlak bo tukaj	A
sijaj in mi smo se razšli, prijazni že več niso	zdaj	ljudje, ki so nam prej bili ‒ Prešle, mrtve	A
smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni	zdaj,	nekdaj drugačni vi. Prostost Ta molk, taka	A
brez vse radosti mil, nevesel ‒ zlati čas!	Zdaj	vsa prelest, prostost kot bi pala k nogam ‒	A
/ . / stran 11 . / FIN DE SIÈCLE I Kje	zdaj	si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj	A
I Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu	zdaj	sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš?	A
samo noči izdih je to nezvan ‒ Koga zavračaš	zdaj	s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih	A
prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si	zdaj,	ne čuj! III Srce je žalostno in bolno od tesnobe	A
drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src	zdaj	zvestih čaka, znanih ... Zopet vlak bo tukaj	A
mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi	zdaj	po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to spet s	A
napojila je, z božjo pomočjo vase skrila je.	Zdaj	stoji, diši, na daljave blešči, ko golob mi	A
praproti se zibljejo v poletno noč. Cvetov	zdaj	čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic	A
na ustih gredo, v klobukih širokih gredo in	zdaj	z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebirajo	A
klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in	zdaj	z levo roko piščali prebirajo žalostno, da nikoli	A
da lepega sveta sem čakal, oh, tako težko ‒?	Zdaj	velik vzrastel sem, a v srcu pusta je ravan	A
nazaj. Vsi ti dnevi, Jurjevi dnevi v deželi so	zdaj.	Sveti Jurij ta ni pa le cvetni maj, sveti Jurij	A
klila ljubezen si moja, cvela si letne dni.	Zdaj	te ni, sonce rumeno, tiho počiva polje, golo	A
polje, golo je in pokošeno, daleč oblaki beže.	Zdaj	te ni, ljubica moja, in kje miru zdaj dobim	A
beže. Zdaj te ni, ljubica moja, in kje miru	zdaj	dobim? Ni te več; i od pokoja, i od miru zdaj	A
zdaj dobim? Ni te več; i od pokoja, i od miru	zdaj	bežim. Ven bežim v polje samotno, še in še daleč	A
dobil in ‒ moral bi kaditi! Nazaj prišel sem	zdaj	teman in sit ves vsake tlake; kadil bi le svoj	A
mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi	zdaj	po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to spet s	A
Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj	zdaj	ste ve, postelj dolga in široka, v baldahinu	A
bil to je čas cveteč, to bila je vesela vesna,	zdaj	ni več, ta čas je preč, in modra sva oba in	A
zgubile prejšnji so sijaj, ne vem več, kaj v njih	zdaj	žari ti, vdanost, mislim, bila v njih nekdaj	A
vdanost, mislim, bila v njih nekdaj, in kes je	zdaj	v njih morebiti. In morebiti le je hladnost	A
praproti se zibljejo v poletno noč. Cvetov	zdaj	čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic	A
napojila je, z božjo pomočjo vase skrila je.	Zdaj	stoji, diši, na daljave blešči, ko golob mi	A
na ustnih gredo, v klobukih širokih gredo in	zdaj	z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebirajo	A
klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in	zdaj	z levo roko piščali prebirajo žalostno, da nikoli	A
/ . / stran 76 . / »Čuj, dragi, le pojdi	zdaj,	pojdi nazaj in jutri sem, jutri spet pridi;	A
vrba žaluje, tam svetu se luč izmed smrek.	Zdaj	tukaj, zdaj tamkaj ‒ ko zvezdica šviga, izginja	A
tam svetu se luč izmed smrek. Zdaj tukaj,	zdaj	tamkaj ‒ ko zvezdica šviga, izginja, prihaja	A
in Vedomca nikjer že več ni. »Sto vragov!«	zdaj	šele se strezne, a ožgan in brez brk, oh, župan	A
polnoči pogledal sem na nebo visoko. Za mano	zdaj	je mesto in tlaki kamenitni, vse vrgel sem na	A
drugje po listju kos se spenja; v vas k srcu	zdaj	srce hiti, a iz nebes ‒ vsa božja srenja! Notranjs	A
krčmar, in še za suhoto. Pridi, dekle, pridi	zdaj,	s tabo se oženim! In domenil sem se ž njo in	A
‒ a ne samo ko kamen stanovitna, kot si do	zdaj	bila! Kot iz tihe, zabljene kapele Kot iz	A
preletavajo, in dež lije na zemljo; v kmečki hiši še	zdaj	ne spavajo trije bratje nocoj. Trije bratje	A
sinovi še, bratje takoj. »Hodil po svetu do	zdaj	si okrog, pustil nas, pojdi, odpusti ti Bog	A
glumačev, prepravljena v kositrne vojake, a	zdaj	le drugo polnoč čakajo, da zopet zažive igrače	A
popisovalec stanj ... Bila je huda dilema in je še	zdaj:	Kaj se bo zgodilo, bom postal pameten ali pomemben	A
www.omnibus.se/beseda) I Ne bo še konca?	Zdaj	mi je zadosti, do vrha jeza mi je prikipela	A
osli, ne pride se prehitro nam do mésa. A	zdaj	počivajo naj drugi posli, zagosti čem v kosmata	A
daješ hvalo; s častjo poprej si se imenovalo,	zdaj	si ne upaš v družbo več sosedno. Kako ti z blagom	A
peči«! Prej z blagom si okrog po hišah hodil,	zdaj	jeli vsi samí so k tebi teči; kako še dolgo	A
hotel Vam zapeti za hvalo, ki iz srca mi izvira;	zdaj	vidim, prave nisem znal zadeti. Kar rekel sem	A
prestanka! Prej časa, novcev bilo je izguba,	zdaj	rodoljubje pase rodoljuba; skrbi za svoje	A
letelo, preveč se v jezi mi je tresla roka.	Zdaj	molči, jeza!‒ Žalost mi globoka v prijazne svojcev	A
vodníka! Porednost tvoja z nami je velika:	zdaj	skočiš brez potrebe, mi vsi skakamo; ko se ti	A
moč cvetočega je maja. Mirújte, zabavljivi	zdaj	»soneti«! XXXII »Na vse strani mahati brez	A
Srtínci, ostrozbadni prej junaki, zamolklo	zdaj,	otožno pobrenčavajo.‒	A
Dragó je vse, drag živež, draga mrva, težavno	zdaj	življenje siromaka je. Prislužka treba je za	A
peresa, kaj takega, da bode sad kreposti; do	zdaj	še nismo videli ničesa: ni dela, kjer potreba	A
»Ta stvar je lepa, dobra res v principi, a	zdaj	ne gre, neugodne so razmere; to je grdó, a dobro	A
zastavice«, v družini in v Čitalnici zabavice;	zdaj	maščevanju čas je zaželeni! Izpoved mojo čujte	A
po njej, neslaven stopa; kje mož kàj vreden	zdaj	se nam oglasi? Nekdaj so, bratje, bili drugi	A
trudíli! Na slabše vedno svet se preobrača; kdor	zdaj	pri nas za dom z mezincem gane, molí že roko	A
daljavi neizmernega prostora. Sercé mi žalost	zdaj	zaliti hoče, In zdaj ga sladko dviga mi veselje	A
prostora. Sercé mi žalost zdaj zaliti hoče, In	zdaj	ga sladko dviga mi veselje ‒‒ Rad bi govoril	A
‒‒ Vse to, kar si mi	zdaj	naštela, Vse to sem, in še več grešil; Kakó	A
naju nič ne bo; Zaspé tam tudi pevske sanje, Ki	zdaj	miru ti ne dadó. Ne kamna drazega, ne križa	A
možém, Česar bojim se, naravnost povém: Če še ne	zdaj,	pa dolgo ne bó ‒‒ Pa boš prodajala lastno teló	A
In drug bo tu sedèl veselo, Kjer jaz sedim	zdaj	nad tebó; Življenje njemu bo cvetelo, Ko mene	A
njim, Ki bo govoril tebi, njiva! Takó, ko jaz	zdaj	govorim! O mehka noč, pomladna noč!	A
le poj, vesél žvergoli, Cvetó ti zlati dnevi	zdaj;	Saj bolje pozno, ko nikoli; Bog meni táko srečo	A
žalostne sem dní, Izdihoval sem brez pomoči:	Zdaj,	zdaj mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v	A
žalostne sem dní, Izdihoval sem brez pomoči: Zdaj,	zdaj	mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v očí	A
mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v očí.	Zdaj	pa ste zopet tu, solzé! Tecite, curkom mi tecite	A
serce! se z menó; Med tuji svet je tebe gnalo ‒	Zdaj	vračaš se domú bolnó. Ne jokaj, da ti žalovanje	A
Sreče up je vgasnil meni, Moje nima želj sercé.	Zdaj	me zibljejo valovi, Rahla sapica pihljá; Jutri	A
polji hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman,	Zdaj	boš od tujca se poslovila. Za mano ti solzno	A
znance sem poznal nekdàj; Zató so mokra mi očesa	Zdaj,	ko se vračam v rojstni kraj. Germovje, ki je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani