nova beseda iz Slovenije
v trenutek sreče tako naivno in pohlevno ‒ | Zdaj | prišla so srednja leta, prisegajoč na resnost | A |
solze več za pokopano vlogo bebavega sluge. | Zdaj | dihaš s srcem in jekleno dušo ‒ Zdaj si spoznal | A |
Zdaj dihaš s srcem in jekleno dušo ‒ | Zdaj | si spoznal njegovo krvavečo sušo ‒ MODERNI | A |
nebo, je jasno nebo. . / . / stran 41 . / | ZDAJ | Zdaj ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho, prijatelj | A |
je jasno nebo. . / . / stran 41 . / ZDAJ | Zdaj | ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho, prijatelj stari | A |
ki to nisi več ‒ si kdaj sploh zares bil? | Zdaj | je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh; ja, to so | A |
v kaj se razcveti cvet mladostnega obeta. | Zdaj | sediš v svoji zapuščeni kamri, pestuješ pepel | A |
kjer včeraj vrelo je goreče sonce tvojih sanj, | zdaj | trese se prezebli piš srca, ki ga je z vsakim | A |
bilo, ko sem plezal po češnji, ki je ni več ( | zdaj | tu razklan spomenik betonski duši le še stoji | A |
Je tvoja žalost kaj manj grenka? Kje | zdaj | tava tvoja duša?Kaj zdaj skuša? | A |
Kje zdaj tava tvoja duša? Kaj | zdaj | skuša? Kdo sedi v tvojem naročju in je kavo | A |
in je kavo in kruh iz tvoje skodele? Za kom | zdaj | tekaš po njivi in se jeziš, ker taca po solati | A |
izpod neba, kot kropila siva megla zemljo bi | zdaj | ‒ mrtveca. Brez zelenja in življenja se razteza | A |
okno bijo, za drugo spet druga počasi, težko. | Zdaj | pa zdaj zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se | A |
za drugo spet druga počasi, težko. Zdaj pa | zdaj | zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se sad zadnji | A |
in mraz, res hvala za slabe mu dni, le padaj | zdaj | sneg, pa na daleč okrog, in revščino našo zakrij | A |
pozabiti trud in skrbi; pozabil jaz mnogo sem, | zdaj | pa je zima, pozimi pa vse oživi. Tam v krčmi | A |
za potjo, za javorno mizo sedi vsak najraje | zdaj | in kadi ‒ in zažene tam Bolka ogorek, da trikrat | A |
Namenil sem se v trg pogledat, kjer velika bo maša | zdaj. | A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si | A |
! Potlej odšel je kot lep spomin ... | zdaj | čakam od tuge molčim. Pesem Zapela sinica | A |
ni nikjer ‒ jaz pa bi dal ti ves svoj sad ... | Zdaj | časa ni, zdaj je večer, odšlo je sonce na zapad | A |
jaz pa bi dal ti ves svoj sad ... Zdaj časa ni, | zdaj | je večer, odšlo je sonce na zapad. Pesem Kak | A |
/ . / stran 55 . / Fin de siecle 1 Kje | zdaj | si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj | A |
1 Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu | zdaj | sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš? | A |
samo noči izdih je to nezvan ‒ Koga zavračaš | zdaj | s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih | A |
prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si | zdaj, | ne čuj! 3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe | A |
s svobodo se ženil za Karavankami! In z njo | zdaj | pirujem in s prijatlji okrog, in kar bog da | A |
drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src | zdaj | zvestih čaka, znanih ... Zopet vlak bo tukaj | A |
sijaj in mi smo se razšli, prijazni že več niso | zdaj | ljudje, ki so nam prej bili ‒ Prešle, mrtve | A |
smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni | zdaj, | nekdaj drugačni vi. Prostost Ta molk, taka | A |
brez vse radosti mil, nevesel ‒ zlati čas! | Zdaj | vsa prelest, prostost kot bi pala k nogam ‒ | A |
/ . / stran 11 . / FIN DE SIÈCLE I Kje | zdaj | si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj | A |
I Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu | zdaj | sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš? | A |
samo noči izdih je to nezvan ‒ Koga zavračaš | zdaj | s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih | A |
prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si | zdaj, | ne čuj! III Srce je žalostno in bolno od tesnobe | A |
drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src | zdaj | zvestih čaka, znanih ... Zopet vlak bo tukaj | A |
mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi | zdaj | po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to spet s | A |
napojila je, z božjo pomočjo vase skrila je. | Zdaj | stoji, diši, na daljave blešči, ko golob mi | A |
praproti se zibljejo v poletno noč. Cvetov | zdaj | čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic | A |
na ustih gredo, v klobukih širokih gredo in | zdaj | z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebirajo | A |
klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in | zdaj | z levo roko piščali prebirajo žalostno, da nikoli | A |
da lepega sveta sem čakal, oh, tako težko ‒? | Zdaj | velik vzrastel sem, a v srcu pusta je ravan | A |
nazaj. Vsi ti dnevi, Jurjevi dnevi v deželi so | zdaj. | Sveti Jurij ta ni pa le cvetni maj, sveti Jurij | A |
klila ljubezen si moja, cvela si letne dni. | Zdaj | te ni, sonce rumeno, tiho počiva polje, golo | A |
polje, golo je in pokošeno, daleč oblaki beže. | Zdaj | te ni, ljubica moja, in kje miru zdaj dobim | A |
beže. Zdaj te ni, ljubica moja, in kje miru | zdaj | dobim? Ni te več; i od pokoja, i od miru zdaj | A |
zdaj dobim? Ni te več; i od pokoja, i od miru | zdaj | bežim. Ven bežim v polje samotno, še in še daleč | A |
dobil in ‒ moral bi kaditi! Nazaj prišel sem | zdaj | teman in sit ves vsake tlake; kadil bi le svoj | A |
mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi | zdaj | po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to spet s | A |
Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj | zdaj | ste ve, postelj dolga in široka, v baldahinu | A |
bil to je čas cveteč, to bila je vesela vesna, | zdaj | ni več, ta čas je preč, in modra sva oba in | A |
zgubile prejšnji so sijaj, ne vem več, kaj v njih | zdaj | žari ti, vdanost, mislim, bila v njih nekdaj | A |
vdanost, mislim, bila v njih nekdaj, in kes je | zdaj | v njih morebiti. In morebiti le je hladnost | A |
praproti se zibljejo v poletno noč. Cvetov | zdaj | čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic | A |
napojila je, z božjo pomočjo vase skrila je. | Zdaj | stoji, diši, na daljave blešči, ko golob mi | A |
na ustnih gredo, v klobukih širokih gredo in | zdaj | z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebirajo | A |
klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in | zdaj | z levo roko piščali prebirajo žalostno, da nikoli | A |
/ . / stran 76 . / »Čuj, dragi, le pojdi | zdaj, | pojdi nazaj in jutri sem, jutri spet pridi; | A |
vrba žaluje, tam svetu se luč izmed smrek. | Zdaj | tukaj, zdaj tamkaj ‒ ko zvezdica šviga, izginja | A |
tam svetu se luč izmed smrek. Zdaj tukaj, | zdaj | tamkaj ‒ ko zvezdica šviga, izginja, prihaja | A |
in Vedomca nikjer že več ni. »Sto vragov!« | zdaj | šele se strezne, a ožgan in brez brk, oh, župan | A |
polnoči pogledal sem na nebo visoko. Za mano | zdaj | je mesto in tlaki kamenitni, vse vrgel sem na | A |
drugje po listju kos se spenja; v vas k srcu | zdaj | srce hiti, a iz nebes ‒ vsa božja srenja! Notranjs | A |
krčmar, in še za suhoto. Pridi, dekle, pridi | zdaj, | s tabo se oženim! In domenil sem se ž njo in | A |
‒ a ne samo ko kamen stanovitna, kot si do | zdaj | bila! Kot iz tihe, zabljene kapele Kot iz | A |
preletavajo, in dež lije na zemljo; v kmečki hiši še | zdaj | ne spavajo trije bratje nocoj. Trije bratje | A |
sinovi še, bratje takoj. »Hodil po svetu do | zdaj | si okrog, pustil nas, pojdi, odpusti ti Bog | A |
glumačev, prepravljena v kositrne vojake, a | zdaj | le drugo polnoč čakajo, da zopet zažive igrače | A |
popisovalec stanj ... Bila je huda dilema in je še | zdaj: | Kaj se bo zgodilo, bom postal pameten ali pomemben | A |
www.omnibus.se/beseda) I Ne bo še konca? | Zdaj | mi je zadosti, do vrha jeza mi je prikipela | A |
osli, ne pride se prehitro nam do mésa. A | zdaj | počivajo naj drugi posli, zagosti čem v kosmata | A |
daješ hvalo; s častjo poprej si se imenovalo, | zdaj | si ne upaš v družbo več sosedno. Kako ti z blagom | A |
peči«! Prej z blagom si okrog po hišah hodil, | zdaj | jeli vsi samí so k tebi teči; kako še dolgo | A |
hotel Vam zapeti za hvalo, ki iz srca mi izvira; | zdaj | vidim, prave nisem znal zadeti. Kar rekel sem | A |
prestanka! Prej časa, novcev bilo je izguba, | zdaj | rodoljubje pase rodoljuba; skrbi za svoje | A |
letelo, preveč se v jezi mi je tresla roka. | Zdaj | molči, jeza!‒ Žalost mi globoka v prijazne svojcev | A |
vodníka! Porednost tvoja z nami je velika: | zdaj | skočiš brez potrebe, mi vsi skakamo; ko se ti | A |
moč cvetočega je maja. Mirújte, zabavljivi | zdaj | »soneti«! XXXII »Na vse strani mahati brez | A |
Srtínci, ostrozbadni prej junaki, zamolklo | zdaj, | otožno pobrenčavajo.‒ | A |
Dragó je vse, drag živež, draga mrva, težavno | zdaj | življenje siromaka je. Prislužka treba je za | A |
peresa, kaj takega, da bode sad kreposti; do | zdaj | še nismo videli ničesa: ni dela, kjer potreba | A |
»Ta stvar je lepa, dobra res v principi, a | zdaj | ne gre, neugodne so razmere; to je grdó, a dobro | A |
zastavice«, v družini in v Čitalnici zabavice; | zdaj | maščevanju čas je zaželeni! Izpoved mojo čujte | A |
po njej, neslaven stopa; kje mož kàj vreden | zdaj | se nam oglasi? Nekdaj so, bratje, bili drugi | A |
trudíli! Na slabše vedno svet se preobrača; kdor | zdaj | pri nas za dom z mezincem gane, molí že roko | A |
daljavi neizmernega prostora. Sercé mi žalost | zdaj | zaliti hoče, In zdaj ga sladko dviga mi veselje | A |
prostora. Sercé mi žalost zdaj zaliti hoče, In | zdaj | ga sladko dviga mi veselje ‒‒ Rad bi govoril | A |
‒‒ Vse to, kar si mi | zdaj | naštela, Vse to sem, in še več grešil; Kakó | A |
naju nič ne bo; Zaspé tam tudi pevske sanje, Ki | zdaj | miru ti ne dadó. Ne kamna drazega, ne križa | A |
možém, Česar bojim se, naravnost povém: Če še ne | zdaj, | pa dolgo ne bó ‒‒ Pa boš prodajala lastno teló | A |
In drug bo tu sedèl veselo, Kjer jaz sedim | zdaj | nad tebó; Življenje njemu bo cvetelo, Ko mene | A |
njim, Ki bo govoril tebi, njiva! Takó, ko jaz | zdaj | govorim! O mehka noč, pomladna noč! | A |
le poj, vesél žvergoli, Cvetó ti zlati dnevi | zdaj; | Saj bolje pozno, ko nikoli; Bog meni táko srečo | A |
žalostne sem dní, Izdihoval sem brez pomoči: | Zdaj, | zdaj mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v | A |
žalostne sem dní, Izdihoval sem brez pomoči: Zdaj, | zdaj | mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v očí | A |
mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v očí. | Zdaj | pa ste zopet tu, solzé! Tecite, curkom mi tecite | A |
serce! se z menó; Med tuji svet je tebe gnalo ‒ | Zdaj | vračaš se domú bolnó. Ne jokaj, da ti žalovanje | A |
Sreče up je vgasnil meni, Moje nima želj sercé. | Zdaj | me zibljejo valovi, Rahla sapica pihljá; Jutri | A |
polji hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman, | Zdaj | boš od tujca se poslovila. Za mano ti solzno | A |
znance sem poznal nekdàj; Zató so mokra mi očesa | Zdaj, | ko se vračam v rojstni kraj. Germovje, ki je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |