zdaj (1.201-1.300)

národ krônan si z menój, S kraljévoj vénčan	zdaj	častjój ...«	A
spevi 105 Za njim 106 Redovnikova prikazen 108	Zdaj	in nekdaj 110 Spomin mrličev 112 Žal in kes	A
Trnje minulega časa, cvetje presnivanih sanj	zdaj	brez bodic in brez krasa: kake razlike sta zanj	A
vekomaj prostore nazaj korak mi več ne more,	zdaj	žgi, spomin, zdaj solza padaj! Zdaj črtaj, čas	A
nazaj korak mi več ne more, zdaj žgi, spomin,	zdaj	solza padaj! Zdaj črtaj, čas nemili, gube mrakotne	A
ne more, zdaj žgi, spomin, zdaj solza padaj!	Zdaj	črtaj, čas nemili, gube mrakotne mi v obraz	A
hrupa se vračam pod tvoje okrilje spet. Kako	zdaj	strmiš v neznanca, ki bil ti je dogo nezvest	A
/ . / stran 24 . / In eno in eno spoznanje	zdaj	jasno je mojim očem: da čutim tembolj se človeka	A
potem šele bi bridko se zavedal, kaj nisem	zdaj	in česa nimam zdaj. Pestunji Le sédi ob meni	A
bridko se zavedal, kaj nisem zdaj in česa nimam	zdaj.	Pestunji Le sédi ob meni, péstunja mila!	A
očetne, zapustil i tebe s solzami v očeh; kako	zdaj	spominjam se dobe prijetne, ko vidiva spet se	A
cvetja, zelenja, nikar ne vprašuj, kako mi je	zdaj!	Mračni hipi Dušo mračno, temne čase tudi jaz	A
si za pomladjo tudi ti, ko je minil srpan.	Zdaj,	ko vsa priroda je umrla, pevski zbor odletel	A
je umrla, pevski zbor odletel z mrzlih mest,	zdaj	ti vrejo pesmice iz grla, kakor da prebolel	A
sto krivic napredel, strastno klical: »Kamenja	zdaj	nanj!« Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti tešil	A
čustvo bi globoko, ki v srcu mojem razigrava	zdaj,	odkar je roko mojo s tvoja roko spojil čez dolgo	A
jaz. Na pokopanih upih ukanljivih prevaran	zdaj	povešam svoj obraz. A naj molčim!	A
Mladostnih lic sva pela, src še mlajih.	Zdaj	vrnil si se k meni ‒ k možu mož. Jaz slutim	A
je nekdaj naju vezal, dejanje moško naju veže	zdaj!	Da le si zopet tukaj, draga duša, po kteri hrepenel	A
Priljubljen nekdaj, spoštovan, iz src ljubečih	zdaj	pregnan, nikdar, nikjer več blažen. Ponos, ki	A
misli, čuti kdo, kaj je mislilo, čutilo v jami	zdaj	srce hladno? Smrtni dan ‒ brezupno vpitje, dan	A
kaj, kaj; je mislilo, čutilo to srce, trohneče	zdaj!	Pepel in spomin Na polju ogenj se blesti,	A
zelenelo in dehtelo, užilo vesen toliko in zim.	Zdaj	tu čepim brez krasa, vsem napotje ne ti, ne	A
srečo vso sodniki črnogledi s srcem krutim. In	zdaj	‒ nad mano se jeze celo; zakaj ‒? Da se nesrečnega	A
drugačno, daljšo; odrasel mož na njej počivam	zdaj.	In kaj o postelji naj tej velim?	A
ki jih blaži življenja bridka bol. Telo ti	zdaj	trohni, telo je prah. Iz zemlje v zemljo se	A
obraz. Ljubezen ti zatrjam nežno, ki zate jo še	zdaj	gojim, srce posvečam ti hvaležno in čustva vsa	A
goresti, v solzah so stopile besede v oči. No,	zdaj	ti ta svet ni več na mari, v katerem živeti	A
resnice svoj večni obraz. . / . / stran 78 . /	Zdaj	tam si se lahko sam prepričal, da sodi svet	A
odpustil očetovsko milo, še vse mileje odpustil bi	zdaj.	Saj piješ iz vira tiste ljubezni, ki svet jo	A
dviga se pod sinji svod ... Ob zori pomladanskega	zdaj	dneva naj v prsih mi zatone tiha žal, naj zopet	A
pal brezčuten, mrtev v mehko tvoje krilo ‒ pa	zdaj	bi živ na tebi žaloval? Pa zdaj dušil bi hrepenenja	A
krilo ‒ pa zdaj bi živ na tebi žaloval? Pa	zdaj	dušil bi hrepenenja silo, če k veselicam opominja	A
kakor mora med oleandri rasti brinjev trš.	Zdaj	v knjigah misli nimajo prostora, osladna čustva	A
mlatil sem iz ilnatega piskra, dokler ni materi ‒	zdaj	mrtva spi ‒ duha razžarila nenadna iskra. Velela	A
vodah, o tem in drugem modroslovskem stalu ...	Zdaj	podučujem druge po gorah, pesmarim zdaj, odmakniti	A
stalu ... Zdaj podučujem druge po gorah, pesmarim	zdaj,	odmakniti izkušam do tajnosti stoterih trd zapah	A
sveti me opat! Pred mojimi očmi Gospod je	zdaj	odprl pekl�, pokazal grozni kraj. Vse res, kar	A
vrh, temveč na dno.« . / . / stran 110 . /	Zdaj	in nekdaj Ob zidu mogočnih palač počasi koraka	A
Mladost je prešla in sijaj, gorje mi, gorje mi je	zdaj.	Naložil sem vrečo na rame, nihče se ne zmeni	A
v naslanjači »Preziral me nekdaj je svet, a	zdaj	te dvorane so moje, in moj je ta kras in sijaj	A
meščanje. Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi	zdaj	pred lice. Glasno sinu starka de stoletna:	A
ločitev 112 Sam ne veš 113 Kako je vse drugače	zdaj!	114 Slavec moj ... 116 Pogrebec 117 Slovo 118	A
dvom večnosti odprejo vrata. Solze, ki nam	zdaj	kipe v hipih duševne težave, v bisere se premene	A
vkujejo na krono slave. Vzdihi, ki se vijejo	zdaj	iz prsi tesne ječe, v pesmi se prelijejo sladke	A
Na spomina krilih duh mi bega ... kakor netopir	zdaj	na line stolpove iz dupla, zdaj v razpali hram	A
kakor netopir zdaj na line stolpove iz dupla,	zdaj	v razpali hram, zdaj čez križe, pokopana trupla	A
line stolpove iz dupla, zdaj v razpali hram,	zdaj	čez križe, pokopana trupla v polje ‒ bogvekam	A
polje ‒ bogvekam, duh mi bega na spomina krilih	zdaj	v prisoj goric, kjer sem ljubil, kjer sem v	A
kjer sem v družbah milih peval jasnih lic;	zdaj	v svetišče mirno med gorami sredi slamnih koč	A
kjer sem duši bolni, divje-sami izmoleval moč;	zdaj	pod rodni krov, na hrib sosednji, kjer sta našla	A
pada ‒ netopirja slika ‒ ki ni miš, ne tič,	zdaj	se v ceno svojo duh zamika, zdaj v svoj prazni	A
miš, ne tič, zdaj se v ceno svojo duh zamika,	zdaj	v svoj prazni nič. Večerni zvon Večerni zvon	A
cipresa glavo resno klanja vetru sem in tje	zdaj	na levo, zdaj na desno, odgovarja da in ne.	A
resno klanja vetru sem in tje zdaj na levo,	zdaj	na desno, odgovarja da in ne. Moja sodba Kam	A
nečesa, iskal si mene in nebesa. Pretrgana je	zdaj	zavesa, iz srca ti odpuščam vse. Radovednost	A
nisi se razvil z bogatim vonjem v sončni dan,	zdaj	breznov sneg te je moril, zdaj si venel od slane	A
v sončni dan, zdaj breznov sneg te je moril,	zdaj	si venel od slane žgan. Podlesek si moder bil	A
mrtvih tal livad poslednji je in prvi cvet,	zdaj	zimo znani, zdaj pomlad.« Slovo Zapuščal sem	A
poslednji je in prvi cvet, zdaj zimo znani,	zdaj	pomlad.« Slovo Zapuščal sem svoj rodni kraj	A
vabilo nazaj. Kaj vleklo me je v daljni kraj,	zdaj	dobro vem: mogočen up jasnejših dni in slajših	A
jasnejših dni in slajših kup. Kaj vleče me še	zdaj	nazaj? Sam Bog nebeški ve vse kaj.	A
. / stran 52 . / In zdi se, da v listih še	zdaj	zgodovina živi in glasi se kot pesem nagrobna	A
dopisávala vneta, a zlagoma sva obmolčala oba. In	zdaj,	ali spomniš se kterikrat name? In ako se spomniš	A
le vem, zastonj, nikdar mi došla nista. In	zdaj	namé spomin tišči besed nekdanjih kakor mora	A
spomin tišči besed nekdanjih kakor mora, in	zdaj	miru mi ne deli ne tihi mrak, ne rujna zora	A
tako globoko te bo spekel. A bridko čutim	zdaj	trpeč, odkar sem naglo te izgubil. kako sem	A
Od tebe sem droben list dobil. da z drugim si	zdaj	zaročena, da tvoj izvoljenec blag je in mil	A
nem, ves čas sem te ljubil brez upa. Da tudi	zdaj	ne preklinjam jaz, ko sem te na veke izgubil	A
In duša ni li kakor zemlja?	Zdaj	vir srebrn iz nje šumlja, zdaj iz globokega	A
kakor zemlja? Zdaj vir srebrn iz nje šumlja,	zdaj	iz globokega ji temlja goreča lava prasketa	A
Na bregu si. Le skoči	zdaj!	Nikar na vrbi dalj ne sloni!	A
ji pokojen: »Žena! . / . / stran 82 . / Če	zdaj	celo, ko v smrt divjam, strupeni jezik tvoj	A
Gorje mu, kdor bi živel na zemlji sam! ‒	Zdaj	vem: ljudje so vse človeku, a človek nič ljudem	A
Pa kar me tako peklensko jezi, je to, da vem	zdaj	še manj kot nič. Da, pravo resnico Favst govori	A
ni me naravnost povedati sram, da včasih še	zdaj	ves vztrepetam, ko spomnim se njene postave	A
bližnjih parobkih ‒ bila je pozna jesen, ko	zdaj	‒ na rdečega šipka zadnjih popkih visele so	A
ogenj vroč, in šla sva vsaksebi daleč proč. Da	zdaj	ne pijem sladkosti zakona, da samec komarim	A
iz katerih se zraka napije odvzgor. »Poglej,	zdaj	išči, kar naj ti bi hotel. zdaj žanješ sad radovednosti	A
odvzgor. »Poglej, zdaj išči, kar naj ti bi hotel.	zdaj	žanješ sad radovednosti plevke. Le dalje!	A
Nazaj in vendar naprej! No,	zdaj	mi prav iskreno povej, kako se te čudni vtisek	A
polniš posode brez dna. Do zemlje osrčja sva	zdaj	se prerila, če greva naprej, spet greva nazaj	A
stran 108 . / Vprašanja in odgovori Zakaj mi	zdaj	pogled je rosen, ko spomnim se preteklih dni	A
preponosen, a preponižen pred ljudmi. Zakaj sem	zdaj	potrt in mračen in skoro me je družbe sram?	A
Ljubljeni smo bili mladi in ljubili smo gorko.	Zdaj	bi se ljubili radi, a ne mara nas nikdo. Kakov	A
ljubezen. Mesto sanj in solz srebrnih vlada	zdaj	razum železen. Saj je prav.	A
In ko bi zopet prejšnjim sanjam se udala,	zdaj	bi več se ne ljubila, zdaj bi se do solz ‒ smejala	A
sanjam se udala, zdaj bi več se ne ljubila,	zdaj	bi se do solz ‒ smejala. V samotnem gozdu	A
. / . / stran 114 . / Kako je vse drugače	zdaj!	Ko sem pred leti videl tvoj obraz, obhajala	A
grole in uhane. Dekle, kako je vse drugače	zdaj!	Le nekaj let ‒ in potemnel je raj.	A
Nekdaj od sladkih cvetov mamljena, kot vrt pozimi	zdaj	osamljena, s ponosom onemoglim skušaš skriti	A
tiho pesem deklice razumele so. »Ej, ej,	zdaj	pa vemo, vemo,« so veselo vzklikale, druga drugi	A
očmi mežikale. . /\ .. stran 10 . \/ »Ej, ej,	zdaj	pa vemo, vemo, kaj se vedno brani le v našo	A
/ Sreče ne želi srce in ljubezni več, usta	zdaj	molče, ne prosi pôgled koprneč. In edino željo	A
ej, ti ptičica, ptičica zala, je-li, četrtega	zdaj	boš iskala?« »Bodem iskala ga, bodem dobila	A
je plašna veverica po drevesih begala. Ah,	zdaj	ptičice molčé v svojih gnezdih opletenih; od	A
zopet pesmice drobne, dekle, na tvojo lepoto	zdaj	pojem, ko črna meglica izginila je in pomlad	A
le vzela ni natakarica Fančka; na sredi ceste	zdaj	stojim, a ona znotraj spančka. Oj svetle zvezde	A
lačni žep prelepe krčmarice: Ve nedosežne ste mi	zdaj	ko njene bele grudi; in luna, ki se mi smehljaš	A
In govoril ljubici sem o poroki sladki, toda	zdaj	ne sanjam več o goljufivi sreči... Jaz bom pop	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani