Kot blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala je, v lepote večnost, ki jo kerub moli, v dobroto, ki nas v svet poslala je. Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti ... Poglej, kak svet neskončen, kak širok je, poglej, kaj potov, kaj strani ‒ zdravstvuj, in nikdar, kak prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj!
III Srce je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu sonce ne blešči.