Otroci pen se zlatih veselijo, odrasli človek vmiče se prevari: torej zapri že svojo »kramarijo!«
XLIII Nerodovitna, kakor tla na Krasi, Slovenija je naša mati skopa, pritlíkav rod po njej, neslaven stopa; kje mož kàj vreden zdaj se nam oglasi? Nekdaj so, bratje, bili drugi časi: Prešerna smo imeli, Zoisa, Čopa, Kopitarja poznala je Evropa; še pomnijo jih starci sivolasi.