zdaj (1.701-1.800)

nadaljujem, malce bolj zamišljen skoz jutro, ki se	zdaj	mi zdi še tišje, mimo Zaljubljencev, ki obvladata	A
ustvaril, nakar ga je od muk zadel infarkt in	zdaj	trohni nekje, ubog hudič, ki vse življenje ni	A
nebes poslan balzam. Če bi jih ne bilo, bi	zdaj	okronal težek dan z branjem Trimalhiona in kakšnih	A
Dvakrat. Bogu hvala, da z besedili.	Zdaj,	že dvakrat stari, elpeji se prašijo na omari	A
Tega sem prejšnji teden že prebral.	Zdaj	ga bom upokojil, na stran ga dal, počival bo	A
V mislih grem od prahu proti balkonu. Kaj	zdaj	počnejo mati golobica, bela, brezdomna, asocialna	A
utihnejo, ko pade mrak; prej glasne in grlene so	zdaj	krotke. Ljubljana se vrti v jutránji glavi:	A
Ne slutim, da bo kratek čas tako.	Zdaj	me zanima tale svež krompir, popoldne dril,	A
Jutro vedno po tvoje zakoraka. Ko	zdaj	prihajam, mi je to kot tlaka. XIII.	A
XIII. Ko	zdaj	prihajam, mi je to kot tlaka tvoje besede zazvene	A
počaka, a več nikoli s tvojim v unisonu. Ko	zdaj	prihajam, sva že dolgo sama in mariborski veter	A
in me mami in čudne coprnice v meni drami, ko	zdaj	grem, redko, sam po Mariboru. A zdaj počasi	A
drami, ko zdaj grem, redko, sam po Mariboru. A	zdaj	počasi sem spomina sit Zdaj si kak sendvič v	A
po Mariboru. A zdaj počasi sem spomina sit	Zdaj	si kak sendvič v Pandi naročim in jo podurham	A
ga dobim, in raje grem k Albancu na pomfrit.	Zdaj	listje se suklja po ozkih cestah in iz pekarn	A
prestah in na Studencih čas po svoje melje.	Zdaj	hodim peš, kjer sem se prej peljal. Glej, ravnokar	A
počaka; še eno zgodnje jutro v Mariboru. Ko	zdaj	prihajam, mi je to kot tlaka. Povsod je tvoj	A
da ob pravem času bi zapelo cin tisto, kar	zdaj	je črnobel spomin. II.	A
II. Tisto, kar	zdaj	je črnobel spomin, bilo je svojčas hiša, vrt	A
naslednjem šusu bo verjetno šla.) A kaj bi	zdaj	o tem!Zdaj smo doma na Lavi.	A
A kaj bi zdaj o tem!	Zdaj	smo doma na Lavi.In spomin se tja prestavi.	A
pokaže in reče: s temle jutri grem pod vznožje.	Zdaj	je že dvajset let.Čas slalomira med našimi spomini	A
pokrit in videl sem ga zadnjikrat, očeta.	Zdaj	se mi vse to zdi nekakšen mit, legenda iz kakšne	A
to bilo bi zame prav verjetno, seveda tákrat;	zdaj	pa, ko vrtnarim s spomini in, priznam, precej	A
Samosprožilec je takrat ovekovečil tisto, kar	zdaj	je črnobel spomin. Nataša. Bernhardt.Mama.	A
celjsko gradbeno podjetje, včasih legendarno,	zdaj	zatonjeno; Gutenberg - na stavbi podjetja Cetis	A
izmislil precej grozljivo usodo tega moža. Ker je	zdaj	pač najboljši trenutek za to, jo tule objavljam	A
si prišel na celjski grad s severne strani;	zdaj	je menda nihče ne uporablja; na poti na vrh	A
postaj vendar niti za hip ne pomislim: »Obstani!	Zdaj!	« Moja postaja je daleč nekje lepa, majhna in	A
sva se stepla pred hišo in skoro bi padla.	Zdaj	mi visoko žvižga krog oken, ker ve, da žvižganja	A
kruh na njej, ob stolu sem si koleno razbila.	Zdaj	to ni več važno - pred vrati sem. Odpreti jih	A
pogledala od zgoraj navzdol: Tedaj je umrl.	Zdaj	imam le noge bežečega volka in pljuča, ki hočejo	A
roke. Le deklica je ostala, kot je bila in	zdaj	sta se našla. - - - Nenadoma sem jaz ona, ki	A
živi. Ljubim danes bolj kot včeraj, ljubim	zdaj	te in za zmeraj pa le iščem, česar ni: hrepenenje	A
tulipan vse se menja, nič ne mine. Ljubim	zdaj	za smrtni dan. Živim Na moji desni leži	A
Kako se je prevesilo, ne vem.	Zdaj	sem ena izmed onih, ki se jih lisica boji tako	A
se oglaša z zahtevnim glasom mladiča! Toda	zdaj	pomnim in vem, da varnega brloga ni. Nemočna	A
živela mama, ki nas je ljubila bolj od vsega.	Zdaj	je ni več. Tudi mame umrejo - čeprav ne zares	A
slinastih poljubih in nepremišljenih obljubah.	Zdaj	pada dež in izpira sledove veselice, umiva travo	A
vina ji zjutraj okno zasije. »Saj je vseeno	zdaj	je tako vse preč. Še malo in tudi nas ne bo	A
trenutke sreče jasne deli nebeški ti vladar,	zdaj	ure ti teko prekrasne, krasnejših, oh, ne bo	A
bi Ie vedno mi ostalo nedolžno, čisto kakor	zdaj!	KESANJE Da zábil bi reve in teže, na posteljo	A
in misli saj vedno smo bile ti v čisli, kaj	zdaj	nam odmičeš oko, zakaj ti trepeče telo? In tukaj	A
skrbnó si gojil nas nekdaj, zato te ne zabimo	zdaj.	« In besno okrog zavrté se in zlobno mu v lice	A
spomin mi krasnih dni, ko bil sem še kot si	zdaj	ti, spominja me mladosti brez toge, brez bridkosti	A
sveti se domači krov, zidovje se belí naproti in	zdaj	v mogočni prelepoti pred njim stoji ves dom	A
prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, kaj	zdaj	ko listje trepeta? »Oh, nepremišljena prisega	A
doli zajema ti v kupo življenja kipeči napoj:	zdaj	bôli pekla, zdaj veselje neba, pogosto vse vmes	A
kupo življenja kipeči napoj: zdaj bôli pekla,	zdaj	veselje neba, pogosto vse vmes! Glej, to ti	A
po polju pa stopa nekdó, on cvet je potrgal,	zdaj	‒ uka glasnó! PRI MRTVAŠKEM ODRU Oj, tu ležiš	A
/ Saj ti si srečno slekla oklep trohljivi	zdaj;	neslà je božja dekla te v lepši, boljši kraj	A
pri bregu si moral obsesti. Zapúščen, bolan	zdaj	na produ stojiš perutco pobešaš krvavo, za družbo	A
gorje ti, uboga sončna stvar! Kako sirota	zdaj	trepeče, oh, da bi mogla gor nazaj, če ne, pa	A
je, poslan nas poblažit. Resnice sonce sije	zdaj,	ljubezni greje žar, in svet je zopet cveten	A
ljubezni prve vnet, s poljubom sladkim govoré: »	Zdaj	moj otrok si spet!« Na ta poljub neba sladkost	A
NI PRAZNIK Cvetočega lica, cvetočih še let	zdaj	prve korake namerjaš med svet ‒ nastlali na	A
trohneč, . / . / stran 55 . / Na tuji zemlji	zdaj	leži neznan, nemilován, ne križ ne kamen ne	A
... A	zdaj	naprej, na grob njegov, po sodbi svetni klet	A
širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last;	zdaj	ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno	A
stene večne ječe ‒ pa naj spomin me veseli?!	Zdaj	senčni gaj se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj	A
dom ti spleta še, in da jaz sem vedno tist, ko	zdaj	leta še! Ti ne veš, da zimski čas cvet je naš	A
senčni gaj, kaj bi motil te listìč, suh in mrtev	zdaj?	Kaj ti mari, če molči stari znanec tvoj?	A
na to mi prvo skrb obračaj, to naša je naloga	zdaj!	V srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih	A
sva sanj za narod naš kedaj, ti vse uresniči	zdaj	pri bratih, življenje zdaj vzorom daj! Le pojdi	A
ti vse uresniči zdaj pri bratih, življenje	zdaj	vzorom daj! Le pojdi torej, duša blaga, srčnó	A
žalno to, na grobe vzorov, sanj in nad solzé mi	zdaj	teko. SAMOSTANSKI VRATAR Življenja valovje	A
očetom našim domovina; tuj narod tod se širi	zdaj,	naš raj je tujcev zdaj lastnina. Dobi se včasih	A
tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev	zdaj	lastnina. Dobi se včasih pergamen: nanj pesmi	A
si prek poljan, tu pesem naša je živela. A	zdaj	zatrt je tod naš glas in tuji krog zvene glasovi	A
izpolnil Bog ti je željé. . / . / stran 81 . /	Zdaj	bivaš vrh višave jasne, kjer ni mrakú, kjer	A
Postal sem med svetom drugačen pastir in čredo	zdaj	čuvam slovečo; a usahnil veselja je prejšnjega	A
NAZAJ V PLANINSKI RAJ! Pod trto bivam	zdaj	v deželi rajskomili, srcé pa gor mi sili nazaj	A
oljčnih je mladik nanj dél cerkovnik bil. Pepela	zdaj	na téme sem najprvo sebi usul, vtopíl se v misli	A
bodeš in pepel! In ti, ki z umom, cvetom let	zdaj	bahaš se vesel, glej, preden ti odpade cvet	A
Bog le vé, kaj tu pustim, in Bog le vé, kaj	zdaj	trpim. Tu narod biva še krepák, tu biva narod	A
sončnih jo višin planine proste prosti sin. In	zdaj,	planine, ve moj raj, od vas tja v tuji moram	A
a težko je srce. Saj ptičji rod se vrača	zdaj	domov, glasnó žgoleč: mi sveta tla domača zdaj	A
zdaj domov, glasnó žgoleč: mi sveta tla domača	zdaj	pustili smo trpeč. Mi nismo ptičev trop legák	A
In točo usuje na ravan, ki uniči up sosesk.	Zdaj	ne boji se nihče nas, mi ne grozimo tod; pozdravlja	A
Sinoči junak krepák je bil vsak, prepoln je	zdaj	ran, sinoči cvetán, sinoči močán, zdaj bo pokopan	A
prepoln je zdaj ran, sinoči cvetán, sinoči močán,	zdaj	bo pokopan. Grob zeva globok, globok in širok	A
konj. In mamke skrbné in ljube sestré še upajo	zdaj	‒ a brat jim in sin iz daljnih ravnin ne pride	A
jih šteje naša vas, z mano naj zvesté družice	zdaj	se veselé na glas. Drevi pojdemo k poroki, ko	A
bom nevesto si vzel, za sé in nevesto mi zorno	zdaj	posteljo stešem prostorno.« Dé drugi: »Prinesle	A
ljubezen goreča, umrla življenja je sreča.	Zdaj	rakev bom stesal temnó in lóžil bom nadeje	A
z duše cvetjem plemenitim njo kitil bom, kot	zdaj	jo kitim. Njo prvi spev je moj slavil, poslednji	A
nad! Tri hipe je sanjal o raju ljubezni, a	zdaj	je vzbudíl se v bridkosti brezni. Mar vedel	A
in vendar pobral mi zaklad je edini! Srcé	zdaj	umira mi sled bolečin, en biser moj gleda ‒	A
sirotnim otrokom. Ah, hišo je že izklical klicar ‒	zdaj	deca nesrečna zajoka, zastoka, kot streho objemal	A
tvoja bo žetev! . / . / stran 123 . / Kot ti	zdaj	iz doma sirote podiš, za solze njih slep in	A
zidovi, njegova je hiša na dražbi sedaj, plačó	zdaj	otroci njegovi. Zarjuje kot lev od lovca zadet	A
zunanje nadloge in viher notranjih je grom.	Zdaj	konec bo borbi in zmoti, izdihnjen je zadnji	A
zadnjim človekom zamre. Iz mrtvega kam domovanja	zdaj	rablji srca hite? Iščó si novega stanja, selijo	A
poti, kjer sem hodil nji naproti, saj po njih	zdaj	drugi hodi, ko ljubezen k nji ga vodi. O pozabi	A
stala nekdaj, kjer rojstna stoji še hiša mi	zdaj.	Triglava visoko snežno glavó še v sinji daljavi	A
In jezik, ti ne govoriš!	Zdaj	klije tebi dvojni cvet, pomladi cvet, čas mladih	A
»Čemu me nek′ kličeš?	Zdaj	treba me ni, saj soncev zadosti po svetu gori	A
njih rast in pad; čutila nisi ti močí usode, še	zdaj	ko nekdaj ti obraz je mlad. Ko jaz v gomili	A
med nami vsak prisega: da srce zvesto, kakor	zdaj,	ostalo bode vekomaj. In ko ločitve pride čas	A
mi podaj desnico svojo, da srce zvesto, kakor	zdaj,	ostalo bode vekomaj. Beseda dana, vez veljá	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani