Postoj! nazaj se verni k ljudem, Glej! vas blišči se v poslednjem žari; Nikar ne miluj me, ko dalje grem, Rokó mi podaj, pa bog te obvari! Spremljala si em, dokler je bil dán, Ko sva po cvetečem polji hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman, Zdaj boš od tujca se poslovila.
Za mano ti solzno gleda okó, Ko sam popotujem pot neznano; En sam še moker pogled v slovó, ‒