Zdaj sediš v svoji zapuščeni kamri, pestuješ pepel svojih požganih razvalin, renčiš in psuješ v privide razmajanih pečin; grizoč rešetke svoje črne kletke čakaš, da še poslednjič odreveniš, zajameš sapo kričečih stisk, in premineš. Tvoj hlad presiha jezera, sramoti ponosne gore, tvoja bleda sapa ruši mostove, vali valove nore; kjer včeraj vrelo je goreče sonce tvojih sanj, zdaj trese se prezebli piš srca, ki ga je z vsakim dihom manj.
TIŠINA Tvoje srce je tako mrtvo, da usta izustijo vse, kar jim pride na usta ‒