nova beseda iz Slovenije
človéška spremenljíva srcé se prazno mi do | zdaj | ni vdálo, a kákor v noči bi se mi sanjálo | A |
hlad vedrí mi duh nemíra, vrstíca slednja | zdaj | mi vže preséda, ko duh na délo svoje s tógo | A |
ljubezni sladke glásih, je angelj sreče -- ki se | zdaj | poslávlja. Glej! | A |
XI v veselem upanji sladko živela, -- | zdaj, | hvala! čuti mladi so odgnani. Kot ptičev | A |
se duh je zíbal v vesélju sladkem -- | zdaj | jedva se obupu smrtnem brani. Srcé se | A |
Neprijetno je še mi zvenelo v ušesih ko šla sta, | zdaj | pa vznemírja me strah, da me obíščeta spet. | A |
drug je mojo snubil sem romal po vaséh. | Zdaj | zora vsak dan zaráno mi dá poljubek vroč | A |
postal: vseh dníj mi je žal. Prijatelj! | zdaj | vídim, zdaj čutim še jàz svoj bledi obràz | A |
vseh dníj mi je žal. Prijatelj! zdaj vídim, | zdaj | čutim še jàz svoj bledi obràz. Rad sedel | A |
mílo; poglédi njé tak' čárobno goríjo: | zdaj | hitri jih oblaki zatemníjo, zdaj zemlji kažejo | A |
goríjo: zdaj hitri jih oblaki zatemníjo, | zdaj | zemlji kažejo ledeno sílo. Goré visoke | A |
In nobéden se pohújšal ní. Ali | zdaj | pomóči si ne znám; vsak prijatelj z máne | A |
zalíjte! Gorko ljubim dèkle kràsno, glejte, | zdaj | jo zapustím. Oh, in težka mi je gláva | A |
5 | Zdaj | se, brátje veselímo, tožbe naše pozabímo | A |
hrábro jo zalíjmo. Ljubica v domači vási, | zdaj | so túkaj drúgi čási, ljub'ca, bog te žívi | A |
vsáki je rotíl, vesélo z njími vince pil. In | zdaj | hití v domačo vás, iz prsij vrè mu tóžen | A |
Sovrágu dal si nas v rokó, plačílo prejmi | zdaj | zató.“ V zdivjánem kríku tem na màh | A |
Ali tiho! ... Čuj, glasnejša | zdaj | se pesem oglasi, večna pesem najkrasnejša | A |
Črnih gostov pesem čudnodivja in groht še | zdaj | mi v úho bíje ... Ali vendar sem še krasna | A |
predragi, oj moder, prekrasen razglàs: | Zdaj | krádimo, žgímo, morímo, ko prišel nebeški | A |
takó žalostno stoče. . / . / stran 177 . / | Zdaj | oglasíjo se otožno, skríto, zdaj kot vihár | A |
177 . / Zdaj oglasíjo se otožno, skríto, | zdaj | kot vihár zabučíjo; a čujte, čujte jeko čudovito | A |
zmagálec slavni v mnogih bojih naj se ljudém | zdaj | umíka?... | A |
Ubil ga s kleto je rokó. Objema | zdaj | z rokó me tó. Vsak dan v objemih bolj drhtím | A |
te ljubil takó gorkó, takó zvestó. In | zdaj | sem sam, kot nekdaj sam pa kdo zató bi žalovàl | A |
sem jemál slovó. . / . / stran 223 . / In | zdaj | o strtem srcu mordà ti govoré, na skrivnem | A |
prestolu pa bog tožníke moje posluša. In | zdaj | govoré! In tožbe se bolj in bolj množé! | A |
ko z ognjem je vročim ljubilo pred sodnim | zdaj | stolom stojé. Oh kam, oh kam naj se ozrèm | A |
raj, pa jo Ali onečasti - kaj ji hočem | zdaj? | Sin prerokov, svetli sultan, kazni ga | A |
mene tí, da bi ti srcé trpelo kakor moje | zdaj | trpí! Od solzá bi bilo rdeče prej prelepo | A |
mi potoláži potolaži srce vroče, ker še | zdaj | to srce nánjo pozabiti noče. KAJ | A |
žetev vsak dan bolj dozori. Znabiti, da kdor | zdaj | vesel prepeva, z obrazom kislim nam pred | A |
drugega nič za nič drugega Olga ne prosim te | zdaj! | Zdaj ko grem po tej cesti po tem lepem | A |
za nič drugega Olga ne prosim te zdaj! | Zdaj | ko grem po tej cesti po tem lepem kraju | A |
KAKO SE RAZNEŽIVŠI Ah kako se razneživši | zdaj | ko dež se razdeživši, skozi sredo gre natore | A |
svetu, da sem sam bil, da sem sam ostal. | Zdaj | stojim pred svojim pustim domom; zame ni | A |
Odkupim ti jih za življenje, kaj pač bi | zdaj | z življenjem jaz? Samó trenotek mi še pusti | A |
svetle čaše, da pozabim te, Helena, pijem | zdaj | na tvoje zdravje. Dneva ni brez sončne luči | A |
nikdár več, da pozabim te, Helena, pijem | zdaj | na tvoje zdravje, _ _ _ _ _ _ _ Ali roka | A |
sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, gorí | zdaj | v meni vse dni in nočí, gorí zdaj v meni | A |
gorí zdaj v meni vse dni in nočí, gorí | zdaj | v meni sredi vseh brdkosti in iz moje samotne | A |
eni strani noč, na drugi dan: in tebi sije | zdaj | svetlejša stran. Visoka s jrmn19 jsn | A |
Čas je bil, ljubica! Tiho | zdaj | v grobu spi tvoja in moja vesela mladost | A |
da moje srce gorko ni. . / . / stran 33 . / | Zdaj | naj sneží, naj brije veter, naj zgrne se | A |
srcé izsušeno, ljubica moja, se vračam | zdaj | k tebi trepetajoč. Po svojo mladost prihajam | A |
svoje, vse do dna izpraznil svojo dušo - | zdaj | je tukaj véliki bankrot. Luč umira pred menoj | A |
o dolg račun, ki sem ti ga naračunil! | Zdaj | prihajam z njim: Plačilo sèm! Kakor drugim | A |
Kakor drugim, tako tudi meni! | Zdaj | trkam na vrata: Plačilo sèm, saldiraj račun | A |
ah nisi me čula, kakó sem to klical - in | zdaj, | zaželjena, prišèl je čas ... Glej, vse moje | A |
Le še enkrat me poljubi ... Noč in smrt bo | zdaj | pred mano - kamor stopi moja noga, bo | A |
takrat nekoliko pegasta. In kakor je posoda | zdaj | razbita, oblatena in grenkobe polna, takó je | A |
so zasijale v vsi svoji sončni čistoti. Ali | zdaj | je pot gladko zarisana: z zmagoslavnimi koraki | A |
jih berem v teh resnih in grenkih časih. In | zdaj | vzamem v roko ta pol že oveneli, malo na novo | A |
se pač izpolnile niso. . / . / stran 97 . / | Zdaj, | ko ti prinašam ta pol oveneli, na novo parfumirani | A |
enkrat iz daljave in vse je izginilo. Kje so | zdaj | tisti zeleni travniki, kje je tisti svetli florentinski | A |
Življenje svoje dam ti zanje -- kaj hočem | zdaj | z življenjem jaz. Samó trenotek mi še pusti | A |
svetle čaše; da pozabim te, Helena, pijem | zdaj | na tvoje zdravje ... Dneva ní brez sončne luči | A |
nikdár več, da pozabim te, Helena, pijem | zdaj | na tvoje zdravje! -- -- -- -- -- -- -- -- - | A |
kakó skelí solznó okó ... Bogvé, bogvé, morda je | zdaj | bolesten, tožen njen smehljaj, obrazek | A |
Ah, njenih lic rudeči cvet kot beli mramor | zdaj | je bled; v sanjàh bolestno šepetá, otožno | A |
-- Tiho | zdaj | ona spi, v grobu globokem spi -- sentimentalnost | A |
eni strani noč, na drugi dan; in tebi sije | zdaj | svetlejša stran ... Visoka stena je med nama | A |
zapustí, da bi ti srcé trpelo, kakor moje | zdaj | trpí. Od solzá bi bilo rdeče prej prelepo | A |
okó, lice bi ti bilo bledo, kot je meni | zdaj | bledó! 16 | A |
da moje srce gorko ní. . / . / stran 47 . / | Zdaj | naj sneží, naj brije veter, naj zgrne se | A |
nisi me čula, kakó sem te klícal, -- in | zdaj, | zaželena, prišèl je čas ... Glej, vse moje | A |
OB GROBU TIRANOVEM Upognil | zdaj | si glavo, car, če nisi je doslej nikdar. | A |
jasni ti smehljáj? Zakaj, popréj takó ljubó | zdaj | mračno gleda ti okó? Zakaj mi ne odgovoríš | A |
...“ In | zdaj | zgodílo se je tó, četudi je okó rosnó ... | A |
bi nič zlega, da ti bi ne ljubila jih, | zdaj | tega in zdaj tega. No, ljubi jih, oj ljubica | A |
ljubijo! da ti bi ne ljubila jih, zdaj tega in | zdaj | tega. No, ljubi jih, oj ljubica, bog | A |
glorija, pri kraju vsa lepa istorija, | zdaj | pojdi in se napij! V ALBUM | A |
V ALBUM | Zdaj | je pomlad, pa pride jesen in pride zima, | A |
Bog se usmili romarja, ki suknje nima! | Zdaj | je še dan, pa pride večer in sonce zajde | A |
se usmili romarja, ki doma ne najde. | Zdaj | je še jasno, pa pride vihar in planejo strele | A |
Moj obraz je obrisal prah tvojih nog - | zdaj | pojdi, ko se je nagnil dan! Na pot, romar | A |
Bog se usmili, da je res tako! | Zdaj | pa se, Nina, malo spomni name, en kratek | A |
pes; v radosti zavpíje glásno: ”Maček, | zdaj | boš delal kes. V mesto te sodnija kliče; | A |
zaječé, iz dvorane se podé. Jeza vstane | zdaj | velika; cvili pes in maček síka. Gledata | A |
roko, trudna roka pa je padla v prah ... | Zdaj | sem vse spoznal in vse sem videl -- in gorje | A |
-- -- | Zdaj | verzi mi krepkó zveneči -- otroške sreče | A |
masko ledeno sem vrgel z obraza ... Glej -- in | zdaj | vstajajo, tiho prihajajo sence iz groba | A |
vekomaj je bila sodba v meni; kar je molčalo, | zdaj | se razodeni -- in z roko trdno vzdignil | A |
zvonovi zazvoné, vsenaokrog puščava prej, | zdaj | spomladanski log -- o Bog, ki si mi velel | A |
Jaz, ves ubog od vekomaj -- kdo bogatejši | zdaj | od mene?Bratje, jaz sem gledal raj! | A |
KAVALIR 34 4. SLOVO 37 HLAPČON 38 NEMANIČ 39 | ZDAJ | 41 TIŠINA 43 PARADA RDEČEGA NIČA 45 GRANITNA | A |
ti. . / . / stran 9 . / PELINOVA SVATBA In | zdaj, | ko si betežna starka sama, s slutnjami, hotenji | A |
ogledalo in zaman iščeš bodalo, da bi ga izdrl ‒ A | zdaj | je prepozno ‒ zdaj si umrl. 2. | A |
bodalo, da bi ga izdrl ‒ A zdaj je prepozno ‒ | zdaj | si umrl. 2. | A |
več las! Izberi si trugo, no, ne povzdiguj | zdaj | svoj glas! Si zaslužil si zasluženo penzijo | A |
ups! ‒ za njihovo hvaljeno vizijo ‒ ‒‒ In | zdaj | ‒ še zadnjič v pražnjo se obleko odeni ‒ zmoli | A |
Kdo ve, kdaj? ‒‒‒‒ | Zdaj | je čas, zdaj začni, temo izruj, srce zavaruj | A |
Kdo ve, kdaj? ‒‒‒‒ Zdaj je čas, | zdaj | začni, temo izruj, srce zavaruj!Zdaj! | A |
je čas, zdaj začni, temo izruj, srce zavaruj! | Zdaj! | Zdaj! | A |
Zdaj! | Zdaj! | Zdaj je čas, zdaj se na noge postavi! | A |
Zdaj! | Zdaj | je čas, zdaj se na noge postavi! Reci ne, in | A |
Zdaj! Zdaj je čas, | zdaj | se na noge postavi! Reci ne, in dušo obvaruj | A |
človek, kot človek!! . / . / stran 25 . / | Zdaj! | Zdaj! | A |
Zdaj! | Zdaj! | Zdaj! | A |
Zdaj! | Zdaj! | 3. | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |