nova beseda iz Slovenije
kraj. Germovje, ki je redko sralo, Košato bó | zdaj | in gostó; In šibko prej drevesce malo Lepó visoko | A |
drago sercé! Pregrešno me gnalo je poželenje; | Zdaj | se mi izbujajo v serci željé, Po tebi izbuja | A |
tebi izbuja se hrepenenje; Kaj tí si mi bila, | zdaj | še le znam ‒ Tako sam, tako sam! | A |
tí ponosno vodil boš narode. Ki spone nosiš | zdaj | oblasti tuje?‒ | A |
leta; Prišel nam bo post, prišlà bo slabost, | Zdaj | vino vživajmo, ljubimo dekleta! Požir na požir | A |
poljub! Ljubezen ni kuga in vino ni strup, | Zdaj | vino vživajmo, ljubimo dekleta! Svét Če hočeš | A |
ljubega sem že izbrala, Pa oh! vse to zastonj je | zdaj! | Čuj! nočne sove poželjive Tatinske krik se glási | A |
Sova. Hu, hu! bal, bal! kasmata kapa! Tako! | zdaj | piše prava sapa. Noč bodi! pravim ‒ pa je noč | A |
Noč bodi! pravim ‒ pa je noč. | Zdaj | se začenja naša moč. Pred nami v strahu vse | A |
obraz; Težavno bilo je na sveti Pošteno sovi | zdaj | živeti. Čez dan iz luknje ven ne smém, Luč slábo | A |
morala sem brez večerje! Strašnó prebrisan | zdaj | je svet Nihče ti noče več na led ‒ (Na lim nihče | A |
si kaj domišljava, Golobi zviti so ko kače! | Zdaj | bo pa kmalu vse drugače. Noč bo na zemlji večne | A |
da, znanca! zdi se vama čudno, Da vaju motim | zdaj | na stera leta! Ne rad! ‒ ukaz „germečega Očeta | A |
pisali, da si bolán, Kako sem jokala sirota; | Zdaj | pa si pred mano zdrav in močán, O hvala ti, | A |
Pred njim je jok, za njim je stok Pomagaj | zdaj | nam večni bog! Če on se nas ne vsmili, Ni nam | A |
pijani vriskajo, Bridkè se sablje bliskajo; | Zdaj, | zdaj bo truma cela V vasico prihrumela.” Križ | A |
pijani vriskajo, Bridkè se sablje bliskajo; Zdaj, | zdaj | bo truma cela V vasico prihrumela.” Križ starček | A |
božje; „Kaj boš s sekiro sin začel? Križ nam je | zdaj | orožje.” Le urno, urno za menó V Marije varstvo | A |
jemlje mati; Kako se, glej! na smeh derži, Pa | zdaj | ni časa spati! In hčerko prime za rokó, Sin | A |
derví druhal, Po kèrvi naši vriska; Kdo nam bo | zdaj | pomoči dal? Na vrata že pritiska!” | A |
Že omagujejo možjé, Razbiti so zapahi, Gorje | zdaj | trumi plahi! Čez prag na konji prirohní Gorjé | A |
sam turški paša, Kervavi v roki meč vihtí, | Zdaj | bije ura vaša! Pa ‒ čudo čudovito! glej! | A |
Hej! vina na mizo! jaz za njim Na versti sem | zdaj, | da govorim. Kaj hočete vi, jaz dèkle imam, Za | A |
Bolnó in trudno, mati moja! Pri tebi išče | zdaj | pokojà. Ti ne poznaš, o mati! sveta; Hinavstvo | A |
na poti poteptan! Nemirni duh očetov! hiti | zdaj, | Pij, srebaj, liži gorko krí Sovragovo!Dovolj | A |
pa še vedno bedimo. Rekel sem: »Bratje, oči | zdaj | odprimo! Burja je jasnega dneva znanilo!« | A |
bo v ljudeh prav taka misel, kot je moja? | Zdaj | kmalu bo zapadel sneg. Pri nas se ga ljudje | A |
bojijo. Jaz mislim, da bo dober lek, zakaj, že | zdaj | ljudje norijo od lakote in kolnejo vse vprek | A |
in žalost spet žreta zemljó, strah je ljudi | zdaj | pred svojim življenjem, matere jočejo noč za | A |
bilo je v davnih časih, davnih, dobrih dneh ... | Zdaj | še lega tiho mir, tiho lega vsak večer, toda | A |
tujo preko cest odnaša: tujo pesem, ki jo poje | zdaj | mladina naša. Vse odtlej, ko so gospodje kot | A |
čutiti kdaj, zato ti pojem pesem o ljubezni | zdaj, | ko moral bi na glas rjoveti in penast ko žival | A |
Kako si prav tedaj slutila ... | Zdaj | čakaš za rešetkami vsak dan, kdaj v tvojo denem | A |
hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki prihaja | zdaj, | jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse | A |
jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse do | zdaj. | Od vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih domov | A |
je razpočil kamen in zavrela kri v tolmunih... | Zdaj | smo taki, da strmimo nad seboj. Žejni pijemo | A |
stare smo rogove, po strunah žic bodečih ubiramo | zdaj | pesmi nove. Nam radijskih ni treba poročil: | A |
Zapojte nam pesmi plamteče, poeti! Srca nam pojo | zdaj, | lahko vam bo peti! Besede mogočne ležé nam na | A |
grlih imeli, . / . / stran 68 . / bojite se | zdaj, | ko vse poje, zapeti. K vragu pojdite, vi niste | A |
umrem, saj moje dete bo živelo!« Tako umiramo | zdaj | mi, ki v nas življenje se poraja, in vsak mrtvak | A |
Težko, težko nam je umreti, ker čas je v nas, ki | zdaj | ga ni še, ker slišimo otroka, ki že diše. Zato | A |
si žalost vso nosila, ah, kdo bo nosil žalost | zdaj | ... Z menoj si boli in radost delila, ah kdo, | A |
boli in radost delila, ah kdo, kdo jih delil bo | zdaj? | Še dosti, dosti bi povedal, a vse besede v prsih | A |
rad pogledal poslednjič v tvoje bi oko. A | zdaj | odidi, pojdi zdaj domov, žrtvuj se in ne straši | A |
poslednjič v tvoje bi oko. A zdaj odidi, pojdi | zdaj | domov, žrtvuj se in ne straši se grobov, če | A |
dekletu kmečki nagelj je v lase pripenjal. | Zdaj | je žalostno in pusto tod ... Fant, ki je dekleta | A |
meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril! | Zdaj | me bijo kakor črno živino ... Moje oči plameneče | A |
in roke, mogočne kot so hrasti, ki nad vami | zdaj | šumé ... Pa sem dala vam le eno srce, a tegá iz | A |
fant, tako mi je, ko da bi kdo čez mé oral; če | zdaj | bi me pogledal, me ne bi več spoznal. A tebe | A |
mržnjo razodeti, ki čutimo jo v prsih vreti | zdaj, | ko ni bratu brat več brat, ko sestra sestri | A |
Vrnil se bo! | Zdaj | veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko | A |
ti navihan si tatič! Ali v leho sred prosa | zdaj | postavil sem »moža«. O, le kriči zdaj živ žav | A |
prosa zdaj postavil sem »moža«. O, le kriči | zdaj | živ žav, dobro vem, da ti ni prav! Ali to me | A |
sam na pot sem se podal ... Sam skrbeti moram | zdaj, | kje za kljunček kaj dobim, kje o mraku naj zaspim | A |
žulaj, žuli! Prišel je moj lepi čas, rajala bom | zdaj | pri vas. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi | A |
ji podari, mene, ribiča v čolniču, pa nesreče | zdaj | obvari! Jesenska pesem Ne vidite, kakó topóla | A |
ptičica cvrči? Kakó topola naj brez listov | zdaj | šumi, kakó naj ptičica na goli veji žvrgoli | A |
minili, skupaj bomo si veselje, skupaj žalost | zdaj | delili!« On pa vnovič jih objema: »Zdravo, mati | A |
stran 48 . / Topla ptica lastovica budnico | zdaj | ponovi: »Ti spiš, ti mežiš, kdo pa pojde plet | A |
‒ Lepo?« »Zeleni Jurij jaha | zdaj | iz kraja v kraj. In beli sneg pred njim kopni | A |
svet objela! Pokopala vse načrte sem visoke | zdaj | prijateljske si več ne iščem roke. Saj je noč | A |
preboječa, a objela jo je silna moč spomina. | Zdaj | mi v srcu spi, kot sladka bolečina. Kakor črv | A |
pognal je. Hrasti, ki so z njim vred rastli, | zdaj | vrhove dvigajo in zro ponosno čez lesove. Moj | A |
svetal se je žarek z višin ji v mrtvih očeh... | Zdaj | spi pod zemljo in Bog vé, če kje na zemlji, | A |
zaspati, mislila sem na tiste sprehode... Kdo | zdaj | okrasil znamenje bode? Vedno spominjam nanj | A |
milo pesem žvrgolela. Že v visoki kroni bukve | zdaj | kramljata. Bog ve, kaj povedati si vse imata | A |
Ne več tebi! - | Zdaj | verujem v zmago dela! Ob izviru Srebrni studenček | A |
goščavi mrtvaški je ptič zaskoviknil... Na skrivnem | zdaj | notranjski virček šumi in gradi, ustvarja in | A |
je pesem pomenila, šele noč mi je odkrila. | Zdaj | pri srcu mi lepo je: vse prevare, temne boje | A |
pastirjev še odmeva čez hrib, dolino v noč temno... | Zdaj | vračamo se na domove zapirajo se duri koč. | A |
silno moč, ki je nihče zlomil ne bi toda ti si | zdaj | sam sebi kakor kralj poveljujoč. Sama tisti | A |
pod njo. Nekoč, se zdi, me imela je za sina, | zdaj | niti znanec nisem več.Je pač tako. | A |
Je pač tako. | Zdaj | ne bi znal več uživati, priznam. Sedeti ob robu | A |
njihov fant že dolgo vrsto let. Zanje sem | zdaj | odljuden kralj Matjaž, ki ima za kralja presuhljat | A |
mostu! Dan se začel je v čisto nizkem štartu, | zdaj | pa se dviga nad polulsko hosto, dva kroga nad | A |
Orjaški časi so zleteli mimo. | Zdaj | repatic že dolgo ni več k nam. Počasi spravljam | A |
še dá pred zimo in česar nisem si želel, to | zdaj | imam. Odprl sem besedo. | A |
je vztrajno tekala za mano in ji je uspelo. | Zdaj | me neprestano motri spod čela in s komolcem | A |
kar je mislil in sploh ni važno, kaj si misli | zdaj. | In ceste, ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometro | A |
šla, kot slišal sem, peš na Tahiti vse to so | zdaj | bežne periferije sedanjosti, ki pravkar daje | A |
telebana, in kljub prepovedi grizljala ajdared. | Zdaj | smo za njima vsi mi, duše slabe grešimo, da | A |
bojimo. Seveda - iz raja smo bili izgnani, | zdaj | v miru smo lahko neotesáni. Kajn in Abel | A |
Tudi pica. Pojéva. Kje je | zdaj | natakarica? Ah, je že tu. | A |
medtem je v naju spremenilo? Namesto rezancev | zdaj | cuzava spomine in čakava, da noč bo slekla krilo | A |
sploh še razmišljam o naju. Bila sva si vse in | zdaj | sva si nič. Vse je ostalo v nekakšnem vprašaju | A |
Moj Rubikon je suh. Tam | zdaj | je njiva. Nekaj, se zdi, še vedno tam ječi in | A |
2001 . /\ .. stran 42 . \/ IX. Če | zdaj | bežiš pred tem, kar je bilo, in gledaš vejice | A |
Pusti ga delati, saj sam jih bo popravil. Če | zdaj | razmišljaš ‚kdo in kaj in kje...’ Za božjo voljo | A |
Mar nisi že minila, davno téga? Mar nisi | zdaj | zgolj prhek prah spomina, med sence zakopana | A |
utopljenec iz tiste pesmi Sergeja Puškína trkaš mi | zdaj | na okno, zdaj na dver srca. Nevihtna noč te | A |
pesmi Sergeja Puškína trkaš mi zdaj na okno, | zdaj | na dver srca. Nevihtna noč te v mojo nótranjost | A |
kar je prej bilo pozabljena davnina, postane | zdaj | spet Luč. Ljubezen. | A |
Strani so polne najinih besed. Tuhtanje | zdaj | bolj malo jim pomaga, z vsemi tistimi poljubi | A |
Tu, kjer je Ingrad včasih imel svoj sedež, se | zdaj | nabralo firm je kot muh. A gospodarstvo ima | A |
z očetom prehodíla sva včasih križemkražem. | Zdaj | je bajta kot kakšna »haunted house« iz Lizardov | A |
Ah, tisti vlak iz Žalca. | Zdaj | se sam, gomoljk otožni, tukaj z mano sreča, | A |
da Boter Čas je tole z nama zamudil za las, | zdaj | pa ne more več nazaj skoz vrata in posaditi | A |
Dvajset let je v svojo karanteno šlo sedet in | zdaj | sem pol bedaka, pol teleta, in ob rdeči z glavo | A |
že obstojim, se spomnim dnevov, ko stal, kot | zdaj, | sem tu nasproti blokov, ki jih poplava je dodobra | A |
X. In vzdolž po Masarykovem nabrežju ( | zdaj | zgolj Savinjskem) mir je, kakor vedno. Par sprehajal | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |