zdaj (1.601-1.700)

kraj. Germovje, ki je redko sralo, Košato bó	zdaj	in gostó; In šibko prej drevesce malo Lepó visoko	A
drago sercé! Pregrešno me gnalo je poželenje;	Zdaj	se mi izbujajo v serci željé, Po tebi izbuja	A
tebi izbuja se hrepenenje; Kaj tí si mi bila,	zdaj	še le znam ‒ Tako sam, tako sam!	A
tí ponosno vodil boš narode. Ki spone nosiš	zdaj	oblasti tuje?‒	A
leta; Prišel nam bo post, prišlà bo slabost,	Zdaj	vino vživajmo, ljubimo dekleta! Požir na požir	A
poljub! Ljubezen ni kuga in vino ni strup,	Zdaj	vino vživajmo, ljubimo dekleta! Svét Če hočeš	A
ljubega sem že izbrala, Pa oh! vse to zastonj je	zdaj!	Čuj! nočne sove poželjive Tatinske krik se glási	A
Sova. Hu, hu! bal, bal! kasmata kapa! Tako!	zdaj	piše prava sapa. Noč bodi! pravim ‒ pa je noč	A
Noč bodi! pravim ‒ pa je noč.	Zdaj	se začenja naša moč. Pred nami v strahu vse	A
obraz; Težavno bilo je na sveti Pošteno sovi	zdaj	živeti. Čez dan iz luknje ven ne smém, Luč slábo	A
morala sem brez večerje! Strašnó prebrisan	zdaj	je svet Nihče ti noče več na led ‒ (Na lim nihče	A
si kaj domišljava, Golobi zviti so ko kače!	Zdaj	bo pa kmalu vse drugače. Noč bo na zemlji večne	A
da, znanca! zdi se vama čudno, Da vaju motim	zdaj	na stera leta! Ne rad! ‒ ukaz „germečega Očeta	A
pisali, da si bolán, Kako sem jokala sirota;	Zdaj	pa si pred mano zdrav in močán, O hvala ti,	A
Pred njim je jok, za njim je stok Pomagaj	zdaj	nam večni bog! Če on se nas ne vsmili, Ni nam	A
pijani vriskajo, Bridkè se sablje bliskajo;	Zdaj,	zdaj bo truma cela V vasico prihrumela.” Križ	A
pijani vriskajo, Bridkè se sablje bliskajo; Zdaj,	zdaj	bo truma cela V vasico prihrumela.” Križ starček	A
božje; „Kaj boš s sekiro sin začel? Križ nam je	zdaj	orožje.” Le urno, urno za menó V Marije varstvo	A
jemlje mati; Kako se, glej! na smeh derži, Pa	zdaj	ni časa spati! In hčerko prime za rokó, Sin	A
derví druhal, Po kèrvi naši vriska; Kdo nam bo	zdaj	pomoči dal? Na vrata že pritiska!”	A
Že omagujejo možjé, Razbiti so zapahi, Gorje	zdaj	trumi plahi! Čez prag na konji prirohní Gorjé	A
sam turški paša, Kervavi v roki meč vihtí,	Zdaj	bije ura vaša! Pa ‒ čudo čudovito! glej!	A
Hej! vina na mizo! jaz za njim Na versti sem	zdaj,	da govorim. Kaj hočete vi, jaz dèkle imam, Za	A
Bolnó in trudno, mati moja! Pri tebi išče	zdaj	pokojà. Ti ne poznaš, o mati! sveta; Hinavstvo	A
na poti poteptan! Nemirni duh očetov! hiti	zdaj,	Pij, srebaj, liži gorko krí Sovragovo!Dovolj	A
pa še vedno bedimo. Rekel sem: »Bratje, oči	zdaj	odprimo! Burja je jasnega dneva znanilo!«	A
bo v ljudeh prav taka misel, kot je moja?	Zdaj	kmalu bo zapadel sneg. Pri nas se ga ljudje	A
bojijo. Jaz mislim, da bo dober lek, zakaj, že	zdaj	ljudje norijo od lakote in kolnejo vse vprek	A
in žalost spet žreta zemljó, strah je ljudi	zdaj	pred svojim življenjem, matere jočejo noč za	A
bilo je v davnih časih, davnih, dobrih dneh ...	Zdaj	še lega tiho mir, tiho lega vsak večer, toda	A
tujo preko cest odnaša: tujo pesem, ki jo poje	zdaj	mladina naša. Vse odtlej, ko so gospodje kot	A
čutiti kdaj, zato ti pojem pesem o ljubezni	zdaj,	ko moral bi na glas rjoveti in penast ko žival	A
Kako si prav tedaj slutila ...	Zdaj	čakaš za rešetkami vsak dan, kdaj v tvojo denem	A
hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki prihaja	zdaj,	jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse	A
jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse do	zdaj.	Od vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih domov	A
je razpočil kamen in zavrela kri v tolmunih...	Zdaj	smo taki, da strmimo nad seboj. Žejni pijemo	A
stare smo rogove, po strunah žic bodečih ubiramo	zdaj	pesmi nove. Nam radijskih ni treba poročil:	A
Zapojte nam pesmi plamteče, poeti! Srca nam pojo	zdaj,	lahko vam bo peti! Besede mogočne ležé nam na	A
grlih imeli, . / . / stran 68 . / bojite se	zdaj,	ko vse poje, zapeti. K vragu pojdite, vi niste	A
umrem, saj moje dete bo živelo!« Tako umiramo	zdaj	mi, ki v nas življenje se poraja, in vsak mrtvak	A
Težko, težko nam je umreti, ker čas je v nas, ki	zdaj	ga ni še, ker slišimo otroka, ki že diše. Zato	A
si žalost vso nosila, ah, kdo bo nosil žalost	zdaj	... Z menoj si boli in radost delila, ah kdo,	A
boli in radost delila, ah kdo, kdo jih delil bo	zdaj?	Še dosti, dosti bi povedal, a vse besede v prsih	A
rad pogledal poslednjič v tvoje bi oko. A	zdaj	odidi, pojdi zdaj domov, žrtvuj se in ne straši	A
poslednjič v tvoje bi oko. A zdaj odidi, pojdi	zdaj	domov, žrtvuj se in ne straši se grobov, če	A
dekletu kmečki nagelj je v lase pripenjal.	Zdaj	je žalostno in pusto tod ... Fant, ki je dekleta	A
meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril!	Zdaj	me bijo kakor črno živino ... Moje oči plameneče	A
in roke, mogočne kot so hrasti, ki nad vami	zdaj	šumé ... Pa sem dala vam le eno srce, a tegá iz	A
fant, tako mi je, ko da bi kdo čez mé oral; če	zdaj	bi me pogledal, me ne bi več spoznal. A tebe	A
mržnjo razodeti, ki čutimo jo v prsih vreti	zdaj,	ko ni bratu brat več brat, ko sestra sestri	A
Vrnil se bo!	Zdaj	veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko	A
ti navihan si tatič! Ali v leho sred prosa	zdaj	postavil sem »moža«. O, le kriči zdaj živ žav	A
prosa zdaj postavil sem »moža«. O, le kriči	zdaj	živ žav, dobro vem, da ti ni prav! Ali to me	A
sam na pot sem se podal ... Sam skrbeti moram	zdaj,	kje za kljunček kaj dobim, kje o mraku naj zaspim	A
žulaj, žuli! Prišel je moj lepi čas, rajala bom	zdaj	pri vas. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi	A
ji podari, mene, ribiča v čolniču, pa nesreče	zdaj	obvari! Jesenska pesem Ne vidite, kakó topóla	A
ptičica cvrči? Kakó topola naj brez listov	zdaj	šumi, kakó naj ptičica na goli veji žvrgoli	A
minili, skupaj bomo si veselje, skupaj žalost	zdaj	delili!« On pa vnovič jih objema: »Zdravo, mati	A
stran 48 . / Topla ptica lastovica budnico	zdaj	ponovi: »Ti spiš, ti mežiš, kdo pa pojde plet	A
‒ Lepo?« »Zeleni Jurij jaha	zdaj	iz kraja v kraj. In beli sneg pred njim kopni	A
svet objela! Pokopala vse načrte sem visoke	zdaj	prijateljske si več ne iščem roke. Saj je noč	A
preboječa, a objela jo je silna moč spomina.	Zdaj	mi v srcu spi, kot sladka bolečina. Kakor črv	A
pognal je. Hrasti, ki so z njim vred rastli,	zdaj	vrhove dvigajo in zro ponosno čez lesove. Moj	A
svetal se je žarek z višin ji v mrtvih očeh...	Zdaj	spi pod zemljo in Bog vé, če kje na zemlji,	A
zaspati, mislila sem na tiste sprehode... Kdo	zdaj	okrasil znamenje bode? Vedno spominjam nanj	A
milo pesem žvrgolela. Že v visoki kroni bukve	zdaj	kramljata. Bog ve, kaj povedati si vse imata	A
Ne več tebi! -	Zdaj	verujem v zmago dela! Ob izviru Srebrni studenček	A
goščavi mrtvaški je ptič zaskoviknil... Na skrivnem	zdaj	notranjski virček šumi in gradi, ustvarja in	A
je pesem pomenila, šele noč mi je odkrila.	Zdaj	pri srcu mi lepo je: vse prevare, temne boje	A
pastirjev še odmeva čez hrib, dolino v noč temno...	Zdaj	vračamo se na domove zapirajo se duri koč.	A
silno moč, ki je nihče zlomil ne bi toda ti si	zdaj	sam sebi kakor kralj poveljujoč. Sama tisti	A
pod njo. Nekoč, se zdi, me imela je za sina,	zdaj	niti znanec nisem več.Je pač tako.	A
Je pač tako.	Zdaj	ne bi znal več uživati, priznam. Sedeti ob robu	A
njihov fant že dolgo vrsto let. Zanje sem	zdaj	odljuden kralj Matjaž, ki ima za kralja presuhljat	A
mostu! Dan se začel je v čisto nizkem štartu,	zdaj	pa se dviga nad polulsko hosto, dva kroga nad	A
Orjaški časi so zleteli mimo.	Zdaj	repatic že dolgo ni več k nam. Počasi spravljam	A
še dá pred zimo in česar nisem si želel, to	zdaj	imam. Odprl sem besedo.	A
je vztrajno tekala za mano in ji je uspelo.	Zdaj	me neprestano motri spod čela in s komolcem	A
kar je mislil in sploh ni važno, kaj si misli	zdaj.	In ceste, ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometro	A
šla, kot slišal sem, peš na Tahiti vse to so	zdaj	bežne periferije sedanjosti, ki pravkar daje	A
telebana, in kljub prepovedi grizljala ajdared.	Zdaj	smo za njima vsi mi, duše slabe grešimo, da	A
bojimo. Seveda - iz raja smo bili izgnani,	zdaj	v miru smo lahko neotesáni. Kajn in Abel	A
Tudi pica. Pojéva. Kje je	zdaj	natakarica? Ah, je že tu.	A
medtem je v naju spremenilo? Namesto rezancev	zdaj	cuzava spomine in čakava, da noč bo slekla krilo	A
sploh še razmišljam o naju. Bila sva si vse in	zdaj	sva si nič. Vse je ostalo v nekakšnem vprašaju	A
Moj Rubikon je suh. Tam	zdaj	je njiva. Nekaj, se zdi, še vedno tam ječi in	A
2001 . /\ .. stran 42 . \/ IX. Če	zdaj	bežiš pred tem, kar je bilo, in gledaš vejice	A
Pusti ga delati, saj sam jih bo popravil. Če	zdaj	razmišljaš ‚kdo in kaj in kje...’ Za božjo voljo	A
Mar nisi že minila, davno téga? Mar nisi	zdaj	zgolj prhek prah spomina, med sence zakopana	A
utopljenec iz tiste pesmi Sergeja Puškína trkaš mi	zdaj	na okno, zdaj na dver srca. Nevihtna noč te	A
pesmi Sergeja Puškína trkaš mi zdaj na okno,	zdaj	na dver srca. Nevihtna noč te v mojo nótranjost	A
kar je prej bilo pozabljena davnina, postane	zdaj	spet Luč. Ljubezen.	A
Strani so polne najinih besed. Tuhtanje	zdaj	bolj malo jim pomaga, z vsemi tistimi poljubi	A
Tu, kjer je Ingrad včasih imel svoj sedež, se	zdaj	nabralo firm je kot muh. A gospodarstvo ima	A
z očetom prehodíla sva včasih križemkražem.	Zdaj	je bajta kot kakšna »haunted house« iz Lizardov	A
Ah, tisti vlak iz Žalca.	Zdaj	se sam, gomoljk otožni, tukaj z mano sreča,	A
da Boter Čas je tole z nama zamudil za las,	zdaj	pa ne more več nazaj skoz vrata in posaditi	A
Dvajset let je v svojo karanteno šlo sedet in	zdaj	sem pol bedaka, pol teleta, in ob rdeči z glavo	A
že obstojim, se spomnim dnevov, ko stal, kot	zdaj,	sem tu nasproti blokov, ki jih poplava je dodobra	A
X. In vzdolž po Masarykovem nabrežju (	zdaj	zgolj Savinjskem) mir je, kakor vedno. Par sprehajal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani