Ustavljam se počasi, ne kesam se (skoraj ne več); in ne žalujem (skoraj ne več) ‒ za pohabljenimi šepeti nekdanjih prevar ‒ ne oziram se več ‒ Skoraj brezupno pripravljen na poslednji spopad zapustil bom stene, ki jih ni bilo, ko sem plezal po češnji, ki je ni več (zdaj tu razklan spomenik betonski duši le še stoji) ‒ zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave kokoši in z njimi kljuval otrobe in črno lavo morečih bogov.
Zapustil bom dom mojega deda in asfaltne spomenike njegovi razliti krvi; obvisel bom na vrveh zadavljene svobode, sam in resničen kot trepet umorjene srne ‒