zdaj (1.901-2.000)

nocoj to zadnjo noč! »Ne bom ti je odprla, ne	zdaj	ne nikdar več. Teb′ ne bo treba vandrati, men	A
oh, adijo, mam′ca, oh, adijo, sestra, brat,	zdaj	se vid′mo zadnjikrat. Žena, tvoja roka skrbi	A
mene rane sk′lele, ko sem mislil jaz na te.	Zdaj	so rane zopet cele, sreče polno je srce. Jaz	A
zbralo bratce nas, veselo si zapojmo zdravice	zdaj	naglas! Kozarce si nalijmo, nalijmo do vrha	A
Kozarce si nalijmo ...	Zdaj	trčimo še sebi, živi naj vse nas Bog! Kot sonce	A
Travnički so pokošeni, rožice so pomorjene,	zdaj	pa le domov, saj že skoraj zarja bo. Travniki	A
sem še mlada bila, lepe gvante sem nosila.	Zdaj	pa v skrinj′ leže, zdaj pa v skrinj′ trohne	A
gvante sem nosila. Zdaj pa v skrinj′ leže,	zdaj	pa v skrinj′ trohne, nič ne maram več za nje	A
jemati in od doma se podati, odpustite meni	zdaj,	če sem se zamer′la kaj. Zbogom, zbogom, ljuba	A
Ljubi fantje in dekleta in vsa naša mlada leta.	Zdaj	pa godci zagodite, en lep marš mi naredite!	A
pustila za tist′ga moj′ga fantiča, ki bom ga	zdaj	dobila. Vse rožice rumene Vse rožice rumene	A
Dokler sem še mlada bila, žido sem nosila;	zdaj	pa v skrinji mi leži, nič ne maram, če strohni	A
žveglico imela Da b′ žveglico imela, igrala si bi!	Zdaj	žveglico mam, pa igrat′ ne znam. Da b′ brumbice	A
Da b′ brumbice mela, si brumbala bi!	Zdaj	brumbice mam, pa si brumbat′ ne znam. Da b′	A
Da b′ ljubega mela, ljubila bi ga!	Zdaj	ljubega mam, pa ga ljubit′ ne znam! [ Prlekija	A
imam, žvižgat′ ne znam. Včas′ je veselo blo,	zdaj	pa ni več tako, včasih smo vince pil′, zdaj	A
zdaj pa ni več tako, včasih smo vince pil′,	zdaj	pa vodo. Včasih me rada ima, včas′ pa mal′ godrn	A
kraje spravla: so vesele ble, lepo prepevale,	zdaj	so v druge kraje šle. Prisvetile so zvezde svetle	A
delala in mene troštala. Ljubi fanti in dekleta,	zdaj	ste mladi, se ljubite, spomlad bo šla od vas	A
vandral Moj fantič je na Trolsko vandral, oj	zdaj	pa tam bolan leži. Zdaj pošte mi nazaj pošilja	A
Trolsko vandral, oj zdaj pa tam bolan leži.	Zdaj	pošte mi nazaj pošilja, da naj mu jaz zdravila	A
je s puško v jamo padel! johè, johè, johó,	zdaj	pa jagra več ne bo! Zajčki so skakali, k′ so	A
spoznal: Ta je bil vinski brat, pil ga je rad!	Zdaj	ga pa pijmo vsi, da nam kri oživi; kdor ga bo	A
Preletela svoje oblake Na soncu pustila peruti	Zdaj	vem da so moja pot trenutki drobci Spomnim	A
. / stran 73 . / jih svojega bivanja, tu in	zdaj.	In toplega sonca je v Sonjinem pisanju veliko	A
Preletela svoje oblake / Na soncu pustila peruti / /	Zdaj	vem / da so moja pot / trenutki / drobci. In	A
znotraj. Ivan Cimerman . / . / stran 75 . / »	Zdaj	vem, da so moja pot / trenutki / drobci« (K	A
RAZUM SELIVK 46 PREKO ROBA 47 LJUBIL SI ME,	ZDAJ	POVEŠ 48 NAJ NOČ SE NE KONČA 49 K O N Č N O	A
poj, naj nas zazebe glas, samo ne molči, poj	zdaj,	ker zgodba v tebi pesni zlate stavke v nas,	A
razodevajo v besedah skrito pot do tja, kjer	zdaj	tvoja radost spi. Č A R V P R E D D V E R J	A
v svet. Ne veš, kako si grd bil, ne veš, da	zdaj	si lep. Ne veš, da vsak te željno čaka cvet	A
duš in dveh teles, povabi me na ples, plešiva	zdaj	zares. Privij me v svoj objem, povleci za roko	A
dih, da drug me ne utopi. Kot rahel veter	zdaj	zdrsiš po prstih, srce, kot list mi plapola	A
prav nič posebej ljubega tu ni in skritega do	zdaj	očem. Božam si telo z njegovimi dlanmi in ni	A
sledov strasti ‒ le kaj prebuja jih v njem?	Zdaj	vem ... Vsakič, ko ozre se name, vidi njo in ljubi	A
/ stran 44 . / NE POZDRAV, BILO JE SLOVO	Zdaj	šele vem, zakaj si ob meni postal, zakaj si	A
sprejeti in s tistim živeti, če sem ali ne,	zdaj	vidim, da morala to bi verjeti, kar mi govorilo	A
spletene skrbno in shranjene misli, vrezane zate,	zdaj	gredo v galop. Nanje ni treba ti reči ničesar	A
živim. . / . / stran 48 . / LJUBIL SI ME,	ZDAJ	POVEŠ Živela v tvojem srcu sem en kratek čas	A
srcu sem en kratek čas, nekdaj, tam, kjer si	zdaj	lahko le še želim, da bi bila. Nisem vedela	A
oči te, z molčečih ust ti berem črkovanje.	Zdaj	si že nag z obleko ali brez nje, golota ni več	A
vsemi tvojimi obrazi, bil je le zame en pogled,	zdaj	živ je le še med spomini, nasmehov tvojih in	A
je zadušen od teže let. Ta tvoj pogled, ki	zdaj	zre vame, kot trot na neizpiti cvet, zaman ozira	A
kaj kmalu iz kokona se popel in sam, tako, kot	zdaj	je, v svet, med rože poletel. GOSPA SREČA NA	A
najbolj močno še diši, ta ga pobral ne bo niti	zdaj,	ko veni! ZMOTA Ko v glavah malih so nam svet	A
Vendar sam presodi, če lahko, kateri konec je	zdaj	tisti, ki te njegovega objema rešil bo! RAZCVET	A
tla, z razprtimi se krilci dotikajo. Kje so	zdaj	tiste širne poljane, ki so s snežinkami belo	A
ti navadno, navadnemu hočeš laskati. Tu je	zdaj	to, kar želel si, da je in da hkrati le ni,	A
mojem se v pomladne čare spremeni, da prebudijo	zdaj	se želje v meni, da mračni duh v meni spet zaspi	A
želje v meni, da mračni duh v meni spet zaspi.	Zdaj	je šla. Pomlad me mami.	A
zopet vabi. Zaslišim ga celo v njem, ki bi ga	zdaj	lahko imela rada, zaslišim ga v vsem, kamor	A
Ljubezen, ta goljufiva zadeva, zaradi nje si	zdaj	kralj, zdaj siromak, čeprav v sebi čutiš, da	A
goljufiva zadeva, zaradi nje si zdaj kralj,	zdaj	siromak, čeprav v sebi čutiš, da spet si bogat	A
bedak, ki je mislil, da je, pa sploh ni bila, ki	zdaj	si želel je to, česar več ni, ki je mislil,	A
tako, bi lahko ravnala s čustvi bolj skopo?	Zdaj	sem tukaj, zdaj sem tam, v mislih pa grem že	A
ravnala s čustvi bolj skopo? Zdaj sem tukaj,	zdaj	sem tam, v mislih pa grem že drugam, več ko	A
/ POTRPEŽLJIVOST Če je potrebno to, kar	zdaj	je, da potlej lepše bo, naj bo. Če je bilo zaman	A
tujim angelom v opreki. Zato oblečen v srajco	zdaj	nazidno borim grede z dvojino se, z izreki.	A
in iz osata kot rožnega, in je pohojeni pozoj	zdaj	mala dlan in zdaj zagrobna trata. Častila bova	A
rožnega, in je pohojeni pozoj zdaj mala dlan in	zdaj	zagrobna trata. Častila bova veje lipe, bresta	A
Trpotčev jerbas v senci skrunih jader.	Zdaj	mala dlan in zdaj zagrobna trata spreminja lastno	A
jerbas v senci skrunih jader. Zdaj mala dlan in	zdaj	zagrobna trata spreminja lastno srečo in dogodke	A
zanalašč. Prihajam na pomenek in z zamudo	zdaj	v popkih zdaj v septembrskih plamenih. Posut	A
Prihajam na pomenek in z zamudo zdaj v popkih	zdaj	v septembrskih plamenih. Posut kakor orač z	A
najti priporoča. Ramena moja bodo se upognila	zdaj	v ojnice zdaj v lastovičja krila. Zdaj v ojnice	A
Ramena moja bodo se upognila zdaj v ojnice	zdaj	v lastovičja krila. Zdaj v ojnice zdaj v lastovičja	A
zdaj v lastovičja krila. . / . / stran 62 . /	Zdaj	v ojnice zdaj v lastovičja krila kot roža cintara	A
tovičja krila. . / . / stran 62 . / Zdaj v ojnice	zdaj	v lastovičja krila kot roža cintara umolknem	A
stran 98 . / So dečki v zlati in srebrni preji	zdaj	predniki in zdaj zanamci.Vtem pozdravljam jih	A
dečki v zlati in srebrni preji zdaj predniki in	zdaj	zanamci.Vtem pozdravljam jih, svojím v kasiopeji	A
srce z zagotovilom, da dal bo več, kot pa za	zdaj	vzame. Je praznik?	A
nasad zvonov. Razstavljena Izidina je glava,	zdaj	moška šavra in spet deška breza. Do srsti blizu	A
skrivenči, tako se sla po srečanjih poveča. Tako je	zdaj	in tudi bo pozneje. Kdo se domislil lakote je	A
ga stran. Obletnica: brez kože in kosti je,	zdaj	vrhovina, v njej moj špan. V svečan obred posvečajo	A
svojo krado, umazan bo pilat in bo stremuh.	Zdaj	uglobina v mojem mesu buri duhove in ljudi.	A
kruh in paša. Budijo mrtve in moči neznane	zdaj	za vse svete, spet za veselico, človeški so	A
on v črni vsoti in število, ki v njem vedrijo	zdaj	samo dvorezni. Se našel je od deda pa do vnuka	A
hitre mravlje, in tudi ta podoba naj razpoka.	Zdaj	iz zidov poruvali so kavlje, v besedju o zavzetem	A
njen podkop. Kljubujem štuli in človeški šobi,	zdaj	žanjec srednjih let zdaj polni snop. Venljiv	A
štuli in človeški šobi, zdaj žanjec srednjih let	zdaj	polni snop. Venljiv in ječavt.	A
bangarju, v paskvilu. Sem skrinjico čudes odpiral	Zdaj	v smolnatem minevam oblačilu, in se iz drugih	A
Bo skoz usode veter zahrumel. So želje	zdaj	prepozne zdaj prezgodnje. Sem buden?	A
usode veter zahrumel. So želje zdaj prepozne	zdaj	prezgodnje. Sem buden?	A
kristalov, ki rastejo v samoti hipa: nekoč in	zdaj.	V samoti.	A
čutenje v posamezniku po njem samem), naše,	zdaj	so in bodo nekoč, ko bo čas ‒ in bo ‒ spet kramljale	A
tišin se rodijo velikani; bila sem ljubezen,	zdaj	sem trobentica. Pod češnjo ležem Pod češnjo	A
Omamljena Omamljena sem od utrujene poti in	zdaj	bom legla med nočne trate, otrokova piščal igra	A
valovih, različno dolgih? Vem, znesla si svet in	zdaj	ga greješ, da ravnovesje predre lupino in se	A
oznaven. . / . / stran 50 . / Noč je Noč je in	zdaj	bom zenica iz prozorne kaplje, že polzim v pozabljene	A
je večkrat prišla v hišo in si dala postreči	zdaj	z juho, zdaj s cvrtjem, zdaj s kavo in se večkrat	A
prišla v hišo in si dala postreči zdaj z juho,	zdaj	s cvrtjem, zdaj s kavo in se večkrat pokrepčala	A
si dala postreči zdaj z juho, zdaj s cvrtjem,	zdaj	s kavo in se večkrat pokrepčala z vinom, ki	A
možu je kupovala, kadar se ji je zdel potreben,	zdaj	srajco, dru gič čevlje, včasih celo obleko.	A
se že izliže. Tudi stari burkež ne pogine še	zdaj,	preveč nam jih je nakuhal, da bi se izmuznil	A
Pomagajte mu, da ne bo toliko trpel, ko do	zdaj	ni vedel, kako se živi! Storite vse in preskrbite	A
in še kako čašico žganja zjutraj ali ponoči.	Zdaj	res ni čas, da mu odvzamemo glavno dražilo in	A
anovanju. . /\ .. stran 36 . \/ Gospodinja je že	zdaj	izmučena, jaz pa komaj še diham; vsak drugi	A
morem ganiti iz bolnice ne podnevi ne ponoči.	Zdaj	grem, da ti v splošni bolnici preskrbim primeren	A
Ne zver, ne krotivec zveri! Za	zdaj	le klavrn gonič zblojenega oslička! Heri, osle	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani