Sprevodnik na šipo naslonjen strmi, oči se izgubljajo v temno poljano; srce bi se ustavilo, vlak hiti; težko mu, ki ob tej uri samuje ... Srce bi se ustavilo in potopilo v to tiho molčanje temnih dolin, srce bi se ustavilo in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja spomin, v hiši na polju dekle ugasnilo luč bi pred strahom neznanih daljin.
O, da sem list zeleni O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi, o, da bi mogel na njem zeleneti, šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi, o, da bi mogel z njimi živeti!