Rože je na vrtu plela, pela pesemco glasnó, živo v lice zarudela, ko je stopil on pred njo. »Daj mi cvetko, dete zalo, da na prsi jo pripnem, za spomin cvetico malo, preden v tuje kraje spem.« Kito cvetja mu je dala, s cvetjem dala mu srce, sama v vrtu je ostala, on po svetu šel od nje.