Oko siroti oslepljeni, oko edino je ‒ spomin, a on ni vir tolažbe meni, spomin mi vir je bolečin.
Za mano ure sončne sreče, pred mano groza temnih dni, krog mene stene večne ječe ‒ pa naj spomin me veseli?! Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj rojstni raj, glasnó tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja se vzdihljaj.