ki (1.801-1.900)

nami, v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi,	ki	rad jih da - le trudi se, le uči, le ljubi s	A
Globoko brezno zije pred menoj in liro mojo,	ki	na dnu leži, zakriva z nepremaganoj temoj.	A
»Spoznavaj ga odslej iz knjig!« O glupost,	ki	ž njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi	A
Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno,	ki	tu-le mirno, a s teboj zgovorno si bere drobnih	A
belih nožic. Ni moje srce kak sultan goreč,	ki	mu je treba cel harem devic, ena je v njem,	A
Ali samotne li fjorde in fjele ali smereko,	ki	prazna ji struga njena je znanka in druge vesele	A
melodije na blaženem nebi, sreče vzdihljaji,	ki	duša jih poje, kaj so li pesmi, resnične in	A
ožalostili?« »Ker ne slušajo, kar svétje stari mož,	ki	skusil svet je.« A zaroga se mu ptica, hudomušna	A
nastopi - kedo je to? Četrti bil sem jaz,	ki	sem prijel za milostno vrv in gledal v Madonin	A
brata prepirata, a majka umira med tem! A jaz,	ki	ljubim jo tudi gorkó, pribežal sem k tebi sem	A
šibo, a sinku pevala. a sinka v zibko devala,	ki	se ji smejal z bradico dvogibo. Pijanec	A
pač na Brezji milostna Marija, a sovraži ta,	ki	v prahu se pred vami zvija... Oče naš, ki si v	A
ta, ki v prahu se pred vami zvija... Oče naš,	ki	si v nebesih... stokrat ti povrni, romar, novčič	A
Marija, . /\ .. stran 228 . \/ a sovraži ta,	ki	v prahu se pred tabo zvija. A ti, novčič oglodani	A
vtrudi. Glejte v kopeli vso našo gospodo in,	ki	se šteje k gospodi, našega peka.Ej, barčica	A
Poglejte, kakor da v grob bi stopal, stopa v vodó,	ki	pač v morje odnese ga, prej ko se bode okopal	A
Pel Homer je o Helenini lepoti in o slavi,	ki	je pogubila Ilij in Trojance pa je ni študiral	A
je bridkó pač nad Jeruzalemom, nad nesrečo,	ki	pahnila rod mu v lance pa je ni študiral. A	A
zlate uhančke . /\ .. stran 250 . \/ dobila,	ki	nimajo takšnih vse vódmatske Netke in Fančke	A
otmite! . /\ .. stran 252 . \/ 3 Sreče,	ki	so Vam jo v zlati sanji slikali pač dnevi nekedanji	A
voščiti Vam ne morem več. Ona je kot sonce,	ki	v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga več! Ona	A
Kako samotno je tu v njem, kot v starem gradu,	ki	v bivališče je martinčku, gadu... Ah!	A
To je pómlad nebeška, to kraljéva je roža,	ki	jo lahni zefirček, ki jo sončni svit boža, samo	A
to kraljéva je roža, ki jo lahni zefirček,	ki	jo sončni svit boža, samo pisan metulj, samo	A
vijoličino, trnjoličino lepó. Ti listi so tisti,	ki	jih bode nekoč poplavila noč voščil in željá	A
duša je album brez vsega pisanja, tvoja duša,	ki	zdaj o bodočnosti sanja, prekrasnih dneh, je	A
kak umira luč oči, kak tekó iz njih solzice,	ki	ljubezen jih rodi; od željá kako zdihuje, po	A
nje cveteče v srcu nosim vsaki čas; in kak vé,	ki	bi nje hvalo rade pele zanapréj, ak se ne usmili	A
mladost, dekleta! Svétjem, naj ne bo zaspana,	ki	cvetó ji zlate leta. Fante zbiraš si prevzetna	A
voda rib, . / . / stran 10 . / ko misel jaz,	ki	spejo v ljubéznjenih sanjáh, ki si na dan želéjo	A
ko misel jaz, ki spejo v ljubéznjenih sanjáh,	ki	si na dan želéjo zleteti v pesmicah. Al repetnic	A
baha vesel, v srcu te zbadajo pesmice moje,	ki	jih od njene nesreče sem pel. Sama sodila si	A
vérval prejšnje dni. Le svéta, čista glorija,	ki	vera da jo, je prešla. En sam pogled je vzel	A
Prijatlji! odrodile so trte vince nam sladkó,	ki	nam oživlja žile, srcé razjásni in oko, ki utopi	A
ki nam oživlja žile, srcé razjásni in oko,	ki	utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú	A
Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone,	ki	jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj	A
srčno bránit′ kliče čas! Živé naj vsi naródi,	ki	hrepené dočakat′ dan, ko, koder sonce hodi,	A
Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo,	ki	smo zato se zbrat′li, ker dobro v srcu mislimo	A
se stara, mu leta tekó. Narslajši dišave,	ki	zanje sam ve, naržlahtniši trave, kadila dragé	A
življenja si strup. Deklica druzga moža je objela,	ki	od ljubezni do nje si bil vnet; trešla v bogastvo	A
leži. V zemlji slovenski, v predragi deželi,	ki	si jo ljubil presrčno ves čas; v kteri očetje	A
ne za kratek čas.” “Vé si pa želte možičke,	ki	ne stópjo z vójence, zmeram vprežene osličke	A
v mislih več nikdár, Bog te obvar! De srcé,	ki	je gorelo le za té, življenje celo níkdar več	A
mene sram′váli so, túji za mano kazáli so. On,	ki	je sám bil ljúbi moj, on, ki je právi óča tvoj	A
kazáli so. On, ki je sám bil ljúbi moj, on,	ki	je právi óča tvoj; šel je po svéti, Bóg vé kám	A
nasméjaš se, kár sem prestála, pozábljeno je. On,	ki	ptíce pod nebam živi, naj ti dá sréčne, veséle	A
37 . / Pevcu Kdo zná noč temno razjásnit′,	ki	táre duhá! Kdo vé kragúlja odgnati, ki kljúje	A
razjásnit′, ki táre duhá! Kdo vé kragúlja odgnati,	ki	kljúje srcé od zóra do mráka, od mráka do dné	A
prihódnjih oduzét′ spred očí, praznóti ubežáti,	ki	zdánje morí! Kakó bit′ óčeš poét in ti pretežkó	A
štajerske in kranjske, ino zraven Ojstrovrhar,	ki	so boji mu igrače. Lep junak srcé bil vnel je	A
junak srcé bil vnel je gospodične zlo košate;	ki	ukaže mu, de prosi od očeta jo in žlahte. Njemu	A
pohvalil, reče mu besede take: “Tí povej nam,	ki	obhodiš bližnje ino daljne kraje, kje bi neki	A
in podobe rajske; vseh lepot bila je sonce,	ki	so tisti čas sijale. Bolj ko lepa Rozamunda	A
gre med ljudi. Prišel je spet sabotni dan,	ki	ne spoštuje ga kristjan, od vernih Judov praznovan	A
je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje,	ki	bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo zeleno	A
narveč, od ljubice Severe, prevzetne deklice,	ki	niso je oméčle njegove pesmi vse. Pomlad se	A
govori, de Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan,	ki	pel v tak milih glasih je od ljubezni ran, pel	A
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet′,	ki	jih zaprte v prsih je nosil dókaj let. Mi mu	A
bi videl, kak blizo strelca stoji, lepota;	ki	zanjo srcé ti gori.” O, res je, de bi tako ne	A
soldate bil je vzet. Jokále so milo njene oči,	ki	zdéj ji srcé za godca gori. V nedeljo spet bil	A
je za moža. Zvestoba je brati v godca očeh,	ki	ni je najdel pri ljubicah dveh. Kak streže mu	A
navádil popréd breznov se, skál ogibát′. Zvézde,	ki	réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo; Lélj	A
ogibát′. Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne,	ki	čóln pogubejo; Lélj bíl naš je krmár, drúgi	A
predrágih s tebój tvóje ljubézni daróv. Séme,	ki	tí zasejál si ga, žé gre v klásje vesélo, nam	A
úni v verzih se slepari ‒ jaz tudi v trop ‒	ki	se poti in trudi, ledino orje naše poezije	A
Pisar “Od mene pesem vsaka je prekleta;	ki	nima prav slovenskega imena, naj še tako prijetno	A
Kranjice strupa ′z njih ne pile, ljubezni sladke,	ki	srce zapelje, bi z Romejovo Juljo ne čutile	A
de mal′, al nič ljubezen ne opravi, pri temu,	ki	se trdno v bran ji stavi. Prišla lepote rajske	A
nebeških zvezd plamene, nikdár več zdrav ne bo,	ki	ga pušíca pogléda bistrega v srcé zadene. Kdo	A
trumi gosti, ko nji podobna stala je pred mano,	ki	je od nje na zadnji petek v pósti Petrarkovo	A
de je srcé dobilo rano, . / . / stran 97 . /	ki	peče noč in dan me brez hladila, ki ni dobiti	A
stran 97 . / ki peče noč in dan me brez hladila,	ki	ni dobiti ji nikjer zdravila. Ne omečé je lica	A
mili, in ne oči od spanja zapušéne, solzé ne,	ki	tekó iz njih posili. Veselje, mir zbežala sta	A
pozabi koj nesreč prestanih škode, in ran,	ki	so se komej zacelile, dokler, de smo brez dna	A
prednjih časov. Kómur mar prijetnih glasov pesem,	ki	pojó Matjaže, boje krog hrvaške straže, mar	A
in rés pésem ní váša duhóvna, dúh praznóte	ki	imá, bóžjega prázna duhá. Krempeljnu Nísi	A
so janičárji dežél.” Dobrovski “Prijátelj!	ki	′z svetá prídeš, mi povéj po pravíci,” Dobrovius	A
védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že noč,	ki	brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve že	A
mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že roža,	ki	pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki	A
ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že,	ki	nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že mokri	A
prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega, ino ve,	ki	mimo vodi me stezica, de jo ljubim. Ve že vsaka	A
v srpáni ‒ čas hiti. Pevca ubozega usliši,	ki	ga ranil tvoj pogled, préd ko starost bo Maháon	A
gotove dnarje šteje, sam ne ve. In vojšak,	ki	ga trobenta vabi med kanonov grom, kaj plačilo	A
ljubezni moje vam nesreče, kakóvi revež je,	ki	ga presune ′z oči nebeških vržena pušíca. Vrh	A
sit, nehvaležnika! sem vajne tlake; té leta,	ki	so meni še ostale, cel dan iz pravd koval bom	A
razsvetljeno, v srcé mi padla iskra je ognjena,	ki	ugásnit′ se ne da z močjo nobeno. Sonetni venec	A
kali pognale Iz srca svoje so kali pognale,	ki	bolečin molčati delj ne more; enak sem pevcu	A
bolečin molčati delj ne more; enak sem pevcu,	ki	je Leonore pel Estijanke imenitne hvale. Des	A
imenitne hvale. Des′ od ljubezni usta so molčale,	ki	mu mračila je mladosti zore, ki v upu nič imela	A
so molčale, ki mu mračila je mladosti zore,	ki	v upu nič imela ni podpore, skrivéj so pesmi	A
zatorej pesmi tebi v čast zložene iz krajov niso,	ki	v njih sonce sije. Iz krajov niso, ki v njih	A
sije. . / . / stran 120 . / Iz krajov niso,	ki	v njih sonce sije Iz krajov niso, ki v njih	A
niso, ki v njih sonce sije Iz krajov niso,	ki	v njih sonce sije, kjer tvoje milo se oko ozira	A
čiste, kalí, kar žlahtnega je, žene zale, ko,	ki	budi dih pomladanski liste, od tamkej niso pesmi	A
deklice prevzetne, prinesle niso božicam prijetne,	ki	bi bila jih oživela, hvale. Bile so v strahu	A
jih skale, ko nekdaj Orfejovih strun glasove,	ki	so jim ljudstva Tracije surove krog Hema, Ródope	A
Ur témnih so zatirale jih sile vse pevca dni,	ki	té ti pesmi poje; obup, življenja gnus, začela	A
krátko-čásne, bilo blisk nagel upanje je célo,	ki	lé temnejši noč stori, ko ugasne. Od tud ni	A
podrtije zapušene rastejo včasih rože nevesélo,	ki	jim kropív krdelo rejo vzelo, in kar nežlahtnih	A
trepeče. Naj pesmi milost tvoja saj obsije,	ki	′z njih, hladiti rane si skeleče, poet tvoj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani