ki (1.701-1.800)

pokaži dan, kar vzame noč? Tu pij krasoto,	ki	se ti odklepa! Na svetu mine vse, umetnost,	A
ljubezni dvom večnosti odprejo vrata. Solze,	ki	nam zdaj kipe v hipih duševne težave, v bisere	A
se premene, vkujejo na krono slave. Vzdihi,	ki	se vijejo zdaj iz prsi tesne ječe, v pesmi se	A
nam zdiš, bleda smrt s poljubom hladnim, ti,	ki	sama snemaš križ, težek križ trpinom jadnim	A
boj se me, priletni siromak! Jaz sreča sem,	ki	vsem darove nosi.« »Prinesla si jih tudi meni	A
smeha jasnega ne črti, saj videlo si kako žrtvo,	ki	se celo v mrtvaškem prti drži na smeh ‒ kdo	A
ljubim bolj kot žuboreči vir, bolj kot pesem,	ki	jo drobna ptica poje v jutranji svečani mir	A
me je kdo začaral v dobo starih let? Vrt,	ki	v njem procvita roža, mrtev zre pogled, neobčutnega	A
kletki droben ptič, misleči duh mi je tovariš,	ki	luč mi náuka prižiga: na solznem svetu vse je	A
. / * Vzleta, pada ‒ netopirja slika ‒	ki	ni miš, ne tič, zdaj se v ceno svojo duh zamika	A
vprašanje znamenito! Kdo me sodi po zaslugi,	ki	v resnici jo imam, ali nimam ‒ kdo odkrito?	A
nična. . / . / stran 38 . / Pred Bogom Ti,	ki	ne stvarjaš nič zaman, ki si življenje vame	A
Pred Bogom Ti, ki ne stvarjaš nič zaman,	ki	si življenje vame dahnil, na zemljo me v pregnanstvo	A
niti Kette? Ne štejem se med kilave očete,	ki	v sebe nimajo nobene vere, ki plahi obmolče	A
kilave očete, ki v sebe nimajo nobene vere,	ki	plahi obmolče kot mile Jere, če kdo jih ne priznava	A
misli na trpine! Sam bogat bi pozabil nanje,	ki	ljubim jih sedaj edine. Ljubezen ta nesamopridna	A
Sonce mar? Ah, kresnica sem samo,	ki	izžarja medel svit. Z medlim svitom je oblit	A
da ljubi brez vsakega upa srce. Vse solze,	ki	tebi namakajo lice, ves mrak, ki pokriva moj	A
Vse solze, ki tebi namakajo lice, ves mrak,	ki	pokriva moj bledi obraz, ne morejo zbrisati	A
do mojega imena? Umrie ono kakor šum valov,	ki	z daljnih se prizibljejo bregov, in zopet jih	A
kdaj, »še bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »srce,	ki	v njem živim nepozabljiva.« (Po Puškinu)	A
nisi željan! Željan si vstajenja iz groba,	ki	dneve pretvarja ti v noč. Živ stroj si med mrtvimi	A
tiran izsesava ti moč. A kakšna je tvoja ideja,	ki	zanjo boriš se mrjoč? Ideja globoka, visoka	A
ne gremo vštric. Kdo je prvi krenil spota,	ki	do vzornika drži, vaša zmota, moja zmota, krenili	A
mogočni sili dur. Kdor je občutil kdaj ljubezen,	ki	je ne zmaga sama smrt, vihar mu ni zanesel jezen	A
hudobnega ljudem dokaži me! Imam spomin,	ki	razsvetljuje vse, in vest, sodnico, ki tolaži	A
spomin, ki razsvetljuje vse, in vest, sodnico,	ki	tolaži me. Ketteju Enkrat samo sem videl tvoje	A
cerkve, obkoljene z grobmi, tedaj zapoje navček,	ki	mrtvecem zvoni. Kot zmija me napade vsiljiva	A
Da jaz edin ostal sem od drugih vseh ljudi,	ki	nisem še dopolnil usojenih mi dni. Zavpijem	A
pobožno. Visi na srobotu mu majhen zvonec,	ki	včasih zapoje milo in tožno. Puščavnik v današnji	A
srce. Kje, praviš, bi našel vendar le klico,	ki	vse ti iz nje skrivnosti kipé? Imel je prav	A
Pa kaj je ljubezen? Imel sem dekleta,	ki	zame je bilo podoba sveta. In ni me naravnost	A
Starec, povej, imaš li spravljenih mnogo knjig,	ki	tirajo misli od dvomov naprej?« Ozre se starec	A
zemlje?« V tem hipu se Naman spotakne ob kamen,	ki	ven ga je vrgel iz kotla plamen »E, beži!Glejva	A
nekaj vsaj? Nesrečnik velik na svetu je on,	ki	sili ga neprestani nagon, da misli in tuhta	A
ljubša mi je zemlja. Glasna misel mi je v čisli,	ki	jo duh oznanja smelo, a vse bolj od glasne misli	A
osamljena, s ponosom onemoglim skušaš skriti solzé,	ki	gorke silijo v oči ti. Čemu!	A
prekrižam, z gorko solzo ga pomočim. Šopek,	ki	z ljubečo dušo nekoč si ga dala meni, položim	A
nedosegljive sreče ti, jaz ‒ obstreljenega goloba,	ki	nem na skali krvavi. Prijateljem O bratje	A
naše grobe izklesan kamen ali mah zelen, duh,	ki	je želel in iskal svetlobe, doseže smoter ‒	A
mnenja javnega zvestobe ne prisegam. Ljudi,	ki	sebe zdevajo vsem drugim za merilo, ki vse sami	A
Ljudi, ki sebe zdevajo vsem drugim za merilo,	ki	vse sami umevajo, ne sodiš baš premilo. In to	A
stran 124 . / Idealistu Pojdi z menoj,	ki	prevaran v mladosti z mano življenja nevero	A
v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima srce,	ki	ve te bolesti, kdo ve za boli, ki umirajo v	A
ima srce, ki ve te bolesti, kdo ve za boli,	ki	umirajo v njih? Sam sebi ljubi, sam sebi toži	A
ko bi ‒ smel. Moje čustvo je kot silen val.	ki	vzkipi in svetlo se zapeni, ki bi splaval rad	A
kot silen val. ki vzkipi in svetlo se zapeni,	ki	bi splaval rad v neskončno dalj, a se razprši	A
antologijo protivojnega haikuja Košček neba,	ki	je izšla v Pragi.Je tudi soustanovitelj Svetovnega	A
Oj svetle zvezde vrh neba, prebele desetice,	ki	smuknile ste v lačni žep prelepe krčmarice:	A
nedosežne ste mi zdaj ko njene bele grudi; in luna,	ki	se mi smehljaš in Fani menda tudi! Sem fantič	A
višini ali bela pristava se skriva ali dom,	ki	v njem župnik prebiva, ali kranjski gradič.	A
nezamudna beži čez mestni trg luna sanjava,	ki	ruši pokoj moji duši nocoj, brezskrbno pa deklica	A
čez tlak. Šel je iz mesta, na polje, za reko,	ki	roža tam raste, roža vsa polna čebelic.Zakaj	A
nestrpno in meče drobtine v vodico ribicam urnim,	ki	švigajo k njim.Pa zakaj?	A
Z neusmiljenim očesom niti ne pogleda nanj,	ki	že mora zapustiti kraj prelepih, sladkih sanj	A
veselja so polni gostilniški koti. Le dva sta,	ki	tépek in lesnik ne dasta za sladke maslenke	A
in sonca rumenega, duh vijolic in trnjolic,	ki	sapica žene ga, mirú mi ne morete dati, mirú	A
ustni odprti! Pesmi pa moje, živahni metuljčki,	ki	so pripluli na tankih perutih, naj se na trnih	A
neskončne praznine, kako bi živelo? Ko jaz,	ki	mi gine mladost nevesela brez ljubice drage	A
slepec, nezvestobe tvoje, črva, neverna ljuba,	ki	ti v srcu gloje. III No, časi so minili, zbežali	A
vi glasovi ste bili, . /\ .. stran 109 . \/	ki	mene prevarili ste, saj vi pogledi ste bili	A
mene prevarili ste, saj vi pogledi ste bili,	ki	mene preslepili ste. V No, časi so minuli	A
moje srce se vnelo je! Da je hvaležno tebi,	ki	mu ljubav deliš, o sonce jasno, roža in sladki	A
Dober večer! Radost se zopet je v srce vrnila,	ki	ga že zdavnaj ostavila je.Dober večer!	A
114 . \/ Okamenel sem klečal pred oltarjem,	ki	ga krasil kamenit je idol; molil sem krasno	A
Kar se zgane kip v oltarji... Iz oči,	ki	v njih ljubezen ni svetila v mili zarji, švigne	A
spomin pa samozvanec . /\ .. stran 117 . \/ lev,	ki	v hipu nanjga skoči... Čas je sonce, ki nam večno	A
lev, ki v hipu nanjga skoči... Čas je sonce,	ki	nam večno na visokem nebu sije, a spomin z megló	A
ga pogledom skrije... O, da bi ti veter bila,	ki	prežene megle črne, o, da bi moj čoln vodila	A
krasu. Kaj si morda iz onih Delfov, ljubček,	ki	si naredil pesmi tolik kupček, nabrencanih romanc	A
tolik kupček, nabrencanih romanc in fantazij?	Ki	dobro veš, da sam ne veš, kaj pišeš. Poslušaš	A
lic miline, a kaj - ko je med nama taka meja,	ki	je ne tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost	A
taka meja, ki je ne tvorijo bregov strmine,	ki	jo nemilost tvoja le nareja, ki meni vedno begaš	A
bregov strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja,	ki	meni vedno begaš iz bližine. Vijolica V	A
in tak, da sem metuljček, ej, da sem čebela,	ki	lep ji je in dober cvetek vsak o ljubica, in	A
svetega Florjana z golido, da pogasil bi ljubezen,	ki	je za tebe, ljuba, v srcu vžgana. Ko na večer	A
Elija Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi,	ki	ne drži nobena steza skozi, tam bela se je vila	A
perivoji, kako si ljubko s fantkom govorila,	ki	z drobnimi capljal nožicami. A da bi jaz hitel	A
v ekstazi je, tako sem pa le pil malvazije,	ki	res mi je pomagala v Elizij. A kaj, še tu brenčala	A
Juan, en gigerl, en vojak pa ta komí, pa ta,	ki	nosi klak, zato pač lahko te mori obupček.«	A
njemu zvesta, miljon ti solz blesti v očeh,	ki	v gaje, domove zrla večno hi najraje. A da poznaš	A
kraljico ti, da ona biva sredi teh prostorov,	ki	fra Angelico ji mojster ni: vzdrhtela do podzemeljskih	A
ljubil?... Proč, a ne v jokanje vic. v pekèl,	ki	vse zastonj za vas se trudim!«... Tu vstopim jaz	A
IV Zastonj!... Visoka stena je med nama,	ki	nihče dalje in vrhá ne ve ji... Ti rada bi služabnika	A
sladkó. Da bi bilà italijanska trta in jaz,	ki	nanj opiraš se, drevo. ti sad dajala, senco	A
biserov to srce moje shranja. Kot reka je,	ki	prej iz nje Hispanja zlato vozila, dragotine	A
trnjolica, prevzetni pav, ne, ne, vijolica,	ki	roka hrepeneč jo k prsim stiska. Li veš, kako	A
meni zdiš kot čisti angel v édenski poljani,	ki	brez strastí z ognjenim mečem brani vrnitev	A
naše duše glasni zdihi so? Kaj veš, da vsi,	ki	proč od ničnega sveta gredó, da vsi menihi so	A
\/ III Zdihljaji so samotne duše cveti,	ki	se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško sonce	A
strah poloti, podobe se spominjam mučenice,	ki	zrl sem jo v svetišča temnem koti. Bilà so vse	A
krvave ji nožice in lice bledo je biló siroti,	ki	šla po trnju v noči brez zvezdíce ob breznih	A
Zato veruj, ni strastno poželenje, o draga,	ki	mi v duši zdaj gori, to je le moje duše hrepenenje	A
noč. Ah, moje duše tiho zdihovanje po tebi,	ki	te zábiti ni moč, je demon čul.Skoz vetrca pihljanje	A
»Nikakor! Vrt prekrasni je devica,	ki	jo za angela, hm, angela imaš.« O demon, demon	A
te naj poljubi pogled moj! Ti si kot deva,	ki	si venec sname na dan poročni z dražestnoj rokój	A
ko ti je vzcvetel ljubezni maj, si bilo val,	ki	gibki čoln ga orje. A ko se pomračilo je obzorje	A
grudi, sladki njen profil spominjaš me, šepet,	ki	sem ga pil iz njenih ust, na one kratke sanje	A
morja valoví, v srce pa čustva silijo neznana,	ki	prej si vedno klicalo: Nirvana! V obupu nemem	A
zdihovalo si. O žena, kar tvoj pogled govori,	ki	speš z menoj iz šumnega pristana, kot svetega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani