ki (2.001-2.100)

--“ Čuj, pevec!	ki	te sláva ne zaníma, v nemír se poezíje ne	A
zaníma, v nemír se poezíje ne podájaj,	ki	bo ti v sréči delala ga -- -- ríma! Imé	A
krasôto, a srce doživelo mi je zmóto --	ki	vníčila srcé mi je ljubéče.--	A
ljubezni sladke glásih, je angelj sreče --	ki	se zdaj poslávlja. Glej!	A
Nebeške cvetke vse so usahníle ko upu,	ki	je v srcu gospodáril -- od bleska nezvestobe	A
srcu gospodáril -- od bleska nezvestobe,	ki	ga vdáril -- prekmalu ure srečne so odbíle	A
ljubezni v pozabljívost mi ne zlíje -- obup,	ki	se po srci strtem víje.-- -- --	A
Gomila pozabljivosti jo (ljubezen) hrani,	ki	prej tako veselo je cvetela, v veselem upanji	A
Nebeške cvetke vse so usahníle; Obup,	ki	se po srcu strtem víje Vnemíru sanj v življenje	A
PEVCA Kdo je,	ki	stopínje trudne šteje v mraku proti vási	A
šteje v mraku proti vási; kdo sta potnika,	ki	z grl se pesem tožna jíma glási. Tožno	A
spomladi čar odvíjaš. Ne potújem v onih sredi,	ki	časté le raj cvetan. Vse je glasno, žívo	A
PROLOG O Prešeren, Goethe, Béranger! Vsì,	ki	ste ljubezen sladko péli! O zakaj, povejte	A
tróho, in iz té narédil v glavi sóho,	ki	ni blaznost nì ljubezen ní. A zadosti ní še	A
Drága mója, bodi zdráva, misli náme,	ki	trpím! 2	A
njó srcé je moje pozabílo ter izdálo srce,	ki	me ljúbi ... Oj zató me, zemlja ti, pogúbi	A
naróčje zakríva v sebi blagi duh cvetlice,	ki	pa ne vídi si cvetóče líce, ljubezni ne pozná	A
razkril je mêni v jasni noči duh mogočni,	ki	skrivnosti gleda, duh pesníški, moj gospod	A
duhove močne, da hladijo vínske mi duhove,	ki	vedríjo v hrámu tem človéka, razjasné mu	A
kleti ... vse v oblekah črnih in skrivnostnih,	ki	vihrájo grozno mi po kleti. In visôki na	A
vínce - vaš brevír in svéti rožni venec,	ki	budí Vam prenebeške misli, svetlo rísa v	A
rujno, vínce rujno doktorja Antona, -	ki	za male grehe pokorí se; in da svoje ljubo	A
Vašo pamet, da spoznáte srečo, pravo srečo,	ki	do néba vôdi. Slavo naj Vam kliče svet vesoljni	A
polni dušo mu ljubezen sílna do krasôte,	ki	odeva bujno stvarnikova dela čudovíta.	A
nebeški udi, lepi udi bujnega dekleta,	ki	cvetè med svétom kakor roža, kakor roža vsakemu	A
slástjo, da sprevidi vso nesrečo grozno,	ki	svetníke pogubíti žuga, pogubíti žuga v lepih	A
stene, ker bolé jih vse laží prestrašne,	ki	drvéle so vam raz jezíka. A prikazni, ví	A
mu, da ne gleda téh postáv peklenskih,	ki	vrté se v svítu hladne lune. Ali kaki,	A
Anton Mahnič: izgubíli boste raševíno,	ki	spokorno Vam teló pokríva; utrudíli bodete	A
govorí: ”Kaj je slava? ... Plamen sveče,	ki	le kratek čas gorí. Ali bratje moji ljubi	A
Duhóv mogočnih čujte pesem zbráno, pesem,	ki	srce pretresa ... Le šumi, vzdíhaj, oj ti	A
Rozamunda, ni li ta lobanja lepša od srebrá,	ki	otcu tvojemu v spomin nekdàj jo vzel je Alboin	A
moli: Bog ga sprejmi k sebi nad višino,	ki	zapustil solzno je dolino ... Saj je živel	A
Dino Sihem, sin ponosni Hamorja Hivejca,	ki	knežuje v belem mestu Sihmu. In zaljubil	A
srce plaka ob grobu nad. Ne plakaj ti,	ki	upal nísi in ne se bal, in ti, ki smrti	A
ti, ki upal nísi in ne se bal, in ti,	ki	smrti v dneh si poznih rokó podál. Oj	A
mu v srcu, da je - umrl. Kdo plakal ní,	ki	je pred rajem ves srečen stal, v trenotku	A
poklekne, skloni glavo in goreče moli: ”Ti,	ki	vladaš gori nad zvezdámi, vladaš zemlji in	A
ROMANCA vladaš zemlji in sedmerim rajem, ti,	ki	vidiš v mojo čisto dušo - Allah, tebi jaz	A
žalovàl če spet je sreče svit ugasnil	ki	v žalosti je noči vstal? ČE SE KEDuJ	A
Ljubezni polnih mislij boléstni glas je tó,	ki	pustil sem pri tebi jih ko sem jemál slovó	A
meni, da ti v črne zrèm očí. Srečo vso,	ki	je sijála v sladkih mi nekdànjih dneh	A
v objemih od strastí drhtim. Deklica,	ki	sem te ljubil zvesto nisi me ljubila,	A
glasíla - ti ne smeš jih čuti vzdihov, ti,	ki	si me zapustíla. O KJÉ STE, PRIJATELJI	A
moji so misli moje . / . / stran 232 . /	ki	z njimi je v dnevih sreče svoje nad zvezde	A
vidim in zató se mi umakneš. PESNIKU,	KI	MORALIZUJE Prijatelj, ti v verzih mi tožiš	A
moja sreča tedàj si zatonila mi! Radóst,	ki	srce k nebu dvíga nikoli ni svetila mi.	A
moja sreča takó je zatoníla mi; radóst,	ki	srce k nebu dvíga nikóli ni svetíla mi.	A
zbežala ... Med lísti vel, pozabljen cvet leží	ki	nekdaj si v ljubezen mi ga dala ... Kako‐li	A
Francka, ej Francka se joka. O TISTEM FANTU,	KI	JE UHAJAL DOMOV Za en lep pozdrav in	A
KDO IZMED VAS ... Kdo izmed vas,	ki	ste močni in zdravi - kdo pravi, da je šel	A
višavi, koliko klafter do neba? ZAHVALJENA,	KI	SI BRIDKOST MI DALA! Zahvaljena, ki si	A
ZAHVALJENA, KI SI BRIDKOST MI DALA! Zahvaljena,	ki	si bridkost mi dala! Več nisem živel, več	A
luč božja razlila je, čez to trnovo pot,	ki	je delež moj. Ti si šla - Bog s tabo!	A
tabo! - a luč je ostala, sveto hrepenenje,	ki	si mi ga dala, gorí zdaj v meni vse dni in	A
te tihe oči, lokave, mežikajoče; tatú,	ki	na čelu zapisan jim je, izbrisati ni mogoče	A
dvomil? Pokaži mi v pismu zapoved svoj�,	ki	bi je ne bil prelomil! Prešéstval sem in	A
kradel sem in ubijal - preštej vse tiste,	ki	so me ljubili; razžalil sem in ubil njih	A
oskrunil, ubil sem jo - o dolg račun,	ki	sem ti ga naračunil! Zdaj prihajam z njim	A
cvetove, še predno so dobro prodrli iz prstí in	ki	bi se morda pozneje, pod bolj toplim soncem	A
razcveteli v prijetne, četudi ponižne rožice,	ki	bi najbrž ne širile blagodišečega blagoslova	A
blagodišečega blagoslova posebno daleč naokoli, ali	ki	bi vendar prijazno in skromno pozdravile popotnika	A
nekoliko že obledelim trakom sentimentalnosti,	ki	se mi je zmerom takó lepo podala. Morda živí	A
oni pokrajini naše domovine ljubezniva duša,	ki	se ji bo zazdelo - četudi iz samega sočutja	A
tega skromnega šopka še zmerom duh vijolic,	ki	so nekdaj cvetele. Kakšno je bilo tisto življenj	A
nekdaj cvetele. Kakšno je bilo tisto življenje,	ki	me je sredi njega zadelo prokletstvo iz Ljubljane	A
Preteklost, prijatelji, pol lepa, pol strašna,	ki	si jo kličem v spomin, kadar je treba, da sem	A
kakó bi ne prestopil zlahka plitvih jarkov,	ki	križajo časih ponepotrebnem to grapavo pot?	A
pot? Zatiskal sem očí, da bi ne videl blata,	ki	sem gazil v njem do kolen in ki me je tako vsega	A
videl blata, ki sem gazil v njem do kolen in	ki	me je tako vsega oškropilo, da se poznajo še	A
rezkončnost. Morda je bila v tisti brezkončni lepoti,	ki	so jo gledale moje zatisnjene oči, od izhoda	A
oči, od izhoda do zahoda zarísana svetla pot,	ki	je kazala gori na oboku natanko tisto smer,	A
natanko tisto smer, kakor ozka in polomljena brv,	ki	so omahovale preko nje moje nogé; in le zategadelj	A
sanjah je bilo moje resnično življenje, ne ono,	ki	se je vleklo po lužah; to sem zatajil in ga	A
vzraslo iz sanj, iz tega mojega pravega življenja,	ki	je moja velikovredna lastnina, in ne lastnina	A
velikovredna lastnina, in ne lastnina dneva,	ki	daje in jemlje.Tistega človeka, ki ga je doletelo	A
lastnina dneva, ki daje in jemlje. Tistega človeka,	ki	ga je doletelo prokletstvo iz Ljubljane in ki	A
ki ga je doletelo prokletstvo iz Ljubljane in	ki	se je potepal po predmestnih ulicah, ves blaten	A
grajo o grešnosti te vrste. Ali le malo jih je,	ki	imajo toliko krepke volje, da brzdajo poželenje	A
onesvestijo, veselo premagani. In malo jih je,	ki	uživajo celó v kesanju ter ga pretvorijo polagoma	A
. / stran 91 . / Kakó strašno je človeku,	ki	mu je življenje meglà in mrak, ki tava po svetu	A
je človeku, ki mu je življenje meglà in mrak,	ki	tava po svetu okoli, kakor ob vlažni, dolgočasni	A
more. Odprla so se mu vrata v neizmerno lepoto,	ki	je neizmeren greh. Tam uživa in se raduje, tam	A
in se raduje, tam trpi plemenito trpljenje,	ki	je njega vredno, kesanje, ki je slast obenem	A
plemenito trpljenje, ki je njega vredno, kesanje,	ki	je slast obenem, hrepenenje, ki je obenem zadoščenje	A
vredno, kesanje, ki je slast obenem, hrepenenje,	ki	je obenem zadoščenje.Takó živí šele v sanjah	A
pravo življenje in oni oblateni, ubožni človek,	ki	se je potikal sam in pozabljen po brezkončnih	A
kakor je bil ostal v zakajeni beznici človek,	ki	je spremljal mene tako dolgo. To so bile	A
spremljal mene tako dolgo. To so bile sanje,	ki	sem grešil v njih.Ali tisti človek, ki je sanjal	A
sanje, ki sem grešil v njih. Ali tisti človek,	ki	je sanjal te sanje, je bil v vsem svojem nehanju	A
mogel. Moja duša pa se je opajala v grehu,	ki	je bil krepost in lepota. Našla je v njem tisto	A
Našla je v njem tisto tolažbo in tisti mir,	ki	more izvirati samó iz čistega studenca.Kdor	A
se bliža popolnosti, se bliža večni lepoti,	ki	je večen greh. Šel sem po tej poti, ali ostal	A
Gorjé mi, da sem se vdal morali, sovražniku,	ki	zalezuje človeka od rojstva.To je bilo po priliki	A
tako tuji, kakor da bi jih bil napisal človek,	ki	sem ga poznal samo od daleč.Bil je zaupljiv	A
nedolžnost in je oblatil čistost svoje duše,	ki	je bila že takrat nekoliko pegasta.In kakor	A
oblatena in grenkobe polna, takó je sama grenkoba,	ki	prihaja iz njé. Ugledal sem navadno in umazano	A
gleda naprej v neko daljno, svetlo prihodnost,	ki	hodi pred mano in se mi umika neprestano.Zmerom	A
pomislim, da bi moral udinjati ponosno lepota,	ki	je moja lastnina, v službo tolstih, po pivu	A
sentimentalne . / . / stran 94 . / verze in na ure,	ki	so jih porodile.Ali to je škodljiva slabost	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani