ki (1.601-1.700)

Veslaje pa ribič ozira Srpó se v vrténje vodà,	Ki	rado se s čolni igrá In slastno na dn� jih požira	A
Po državi kralja Svetopolka? Rog je bojni,	ki	takó odmeva. Po ravninah in po gorah kliče.	A
Ptici vsaki žalost svojo toži, Ptici v grmu,	ki	veselo kroži: »Káj vam pravim, pevke moje mile	A
razodéval. Najlépše vas pésmi navaditi čém,	Ki	sám je pred brati zapéti ne smém. In vender	A
naredili, Nánj marmor težák položili. In pésem,	ki	pél jo je Stanko nekdàj, Kakó bo pri grobu njegovem	A
dvoje v grbu svéti Za spoménik lépi Margareti,	Ki	je kriva, da Vam plémstvo da se Za sedaj in	A
‒ Glej je čaše,	ki	nesmrtnost daje! Píj zdravilo njeno čudodelno	A
»Léka iščeš, mladi Abduraman, Léka rad bi,	ki	nesmrtnost daje. Pil zdravilo, ki ti večnost	A
Léka rad bi, ki nesmrtnost daje. Pil zdravilo,	ki	ti večnost daje? Iskal leka tákega pri vračih	A
Na smrt je bolna ôna mi ležala.	Ki	črvom lačnim je življenje dala. In jaz domá	A
Glej, jasnéje se podoba dviga: Lice déve,	ki	mu kima, miga?...	A
držal v roki desni, A na listu čitali so slova,	Ki	jih roka pisala njegova: »Vsemu svetu pač ušel	A
vséh, O, čujte! nam knjige je pisal! In gréh,	ki	učinil ga bil je, gréh ‒ Spokorniku Bog ga je	A
V Ljubljani pri maršali! Kdó šteje goste,	ki	pri njem So v dvorci se sestali! Čast, učenóst	A
čast Korsike sinóvi. To slavnosti bo lép opis,	Ki	jutri pošlješ ga v Pariz, Vojvóda Dubrovniški	A
Vsa ž njim slovenska nam vina! Bog žívi,	ki	rodí jih, zemljo sveto ‒ Žívela vsa domovina	A
Káj stojíš tu ném, zamišljen? Glej té pare,	ki	vrté se Po dvorani v plesu lahkem, Glej jih	A
Lancev še iz težje rude, Nego zlata je veriga,	Ki	jo nosi paša Jusuf? In vilinska oblačila!	A
To so sólze milijónov Stradajóčih zarad têbe,	Ki	tu paseš se pohôtno!« »In najlepši dijamanti	A
To so svete sráge tiste Padajóče s čela móžu,	Ki	za svôjcev kruh borí se!« Mejník Sejm bil je	A
laženstvu nebeškem, Kartuzjancev oča, sveti Bruno!	Ki	rodil si nas v dolini pusti, Tam v Sartréški	A
dolini pusti, Tam v Sartréški nas rodil dolini;	Ki	razgrinjaš i nad nami plašč svoj Zbranimi tu	A
té vrste, Pergamenu da izroča zgodbo, Zgodbo,	ki	bo žalila te morda. Trideset je lét že palo	A
samostan vaš Zajčki, Da napredek vidi v učenósti,	Ki	izvíra v knjižnici vam toti ...«	A
peró je gósje. Ali grešni menih Marijófil,	Ki	osível je pišóč tó knjigo, Króniko o samostanu	A
Marijófil V knjigo toto danes zgodbo čudno,	Ki	vršila se je v Zajcu lépem, Ko smo šteli leto	A
po céni; Vragóv je to lačna in gladna druhál,	Ki	krade in rópa in pléni. Kresóvi po zemlji beneški	A
stran 122 . / »Za tri mi kadí je njegove,	Ki	hranijo suho zlató! Ej, tisto zlató bi rad ímel	A
srcá kraljevàl ... « »Zaklád Matijažev skrbí me,	Ki	v ječi vzdihuje mi tam ‒ Oh, rad bi ga rešit	A
slovénske, Sočutjem déje jim car: »Krivíce,	ki	vam se godijo, V nebó so vpijóče, zarés! Besedo	A
»Ej, vitez preljubi moj, Lamberg!	Ki	Pegama, hrusta si zmêl, Bahaču si v Beči snel	A
čuj: Buh, buh, buh! »Hoj, ôdpri, Mehôvčan,	ki	jéš naš kruh! Na tlako smo ravnokar prišli.	A
gospôda draga: Človek pravi, to je samo óni,	Ki	ga díči ‒ grb na pergaméntu! Mi vsi znamo, kaj	A
Gubcem, Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim,	Ki	gradove nam podêre naše!...	A
Vse pobili, kar so jih dobili, Vse poklali,	ki	se jim udali! Kri plebejska tekla je v potokih	A
čustva srcu znana le. Ali slutnja zlate sreče,	ki	odseva daljno stran, ali drag spomin me vleče	A
nemili, gube mrakotne mi v obraz upali, v obraz,	ki	nanj v mladosti zali prižemal sladke si poljube	A
okrilje spet. Kako zdaj strmiš v neznanca,	ki	bil ti je dogo nezvest, in nema in nema prebiraš	A
cvetel je obraz! Še enkrat mi pokaži mater milo,	ki	davno že pod tiho zemljo spi, ki jo je srce	A
mater milo, ki davno že pod tiho zemljo spi,	ki	jo je srce moje bolj ljubilo, kot druga srca	A
O letih mladostnih mi ti govoriš, in v dobo,	ki	zame je davno minila, takó čarovito duha mi	A
ubiral, mečil kralju žal, hudega duha iztiral,	ki	ga je napal. Ptič na vejici zeleni, bodi David	A
vlada rezen mraz, da žejen moram vira si iskati,	ki	pije se iz njega sladek mir, mir, ki ga celi	A
iskati, ki pije se iz njega sladek mir, mir,	ki	ga celi svet ne more dati, mir, ki za celi svet	A
mir, mir, ki ga celi svet ne more dati, mir,	ki	za celi svet je sreče vir?‒ ‒	A
dol in grič. Mrtvonem strmi otrok za ladjo,	ki	podi očeta v svet neznan; mrtvonem strmel si	A
rahlo zibljoči se ladije beg. Gledam nebo,	ki	v dnu se ti smeje kakor iz čistih, stoterih	A
dedov nam rod, v duhu poslušam slovenske glase,	ki	zatrti molče ti ondod. Tožna pozdravlja te pesem	A
mladih dni! Kako izrazil čustvo bi globoko,	ki	v srcu mojem razigrava zdaj, odkar je roko mojo	A
me je sram, izjokam naj si torej sam bolest,	ki	dušo mi prešinja. Priljubljen nekdaj, spoštovan	A
pregnan, nikdar, nikjer več blažen. Ponos,	ki	v vsakih prsih tli, izgublja v mojih vse moči	A
bi morda v meni črt in črt je duši moji smrt,	ki	ljubi vse ljudi, ko brate. Na miren kraj, kjer	A
Bog, ozri se vanj, ne spomni hudih se dejanj,	ki	jih je storil kdaj v življenju! Nikar ga iz	A
na veke ne zagrebi, saj je po sreči hrepeneč,	ki	videlo ga ni oko, ki ni ga slišalo uho, ki v	A
saj je po sreči hrepeneč, ki videlo ga ni oko,	ki	ni ga slišalo uho, ki v srcu klilo ni človeškem	A
ki videlo ga ni oko, ki ni ga slišalo uho,	ki	v srcu klilo ni človeškem. O blaženstvu, ki	A
ki v srcu klilo ni človeškem. O blaženstvu,	ki	vsem željam na veke bode streglo, strme naj	A
ali ravni bor, košati kostanj ali stari hrast,	ki	dviga kot junak se čvrst in hraber, mecesen	A
Kdo naj razsodi? ‒ Tistih bralcev zbor,	ki	nosijo srce na pravi strani, ki vina jih že	A
bralcev zbor, ki nosijo srce na pravi strani,	ki	vina jih že kaplja ne vpijani; le njim iz srca	A
krepka sodba. Ni malo, oh, ljudi, podobnih psom,	ki	lajajo, kadar vali se grom, ki cvilijo, kadar	A
podobnih psom, ki lajajo, kadar vali se grom,	ki	cvilijo, kadar glasi se godba. III.	A
pasti mora ta. A koliko ljudi trpi na sveti,	ki	svoj živ dan ne najdejo srca, da mogli bi zaupno	A
prestreza, in bukev hvali streho si koristno,	ki	nadnjo hrast jo vejnati razteza. Različna dana	A
obenem bodo na jesen odpali. Kaj mari mi ljudje,	ki	spe v gomili! Za mene ‒ kot da ne bi nikdar	A
kot da ne bi nikdar bili. Kaj briga svet me,	ki	se bo rodil! Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar	A
Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar bil. Ta rod,	ki	v svoji dobi ga poznam, ki zanj delujem z roko	A
nikdar bil. Ta rod, ki v svoji dobi ga poznam,	ki	zanj delujem z roko in besedo, ki z njim trpim	A
ga poznam, ki zanj delujem z roko in besedo,	ki	z njim trpim in se radujem sam ‒ ta rod bo z	A
Nikomur ne oznanja ga zastonj ‒ Kaj meni li,	ki	slušam ga solzan! In jaz še trosim v ta brezčutni	A
spomina žar. Najmanj pozabiti te morem jaz,	ki	sem te v zgodnji grob položil jaz. Ti nisi mi	A
solzni dol. Ni le strasti ‒ čutil je tudi hram,	ki	jih blaži življenja bridka bol. Telo ti zdaj	A
saj nam zvoné! Saj tebi ne, saj nam zvoné,	ki	mrzli dihamo še zrak ter nas bude tako resnobni	A
njen ves obraz vse dneve davno prêšle sreče,	ki	poleg nje sem pil jo jaz. Morda je zemlje grob	A
IV. Naj tudi jaz ti spletem kito	ki	venča toliko gomil, ne iz jesenskih rož povito	A
bi še bolj obraz. Ljubezen ti zatrjam nežno,	ki	zate jo še zdaj gojim, srce posvečam ti hvaležno	A
prepričal, da sodi svet drugače kot Bog, da človek,	ki	hoče pošteno živeti, največkrat umrje sredi	A
bi zdaj. Saj piješ iz vira tiste ljubezni,	ki	svet jo samó po imenu pozna. Usahni solza!	A
Za nekaj ur se zopet mi umiri grizoči črv,	ki	leta krajša meni ... Temo, ki me obdaja v toplem	A
umiri grizoči črv, ki leta krajša meni ... Temo,	ki	me obdaja v toplem ždenji, ki poti več ne vem	A
meni ... Temo, ki me obdaja v toplem ždenji,	ki	poti več ne vem iz nje ‒ razdeni! Sladak spomin	A
carska krona, in kaj posvetna slava? ‒ Dim lehak,	ki	v nič se razgubi iznad poklona! Pa ni le vonja	A
minorum gentium’ molčimo, kakor tiste reve ptice,	ki	strel jim zapove: ‚silentium’! *	A
srepo. Ne bojte se, ne gremo precej v past,	ki	skrbno jo z naočniki ravnate ‒ prežarko vi nastavljate	A
besed samó ‒ no, bitja celega pretvara razkriva,	ki	ga hoče skriti, sled. Ko tvoj prijatelj te s	A
bila mi akorda, ubrana kakor angelski napev,	ki	večni Bog mu sam prečist izvor da. Pozabi ali	A
Dojenec spanka smehljaje, o materi sniva lepi,	ki	lahno mu zibel maje ... Nad njim se žena klanja	A
lehe mi cvetoče pred gradom poleg nizke koče,	ki	jo objela je pomlad. »V tej koči deklica je	A
kolesa! Tako se mi zdi, da čujem nje glas,	ki	tožno in sladko obenem me vabi: O pridi, o pridi	A
‒ ‒ pod zemljo spi ob očetovi strani. Njo,	ki	si jo ljubil tako srčno, zastira že črna zavesa	A
jaz, vsem štirim vzor soproga se je upodobil,	ki	bi strastno ga na vek ljubile. Kaj bi dala,	A
modrostna kraljica gospa, podobo razkriti soproga,	ki	duh moj za vzor ga ima. Um velik ‒ tako sem	A
je, ni ga! Prazne tvoje želje, kakor megle,	ki	stopi jih sonce. In ti, Orza?	A
bogata kraljica gospa, podobo razkriti soproga,	ki	moj duh za vzor ga ima. Modrost je pač lepa	A
. / stran 150 . / Želim si bogatega druga,	ki	z zlatom premogel bi vse; dandanes ubožec je	A
ga! Ničeve so tudi tvoje sanje, kakor dim,	ki	veter ga razžene. Kalijat, še ti razlij pred	A
tudi naj njega opišem, prelepa kraljica gospa,	ki	davno za vzor si ga rišem z lehkotnim črtalom	A
stopiti krasoten, kot sam polubog, junak,	ki	postava ga ščiti, od temena silna do nog. Zanj	A
In zasmeje glasno se kraljica, da začuje zvon	ki	glas odmeva: »Res je, ni ga!‒ Dobro si končala	A
ljubezni ognjene zahteval ognjen, ljubezni,	ki	prstan jo zvezni razvname v dosmrtni plamèn	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani